<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 5056/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CP.5056.2006
Evidenčna številka:VSL51637
Datum odločbe:18.01.2007
Področje:obligacijsko pravo - pogodbeno pravo
Institut:ugotovitev ničnosti pogodbe - dobrovernost pridobitelja - dvakratno razpolaganje z nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe - vmesni ugotovitveni zahtevek - pasivna legitimacija

Jedro

Tožeča stranka uveljavlja dajatveni zahtevek zoper drugo toženko - zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP pa zahteva od sodišča, naj ugotovi, da sta pogodbi o neodplačnem prenosu nepremičnin z dne 29.7.2002 in z dne 1.3.2004, ki sta sklenjeni med prvo in drugo toženko nični in da je sama originarno pridobila lastninsko pravico. S tem zahteva pravnomočno odločitev o teh predhodnih vprašanjih in v tem primeru mora tožnik pri ugotovitvi ničnosti pogodbe s tožbo zajeti oba pogodbenika.

Tožeča stranka je že s pravnomočnostjo odločbe dne 30.9.1974 pridobila pravico uporabe na nepremičninah, navedenih v odločbi, in za pridobitev pravice ni bil potreben še vpis v zemljiško knjigo. Pravica uporabe tožeče stranke pa se je na podlagi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim. Po oceni višjega sodišča je neprepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da toženki nista vedeli, da je tožnica originarno pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe med prvo in drugo toženko o neodplačnem prenosu nepremičnin z dne 1.3.2004. Hkrati je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od sodišča, naj ugotovi, da je originarno pridobila lastninsko pravico na parc. št. 81.s - stavbišče 192 m2, pripisani vložku 2663 k. o. K. v. in parc. št. 1474/5 - dvorišče 282 m2, pripisani vložku številka 65 k. o. K. v., in naj prvi toženki naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožeči stranki naložilo plačilo 426.330,4 SIT pravdnih stroškov prve toženke in 107.712,00 SIT pravdnih stroškov druge toženke.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je lastnica spornih nepremičnin od izdaje odločbe o dodelitvi nepremičnin v trajno uporabo iz leta 1974. Izpostavlja, da je ocena sodišča prve stopnje o dobrovernosti prve in druge toženke napačna in navaja, da je bila prav druga toženka (ki je bila takrat še državni organ) tista, ki je v letu 1974 tožeči stranki dodelila sporne nepremičnine, kar je bilo znano tudi prvi toženki, ki se niti ne izgovarja, da ne bi vedela za prenos lastninske pravice na tožečo stranko, temveč le navaja, da je bil po njenem mnenju ta prenos pogojen z opravljanjem dejavnosti. Slednja je po navedbah tožeče stranke vedela, da je imela tožeča stranka sporne nepremičnine v posesti že 30 let, kar je bilo v Krajevni skupnosti K. v. splošno znano, saj je tožeča stranka v spornih prostorih v tem času opravljala svojo dejavnost. Iz pritožbe tožeče stranke izhaja, da se sicer strinja s pravno oceno sodišča prve stopnje, da dobroverni kupec ne bi smel trpeti škodljivih posledic, če se je zanesel v podatke zemljiške knjige, vendar pa meni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o dobrovernosti prve toženke, še manj pa druge toženke. Slednji sta namreč s pogodbo o neodplačnem prenosu z dne 1.3.2004 po navedbah tožeče stranke poskušali "izvleči" sporne nepremičnine iz stečajne mase tožeče stranke.

