VSL sklep IV Cp 4731/2006

Jedro

Odločilno dejstvo v tej zadevi je, da gre za zelo majhnega otroka (ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje še ni dopolnil 14 mesecev), za katerega oče predstavlja tujca, tujcem pa majhni otroci praviloma ne zaupajo, v njihovi bližini se lahko počutijo celo nelagodno in ogroženo. Tožnik si bo moral torej otrokovo naklonjenost in zaupanje šele pridobiti. Zato je v otrokovo korist, da pri uvajanju stikov pomaga strokovno usposobljena oseba centra za socialno delo, čeprav otrok tudi te ne pozna. Ta oseba bo namreč kot strokovnjak lahko pomagala tako otroku kot tožniku pri medsebojnem navezovanju stikov in posredovala v primeru, če bi se otrok zaradi neznanih oseb znašel v stiski. Pomoč pri navezovanju stikov bo torej lahko dobrodošla tudi tožniku, saj mora tudi sam otroka šele spoznati. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z obsegom stikov, torej dvakrat tedensko po eno uro, saj bi daljše časovno obdobje v neznanem okolju na otroka lahko vplivalo obremenjujoče.

Gre za začasne stike - začasna odredba po naravi namreč pomeni le začasno ureditev nekega razmerja - ki bodo lahko potem, ko (in če) bosta tožnik in otrok presegla obdobje medsebojnega spoznavanja, pogostejši, če bo seveda to narekovala korist otroka.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Prvi tožnik je dolžan v 15 dneh toženi stranki povrniti 26.840,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka.

 

Obrazložitev

Prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva, da se ugotovi, da je oče drugega tožnika (v nadaljevanju otroka), ki ga je dne 15.5.2005 rodila toženka in da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo njemu. Če sodišče ne bo ugodilo zahtevku za dodelitev otroka, pa podrejeno zahteva, da se določijo njuni medsebojni stiki. Hkrati s tožbo je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se otrok takoj dodeli v vzgojo in varstvo njemu, podrejeno pa naj se takoj določijo stiki med njim in otrokom, in sicer vsak dan med tednom ter vsak drugi vikend tako, da prevzame otroka na domu toženke ob 16.00 in je z njim do 18.00, nakar ga toženka prevzame na naslovu tožnika; med počitnicami in državnimi prazniki tako, kot je natančno opredeljeno v 3. točki predloga; pri čemer se zaradi bolezni otroka odpadli stiki ustrezno nadomestijo (4. točka predloga); otrok pa ima tudi pravico do telefonskih stikov s tožnikom vsakodnevno, izvajajo pa se tako, da tožnik pokliče ustrezno telefonsko številko, ki jo sporoči toženka, ki je dolžna zagotoviti in omogočiti stike ter zasebnost pri pogovorih.

Sodišče prve stopnje je (po prvi razveljavitvi odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe) dne 17.5.2006 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe, delno pa ugodilo podrejenemu predlogu in določilo, da stiki potekajo vsako sredo od 16.00 do 18.00 tako, da tožnik prevzame otroka na toženkinem domu in ga po koncu stika tja tudi pripelje, v primeru nemožnosti izvršitve stika na določen dan ali ob določeni uri pa se tožnik in toženka dogovorita za kakšen drug dan. Toženki je naložilo, da tožnika obvešča o vsem, kar se nanaša na zdravstveno stanje otroka in mu dovoli, da aktivno sodeluje v njegovem zdravstvenem procesu.

Zoper ta sklep sta pravno sredstvo vložili obe pravdni stranki: tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del, toženka pa z ugovorom (sicer nepravilno naslovljenim kot pritožba) ugodilni del.

