VSL sklep II Cp 1835/2004

Jedro

Nedvomno pomeni skakanje s padalom nevarno dejavnost, zaradi česar je tožena stranka, ki je organizirala to dejavnost v okviru usposabljanja vojaških policistov, odgovorna ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov glede ugovora tožene stranke, da je prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca samega (2. odstavek 177. člena ZOR) oziroma delno prosta odgovornosti zaradi njegove delne krivde (3. odstavek 177. člena ZOR), zaključilo le, da "procesno gradivo tožene stranke ni bilo v zadostni meri prepričljivo, da bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti, torej ni dokazala, da bi škoda nastala zaradi kakšnega neodvrnljivega ali nepričakovanega dogodka" in da "tudi ne more vzdržati trditev, da naj bi bil tožnik delno ali v celoti kriv za škodo (177. člen ZOR)," ker je bil tožnik popolnoma neizkušen učenec - padalec, ki je takrat opravljal svoj prvi padalski skok. Pri tem pa so izostali razlogi, na podlagi česa sodišče prve stopnje šteje, da se tožena stranka ni uspela (niti delno) razbremeniti svoje odgovornosti. Izraz "procesno gradivo" je namreč presplošen, da bi omogočal preizkus sodbe prve stopnje.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi in se razveljavijo sodba prve stopnje v ugodilnem delu I. točke izreka in II. točki izreka ter dopolnilna sodba in popravni sklep prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dne 14.1.2004 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5% letni obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 144.804,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom z dne 14.7.2004 pa je odločilo, da se prej navedena sodba dopolni oziroma popravi tako, da se znesek stroškov nadomesti z zneskom 295.109,00 SIT.