Prva toženka in druga toženka sta po svojih pooblaščencih pravočasno vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v celoti. Prva toženka v odgovoru ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da odločba iz leta 1974 ni imela značaja listine za pridobitev lastninske pravice. Navaja, da je bilo tožeči stranki ves čas jasno, da je del parcele 1474/1, sedaj 1747/5 vseskozi imela v posesti in uporabi prva toženka, preostali del pa druga toženka, saj je le-ta del te parcele po drugem pravnem poslu (sedanje parcele 1474/6 in /7) prenesla na drugo (fizično) osebo. Prva toženka navaja, da tožeča stranka temu ni nasprotovala (tudi ob parcelaciji) in je torej pravilno štela, da je bila celotna nepremičnina (bivša parc. št. 1474/1) v lasti druge toženke in posesti prve toženke, razen manjšega dela te parcele (ograjeni asfaltni del), ki so ga tožeča stranka oziroma njeni najemniki uporabljali za zunanje skladišče. Prva toženka poudarja, da so vsi postopki glede neodplačnega prenosa spornih nepremičnin potekali transparentno (o odločitvi je odločal občinski svet, prav tako so o tem poročali mediji) in bi stečajni upravitelj - če bi v resnici štel te nepremičnine za del stečajne mase - moral nasprotovati tudi drugim pravnim poslom za drugi del iste nepremičnine, česar pa ni storil niti ob parcelaciji leta 1994 in 1997 niti kasneje.

Tudi druga toženka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje s tem, da posebej izpostavlja, da zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice nima zoper njo nikakršnega učinka in je tožba v tem delu zoper njo povsem neutemeljena in to tudi v primeru, ko bi tožeča stranka s svojim zahtevkom utemeljeno zahtevala ugotovitev lastninske pravice. Glede ugotovitve ničnosti pogodb o neodplačnem prenosu spornih nepremičnin pa druga toženka navaja, da je tožbeni zahtevek nejasen in niso podani razlogi, iz katerih bi izhajalo, da so podane okoliščine, ki utemeljeno vodijo k ničnosti pogodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja dajatveni zahtevek zoper drugo toženko - zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) pa zahteva od sodišča, naj ugotovi, da sta pogodbi o neodplačnem prenosu nepremičnin z dne 29.7.2002 in z dne 1.3.2004, ki sta sklenjeni med prvo in drugo toženko nični in da je sama originarno pridobila lastninsko pravico. S tem zahteva pravnomočno odločitev o teh predhodnih vprašanjih (primeraj A. Galič, Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, ZZR, 1996. str. 60 in nsl.) in v tem primeru mora tožnik pri ugotovitvi ničnosti pogodbe s tožbo zajeti oba pogodbenika (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 57/93).

Sporni nepremičnini parc. št. 82.S in parc. št. 1474/5 k. o. K. v., sta bili na prvo toženko preneseni s pogodbo o neodplačnem prenosu nepremičnin z dne 1.3.2004, zato je treba za presojo ničnosti te pogodbe uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001 do 28/2006, v nadaljevanju OZ). Ta v 86. členu določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Dvakratno razpolaganje z nepremičnino je namreč v nasprotju z moralnimi načeli, kadar je tudi pridobitelj slaboveren (primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 610/2002 z dne 29.1.2004). Prav to pa zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka zatrjuje, da je prva toženka, ki se je na podlagi pogodbe z dne 1.3.2004 vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica, vedela, da je že tožnica pred tem originarno pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah.

Sodišče prve stopnje je zato v postopku pravilno ugotavljalo dve pravno relevantni dejstvi: ali je tožnica res originarno pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah in ali je prva toženka res za to vedela.