O ugovoru toženke je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 5.7.2006. Formulacija izreka sklepa je sicer nekoliko nerodna: "Ugovor tožene stranke v zvezi s četrtim odstavkom začasne odredbe z dne 17.5.2006 ostane v veljavi, glede preostalega dela ugovora in po uradni dolžnosti, sodišče izdaja naslednjo začasno odredbo...", a je odločitev sodišča kljub temu jasna in razumljiva. Pravilen in v skladu s procesnimi pravili bi bil namreč izrek, da je sodišče prve stopnje delno zavrnilo toženkin ugovor (v tistem delu, ki se nanaša na četrti odstavek sklepa z dne 17.5.172006, s katerim je sodišče odločilo o toženkini dolžnosti obveščanja tožnika o zdravstvenem stanju otroka in njegovi pravici do aktivnega sodelovanja pri otrokovem zdravljenju), delno pa mu je ugodilo in stike, kot so bili določeni z začasno odredbo dne 17.5.2006, še nadalje omejilo tako, da jih je določilo v prisotnosti strokovno usposobljenega delavca Centra za socialno delo L.M. P. dvakrat na teden, in sicer od torkih in četrtkih od 15.00 do 16.00. Nadalje je sodišče prve stopnje s tem sklepom še odločilo, da se starša v primeru nemožnosti izvršitve stikov v določenih dneh in določenih urah ali o morebitni razširitvi stikov skupaj s centom za socialno delo dogovorita za kakšen drug dan in drugo uro ali za koliko bodo stiki podaljšani. Obenem je toženki določilo denarno kazen v višini 50.000,00 SIT za vsako posamezno kršitev - preprečevanje ali omejevanje stikov, izročitev otroka pa se opravi s pomočjo izvršitelja ob navzočnosti strokovno usposobljene osebe.

Zoper ta sklep se je pritožil tožnik. Tako kot v pritožbi zoper sklep o začasni odredbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, sklep pa izpodbija v zavrnilnem delu in v obsegu, kar se tiče stikov. Meni, da je tako določen obseg stikov preozek, neživljenjski in sploh žaljiv do očeta. Sodišče je določilo stike pod nadzorom, kot da gre pri tožniku za kriminalca, ki bi lahko ogrožal otroka, čeprav je povsem jasno, da ni. Uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ga lahko višje sodišče samo ugotovi drugače na podlagi listinskih dokazov, iz katerih je razvidno, da je otrok rojen 15.5.2005. To pomeni, da je bil ob izdaji začasne odredbe dne 17.5.2006 star že več kot eno leto, ne pa 10 mesecev, kot to zmotno navaja prvostopenjsko sodišče, ob izdaji drugega sklepa pa je star že skoraj 14 mesecev. Res je, da otrok ne pozna očeta. To pa še ne pomeni, da so utemeljeni le tako ozki stiki, kot jih je določilo sodišče, in še ti pod nadzorom. Taki stiki se določijo le v posebej utemeljenih primerih, kadar gre za sume kakšnih hujših kaznivih dejanj, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Zato je izdana začasna odredba neživljenjska. Stiki so določeni v času od 15.00 do 16.00, ne da bi se upoštevalo, kdaj tožnik dela in ali bo sploh lahko hodil na tako določene stike. Stiki pod nadzorom vsekakor niso v korist otroka, saj bi otrok lahko in moral biti sam z očetom, kot je lahko vsak običajen otrok. Če sodišče meni, da bi moral otrok očeta spoznavati počasi, potem lahko določi, da v prvih treh tednih po izdaji začasne odredbe potekajo stiki dve uri tedensko, a vsekakor brez nadzora centra za socialno delo. To je več kot zadostno uvajalno obdobje. Potem pa je treba stike določiti vsaj trikrat tedensko po dve uri. Če bo otrok videl očeta le dvakrat po eno uro tedensko in še to v prisotnosti neznane osebe, bo to bistveno premalo za njuno zbližanje. Tožnik ne more razumeti, kako lahko na stik in na otrokovo dobro počutje ter korist vpliva prisotnost delavca centra za socialno delo, ki je otroku popoln tujec in ga otrok sploh ne pozna in kako bo takšen neznanec pozitivno vplival na otrokovo počutje, ko pa se očetu ravno zaradi tega ne dopustijo stiki brez nadzora, ker ga otrok ne pozna. Nobenega razloga ni, da bi ne bili stiki določeni za začetek vsaj trikrat tedensko po dve uri in to brez strokovne osebe centra za socialno delo. Takšna je tudi sodna praksa in takšen obseg stikov zahteva varstvo koristi otroka. Za otroka je nujno, da spozna očeta, da je čim več z njim. Otroku je nujno potrebna očetova ljubezen, skrb in vzgoja. Tožnik prilaga pritožbi fotokopijo zapisnika o zaslišanju izvedenca doc. dr. T. P. v neki drugi pravdni zadevi, iz katerega izhaja, da je nujno, da so stiki med otrokom in očetom čim širši, še posebej so optimalni stiki zelo pomembni zaradi prve identifikacije otroka z očetom. Stroka zagovarja, da naj bodo stiki, če se le da, vsakodnevni. Tako kot v pritožbi zoper sklep o začasni odredbi tožnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