Zoper obe odločbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V pritožbi zoper sodbo tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo zatrjevanega in izkazanega predhodnega programa usposabljanja, ki ga je opravila tožeča stranka in ki je znašalo v okviru teoretičnega tečaja skupno od 40 do 50 ur s preizkusom znanja, zdravstvenim pregledom in pripravami za skok iz letala. Tožeča stranka je bila poučena o vseh posebnostih te dejavnosti, ker je opravila celotni program usposabljanja za padalce, vključno z vajo za ustavitev leta s padalom med simuliranimi skoki. Sodišče ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka ob škodnem dogodku vojaški policist, ki ga z vidika usposobljenosti ni mogoče enačiti s sposobnostmi povprečnega občana. Pripadala je 1. specialni brigadi MORS, torej elitni četi Slovenske vojske in bila za to tudi dobro izurjena. Vodja usposabljanja je spremljal padalce med skoki preko radijske zveze in ta je bila vzpostavljena tudi s tožečo stranko. Vodja usposabljanja ji je med letom po radijski zvezi sporočil, naj takoj ustavi padalo s postopki, ki jih je tožeča stranka morala in mogla poznati iz predhodnega usposabljanja. Tega ukaza pa ni upoštevala očitno zato, ker je bila prepričana, da se bo lahko oviri, to je klopi ob robu doskočišča, umaknila tako, da jo bo preskočila. Klopi ni uspela preskočiti, ker je imela preveliko hitrost, ker predhodno med pristajanjem ni ustavila padala, kot ji je odredil vodja usposabljanja. Klop ni bila na samem doskočišču, tožeča stranka pa bi se poškodbi zanesljivo izognila, če bi padalo ustavila tako, kot je bila pravočasno opozorjena in s postopki, ki so ji bili znani. Po prepričanju tožene stranke je tožeča stranka s svojim ravnanjem izključno sama prispevala k nastanku poškodbe, kar je sodišče povsem nekritično in brez razlogov zavrnilo. Izpovedba R. K., ki je bil med skokom na radijski zvezi s tožečo stranko, je namreč prepričljiva in z ničemer ovržena. Priča je jasno izpovedala, da tožeča stranka ni upoštevala njegovega navodila, naj padalo zaustavi takrat, ko je bila kakih 10 m od tal. To pa je imelo za posledico, da je tožeča stranka vseskozi padala pod določenim kotom in to s polno hitrostjo, ki je kljub opozorilu ni znižala. Sicer pa tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka. Sodišče ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri Z.T. o višini izplačane dnevne odškodnine in invalidnosti tožeči stranki in je zato v tej smeri ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno, saj je treba izplačano odškodnino upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. O tem dokaznem predlogu sodišče sploh ni odločalo, tožbeni zahtevek pa je v obrestnem delu prekoračilo. Tožeča stranka je zahtevala zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje, sodišče pa ji jih je prisodilo od 28.6.2003 dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Enak predlog daje tožeča stranka pritožbenemu sodišču tudi glede odločitve o pritožbi zoper dopolnilno sodbo in popravni sklep. Navaja, da je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo višjega zneska pravdnih stroškov, kot pa ga je v pritožbi zahtevala tožeča stranka. Sodišče nadalje v obrazložitvi navaja vlogo tožeče stranke z dne 5.2.2004, ki pa je tožena stranka ni prejela v odgovor, kar predstavlja kršitev načela dispozitivnosti, zaradi česar niti ne more preveriti, ali je tožeča stranka pravočasno prijavila svoje stroške do konca glavne obravnave ali pa jih je priglasila šele z dodatno vlogo z dne 5.2.2004 (očitno pritožba meni, da gre za kršitev načela kontradiktornosti). Tožena stranka s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa popravni sklep sploh ni bil potreben, saj ni šlo za situacijo iz 1. odstavka 328. člena ZPP. Iz 2. odstavka obrazložitve dopolnilne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dodatno priznalo stroške sodne takse ter nagrado izvedencu, torej je meritorno odločalo o višini postavljenega zahtevka o stroških. Tako ni šlo za popravo pisnih oziroma računskih napak in pomanjkljivosti. Zato sta dopolnilna sodba in popravni sklep nerazumljiva, predvsem pa so njuni razlogi med seboj v nasprotju oziroma so nejasni.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi obravnavani škodni dogodek in odškodninsko terjatev tožeče stranke treba obravnavati po pravilih, ki urejajo odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Nedvomno pomeni skakanje s padalom nevarno dejavnost, zaradi česar je tožena stranka, ki je organizirala to dejavnost v okviru usposabljanja vojaških policistov, odgovorna ne glede na krivdo. Kdaj je imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost ali deloma prost odgovornosti, določa 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v tej zadevi še uporabiti glede na določilo 1060. člena veljavnega Obligacijskega zakonika. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je tožnik po radio zvezi dobil navodila, ki pa jih ni upošteval kljub temu, da je pred tem opravil padalski tečaj, imel ustrezno znanje in bi moral upoštevati instrukcije med letom. V ta namen je tožena stranka predlagala dokaze in sodišče prve stopnje je tudi zaslišalo več prič (narok 8.1.2003) in pregledalo listinsko dokumentacijo. Vendar pa je na podlagi izvedenih dokazov glede ugovora tožene stranke, da je prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca samega (2. odstavek 177. člena ZOR) oziroma delno prosta odgovornosti zaradi njegove delne krivde (3. odstavek 177. člena ZOR), zaključilo le, da "procesno gradivo tožene stranke ni bilo v zadostni meri prepričljivo, da bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti, torej ni dokazala, da bi škoda nastala zaradi kakšnega neodvrnljivega ali nepričakovanega dogodka" in da "tudi ne more vzdržati trditev, da naj bi bil tožnik delno ali v celoti kriv za škodo (177. člen ZOR)," ker je bil tožnik popolnoma neizkušen učenec - padalec, ki je takrat opravljal svoj prvi padalski skok. Sodišče prve stopnje je nadalje poleg objektivne odgovornosti utemeljilo tudi krivdno odgovornost tožene stranke. Pri vsem tem pa so izostali razlogi, na podlagi česa sodišče prve stopnje šteje, da se tožena stranka ni uspela (niti delno) razbremeniti svoje odgovornosti. Izraz "procesno gradivo" je namreč presplošen, da bi omogočal preizkus sodbe prve stopnje. V zvezi s popolno izključitvijo odgovornosti tožene stranke sodišče prve stopnje ne pojasni, na podlagi česa zaključuje, da gre za neodvrnljiv in nepričakovan dogodek. Četudi bi se dalo iz razlogov, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje krivdno odgovornost tožene stranke, sklepati, da je ocenilo, da bi se bilo mogoče dogodku izogniti (odstranitev klopi in sprememba lokacije skakanja), pa so razlogi sodbe pomanjkljivi, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo nepričakovanosti in neodvrnljivosti ravnanja tožeče stranke, zlasti pa so razlogi pomanjkljivi glede ugovora o delni krivdi tožnika samega. Zgolj ugotovitev, da je šlo za njegov prvi samostojen skok, ne zadostuje, saj je tožena stranka povsem konkretno navedla (in to ponavlja tudi v pritožbi), da se tožnik ni držal izrecnih navodil, ki jih je prejel po radio zvezi in ni izvedel nalog, ki so mu bile tedaj dane in glede na njegovo predhodno usposabljanje tudi znane - ravno neupoštevanje izrecno danih navodil pa naj bi privedlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi s tem zaslišalo tožnika in priče, vendar pa njihovih izpovedb dokazno ni ocenilo in v sodbi tudi ne pojasnilo, na podlagi katerih dejstev zaključuje, da tožnik ni deloma kriv za škodo. Ta pomanjkljivost sodbe predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev sodbe prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in izreku o stroških postopka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP).

Z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje dopolnilo in popravilo odločitev o stroških postopka v prvotni sodbi. Pritožba zoper to odločbo je utemeljena že zato, ker je tožena stranka uspela s pritožbo zoper sodbo in bo o stroških odločeno s končno odločbo. Glede na to je pritožbeno sodišče tudi to odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

V čem so pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, je bilo že navedeno in sodišče prve stopnje jih bo moralo odpraviti ob ponovni odločitvi o tožbenem zahtevku. Naj bo le še opozorjeno, da pritožba tudi utemeljeno opozarja na nadaljnji dve pomanjkljivosti sodbe: neupoštevanje že plačane odškodnine (to je pri oblikovanju tožbenega zahtevka upošteval sam tožnik) in prekoračitev tožbenega zahtevka v obrestnem delu (tožeča stranka je 13,5% zamudne obresti zahtevala do izdaje sodbe prve stopnje in šele od izdaje sodbe zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, sodišče prve stopnje pa ji je slednje - ki so zaenkrat višje od 13,5% - priznalo že od 28.6.2003).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 487/2005
• VSK sodba Cp 962/99
• VSK sklep I Cp 809/2005