Višje sodišče ocenjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka originarno pridobila lastninsko pravico na podlagi same odločbe Oddelka za gospodarsko upravne zadeve Skupščine občine B. opr. št. 464-54/74-4/3 z dne 30.8.1974, ki je postala pravnomočna 30.9.1974 (A1) in s katero je Občina B. dodelila parcelo št. 81.s (stavbišče in poslovna stavba v izmeri 192m2) in 400m2 parcele št. 1474/1, obe k. o. K. v., v trajno uporabo tožeči stranki, in na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997, 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL). Tako iz same odločbe kot tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov (C9-C10) namreč izhaja, da so bile vse sporne nepremičnine splošno ljudsko premoženje oziroma družbena lastnina, na kateri se je v skladu s takrat veljavno zakonodajo (Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, Ur. L SFRJ št. 43/1965, v nadaljevanju ZPZS; Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. L SRS, št. 43/1973, v nadaljevanju ZVNDL; Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Ur. L. SRS, št. 27/1972, v nadaljevanju ZRNSZ; Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Ur. L SRS, št.18/1974, v nadaljevanju ZPSPP) lahko pridobila zgolj pravica uporabe, ne pa tudi lastninska pravica. Družbena lastnina namreč ni bila lastninsko pravna kategorija, ki bi temeljila na prilaščanju na pravno lastninski podlagi, temveč na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanja medsebojnih delovnih razmerij (Glej: Fižgar, A., Družbena lastnina, ČZ Uradni list, Ljubljana 1979, str. 10 in 11). Pravica uporabe je bila v sistemu družbene lastnine tako ali drugače vezana na opravljanje določene dejavnosti in je zato treba v tej smeri ocenjevati navedbe prve toženke, da je bila pravica uporabe na spornih nepremičninah z odločbo iz leta 1974 prenesena na tožečo stranko pogojno, za opravljanje trgovinske dejavnosti. Tožeča stranka je tako že s pravnomočnostjo odločbe dne 30.9.1974 pridobila pravico uporabe na nepremičninah, navedenih v odločbi, in za pridobitev pravice ni bil potreben še vpis v zemljiško knjigo (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 220/2004). Pravica uporabe tožeče stranke pa se je na podlagi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. ZLNDL v 3. členu namreč določa, da postanejo nepremičnine v družbeni lastnini last pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotavljalo tudi, ali je bila prva toženka dobroverna. Ker pravica uporabe, ki jo je tožeča stranka pridobila z odločbo leta 1974, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je zemljiška knjiga kot zemljiškoknjižnega lastnika nepravilno izkazovala drugo toženko, ki je svojo lastninsko pravico na spornih nepremičninah neodplačno prenesla na prvo toženko s pogodbo z dne 1.3.2004. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da če je bila prva toženka ob sklenitvi pogodbe dobroverna, potem pogodba nikakor ni mogla biti nična. To izhaja tudi iz 10. člena SPZ in 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. L. RS št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), ki varujeta dobrovernega pridobitelja lastninske pravice, to se pravi tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, in sicer tako, da ta zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Vendar pa omenjeno varstvo, kot izhaja že iz same dikcije citiranih členov, velja zgolj, če je pridobitelj ravnal pošteno, kar posebej izpostavlja tudi pritožba tožeče stranke. Slednja je tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbi dokazovala in zatrjevala, da prva toženka ni ravnala pošteno.

Sodišče prve stopnje je glede dobrovernosti oziroma poštenega ravnanja prve in druge toženke ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

* Občina B. (druga toženka) je tožeči stranki z odločbo iz leta 1974 dodelila v trajno uporabo s pravico zemljiškoknjižnega prepisa nepremičnine parc. št. 81.s - stavbišče v izmeri 192 m2 in del parcele št. 1474/1 v izmeri 400 m2, obe k. o. K. v.;

* KS K. v. (prva toženka) je leta 1974 aktivno sodelovala pri iskanju in izbiri nove lokacije za trgovinski obrat tožeče stranke, saj je bilo nadaljnje poslovanje trgovine tožeče stranke v kraju v interesu skupnosti;

* parcela št. 1474/5 k. o. K. v. (vrt R.-ovih) v velikosti cca. 400m2 je bila predhodno z odločbo Skupščine občine B. dodeljena KS K. v. za izgradnjo bifeja v turistične namene, ker pa do te gradnje ni prišlo je Svet KS sklenil, da to zemljišče zaradi obnove trgovine tožeče stranke dodeli v uporabo tožeči stranki (pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na Prilogo B2 iz katere sicer izhaja, da je prva toženka najprej prenesla del parcele 1474/1 k. o. K. v. v izmeri cca 400m2 na drugo toženko, ta pa jo je z odločbo iz leta 1974 (poleg parcele 81.s, s katero je občina razpolagala ves čas) dodelila tožeči stranki;