V odgovoru na pritožbo toženka meni, da je sklep z dne 5.7.2006 v celoti pravilen in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe, enako odločitev pa predlaga tudi v odgovoru na pritožbo zoper sklep o začasni odredbi glede te pritožbe.

Predmet pritožbenega preizkusa sta torej dva sklepa sodišča prve stopnje:

* sklep z dne 17.5.2006 v zavrnilnem delu (zavrnitev primarnega predloga za predodelitev otroka in zavrnitev širšega obsega stikov od priznanih),

* sklep z dne 5.7.2005 v delu, s katerim je bilo ugovoru toženke delno ugodeno in s prejšnjim sklepom določeni stiki še dodatno omejeni s prisotnostjo tretje osebe.

Zoper oba sklepa se je namreč tožnik pravočasno pritožil. Pritožbeno sodišče istočasno odgovarja na navedbe obeh pritožb, saj je treba stike otroka z očetom obravnavati celovito in le tako je mogoče tudi odgovoriti na pritožbene trditve, sicer pa sta si pritožbi po vsebini tudi identični.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sklep z dne 17.5.2006 tožnik izpodbija v celotnem zavrnilnem delu. Posebnih razlogov v zvezi z zavrnitvijo primarnega predloga za izdajo začasne odredbe ne navaja. Ta del sklepa je zato pritožbeno sodišče preizkusilo v obsegu iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja se tiče zapisa sodišča prve stopnje v sklepu z dne 17.5.2006, da je otrok star 10 mesecev. Zapis sodišča je resda napačen, saj je otrok rojen 15.5.2005 in je torej ob izdaji sklepa že dopolnil 12 mesecev. Kljub temu pa ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj ne gre za napačno ugotovitev odločilnega dejstva (340. člen ZPP), saj starostna razlika dveh mesecev ne more biti odločilna. Odločilno dejstvo v tej zadevi je, da sodišče odloča (po izdaji delne sodbe le še) o dodelitvi, preživljanju in stikih zelo majhnega otroka, ki očeta ne pozna. Zanj zaenkrat oče predstavlja tujca in ga mora šele spoznati, prav tako pa se mora na otroka in na njegove navade ter življenjski ritem navaditi tudi oče. Otrok namreč ob izdaji drugega tu preskušanega sklepa še ni dopolnil 14 mesecev. Tako majhni otroci pa so praviloma navezani na ozek krog najbližjih ljudi, s katerimi se vsakodnevno srečujejo in preko katerih praviloma spoznavajo svet okrog sebe. To je izhodišče za presojo, kakšni stiki so otroku v korist, in to izhodišče je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom; s stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi (1. odstavek 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Načeloma se je sicer mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da so otroku v korist čim pogostejši, tudi vsakodnevni stiki. Vendar pa je treba v vsakem primeru upoštevati okoliščine tistega primera, zato sklicevanje na mnenje izvedenca, podano v drugi zadevi, upoštevajoč okoliščine drugega konkretnega primera, ne more biti upoštevno. V tej zadevi je bistveno, da gre za zelo majhnega otroka, za katerega oče predstavlja tujca (to v pritožbi priznava tudi sam), tujcem pa majhni otroci praviloma ne zaupajo, v njihovi bližini se lahko počutijo celo nelagodno in ogroženo. Tožnik si bo moral torej otrokovo naklonjenost in zaupanje šele pridobiti. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v otrokovo korist, da pri uvajanju stikov pomaga strokovno usposobljena oseba centra za socialno delo, čeprav otrok tudi te ne pozna. Ta oseba bo namreč kot strokovnjak lahko pomagala tako otroku kot tožniku pri medsebojnem navezovanju stikov in posredovala v primeru, če bi se otrok zaradi neznanih oseb znašel v stiski. Pomoč pri navezovanju stikov bo torej lahko dobrodošla tudi tožniku, saj mora tudi sam otroka šele spoznati. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z obsegom stikov, torej dvakrat tedensko po eno uro, saj bi daljše časovno obdobje v neznanem okolju na otroka lahko vplivalo obremenjujoče.