* na spornih nepremičninah parc. št. 81.s in parc. št. 1474/5, obe k. o. K. v. je tožeča stranka dejansko izvrševala posest in jih uporabljala za namen trgovinske dejavnosti od leta 1974.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje ocenilo, da prva toženka ni vedela za odločbo izdano v letu 1974 v korist tožeče stranke, druga toženka pa da zaradi časovne oddaljenosti 30 let tudi ni mogla vedeti za odločbo iz leta 1974 in sta se obe zanašali na zemljiškoknjižno stanje. Tako je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta bili toženki ob sklenitvi pogodbe z dne 1.3.2004 dobroverni oziroma, da sta ravnali pošteno.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da se "načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje izvenknjižnega stanja. Zato se nanj ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z izvenknjižnim, oziroma se lahko nanj sklicuje samo tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim" (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 320/2003). Po oceni višjega sodišča je neprepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da toženki nista vedeli, da je tožnica originarno pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Iz zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili toženki seznanjeni z izvenknjižnim stanjem glede na to, da sta obe aktivno sodelovali pri iskanju rešitve za nadaljnje delovanje trgovine tožeče stranke leta 1974, druga toženka je celo izdala odločbo, s katero je na tožečo stranko prenesla pravico uporabe na spornih nepremičninah, iz predložene odločbe pa izhaja, da je bila ta vročena tudi prvi toženki. Tožeča stranka ima po oceni pritožbenega sodišča prav, ko v pritožbi navaja, da je nedopustno, da lahko nekdo zanika dejanje izpred nekaj časa (izdaja odločbe iz leta 1974) in se dela kot da tega ni bilo, še posebej ob dejstvu, da je tožeča stranka leta 1997 z dopisom pozvala drugo toženko k ureditvi lastninskih razmerij na spornih nepremičninah in se je v omenjenem dopisu izrecno sklicevala na odločbo iz leta 1974 (Priloga B16) - ob takem dejanskem stanju ni mogoče sprejeti ugotovitve sodišča prve stopnje, da druga toženka za odločbo ni vedela, še manj pa da zanjo ni mogla vedeti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja tudi, da je prvo toženka aktivno sodelovala pri reševanju problematike zaprtja trgovine tožeče stranke leta 1974 in iskanju nadomestne lokacije, kar jasno izhaja iz zapisnikov na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je bila prva toženka nedvomno seznanjena tudi s tem, da je tožeča stranka v kraju K. v. in na nepremičninah, ki so ji bile dodeljene z odločbo iz leta 1974, od tega leta dalje opravljala svojo dejavnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da prva toženka ni vedela za odločbo izdano v letu 1974 v korist tožeče stranke neobrazložene in v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) po 14. točki 339. člena, saj iz same odločbe (Priloga A1) izhaja, da je bila med drugimi o njej obveščena tudi prva toženka stranka.

Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta bili toženki dobroverni, ni ugotavljalo, ali del parcele št. 1474/1 v izmeri cca 400 m2 k. o. K. v., na katerem je na podlagi odločbe z dne 30.8.1974 tožnica pridobila pravico uporabe, v naravi predstavlja parc. št. 1474/5 k. o. K. v., za katero zahteva tožnica ugotovitev ničnosti pogodbe in ugotovitev pridobitve lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je parc. št. 1474/5 k. o. K. v. nastala z delitvijo nekdanje parcele št. 1747/1 iste k. o., vendar pa v nadaljevanju ni odgovorilo na ugovor prve toženke iz odgovora na tožbo, da tožeča stranka z odločbo iz leta 1974 ni dobila v uporabo oziroma posledično ni pridobila lastninske pravice na celotni parceli št. 1474/5 k. o. K. v. (listovna številka 12), ki je predmet zahtevka.

Višje sodišče je tako pritožbi tožnice ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je druga toženka odločbo z dne 30.8.1974 sama izdala in jo vročila tudi prvi toženki ponovno oceniti, ali sta za izdano odločbo vedeli in s tem tudi za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Tudi, če bo ponovno ocenilo, da sta bili toženki dobroverni, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi, ali je tožnica pravico uporabe pridobila na celotni parceli št. 1474/5 k. o. K. v. ali le na delu te parcele in kateri del omenjene parcele je ostal, če je ostal, v uporabi prve toženke tudi po odločbi iz leta 1974. Le tako bo namreč višjemu sodišču omogočena sprememba sodbe sodišča prve stopnje, če bodo za to podani razlogi.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo je bila na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

 


Zveza:

ZLNDL člen 3, 3. ZPP člen 181, 181. OZ člen 86, 86. SPZ člen 10, 10. ZZK-1 člen 8, 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODQ3OQ==