Tožnik graja tudi termin, v katerem je sodišče določilo stike in meni, da ni upoštevalo, ali bo lahko v tem času sploh lahko hodil na stike z otrokom. Takšna graja pa ostaja zgolj splošna, saj tožnik ne pove, da v tem času zaradi drugih obveznosti (npr. zaposlitve) ne more priti na stik z otrokom. Sicer pa je sodišče prve stopnje samo v sklepu naložilo strankama, da se v primeru nemožnosti stikov skupaj s centrom za socialno delo dogovorita za drug termin ali drug dan.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da sta sklepa sodišča prve stopnje, s katerima so določeni stiki, pravilna. Pravilnost zavrnitve tistega dela predloga začasne odredbe, vsebovanega v sklepu z dne 17.5.2006, ki se tičejo vsakodnevnih telefonskih stikov z otrokom, glede na otrokovo starost niti ne terja posebne obrazložitve. Strinja se sicer s pritožbo, da gre za začasne stike - začasna odredba po naravi namreč pomeni le začasno ureditev nekega razmerja - ki bodo lahko potem, ko (in če) bosta tožnik in otrok presegla obdobje medsebojnega spoznavanja, pogostejši, če bo seveda to narekovala korist otroka. Ali bo to čez tri tedne, kot to meni pritožba, pa zaenkrat ni mogoče predvideti. Zato po mnenju pritožbenega sodišča v tej fazi postopka ni razlogov za vnaprejšnjo širšo določitev stikov. Sodišče prve stopnje razširitev stikov prepušča sporazumu staršev, če pa tega ne bosta dosegla in če bodo koristi otroka narekovale drugačno ureditev stikov, bo to lahko podlaga za spremembo obstoječe odločitve.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, kot tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato ju je zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Določba 366. člena ZPP, po kateri se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, je bila namreč z odločbo Ustavnega sodišča z dne 6.4.2006, št. U-I-... in Up .... razveljavljena (Uradni list RS, št. 43/2006). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da potrebne stroške tožene stranke v tem pritožbenem postopku predstavljajo stroški povezani z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper sklep o ugovoru, ne pa tudi stroški odgovora na pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, v katerem tožena stranka predvsem ponavlja svoja stališča, ki jih je že predhodno izrazila v ugovoru zoper začasno odredbo. Toženi stranki je tako pritožbeno sodišče priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo (200 odvetniških točk, pri čemer pa sta v plačilo za to storitev zajeta tudi pregled pritožbe in konferenca s stranko, zato posebej priglašenih stroškov zanju ni priznalo), 20 % DDV (40 točk) in 2 % materialnih stroškov (4 točke), medtem, ko je plačila sodnih taks toženka oproščena po sklepu z dne 15.6.2006. Stroške ji je priznalo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje, torej od prvega dne po preteku paricijskega roka (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 2918/2008
• VSL sklep IV Cp 3069/2008
• VSL sodba IV Cp 3876/2007