VSL sodba II Cp 3649/2006

Jedro

Po 33. členu ZTLR se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo. Tožnik je imel kot stranka menjalne pogodbe le obligacijsko pravico do izpolnitve pogodbe. Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da je tožnik nepremičnine prevzel v posest že leta 1992, saj za prenos lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla ne zadostuje že izročitev. Realizacija pogodbe ima pomen le za presojo veljavnosti pogodbe (73. člen ZOR) in prav tako ne pomeni pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice na nepremičnini. Ker se je toženec z vpogledom v zemljiško knjigo prepričal o tem, da tožnik lastninske pravice ni pridobil (ta podatek pa je po povedanem pravilen), se tožnik ne more sklicevati na slabo vero toženca. Morebitne drugačne informacije, ki naj bi jih toženec dobil na geodetski upravi, ne izkazujejo lastniškega stanja nepremičnin.

Opustitev izdaje sklepa v stečajnem postopku o napotitvi tožnika, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, je ovira le za začetek pravde po 5. odstavku 143. člena ZPPSL, ni pa ovira za vložitev lastninske tožbe. Izločitveni upnik, katerega zahtevek izvira iz lastninske pravice, namreč lahko lastninsko pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih in to ne glede na to, ali je svojo terjatev (izločitveno pravico) sploh prijavil v stečajnem postopku (primerjaj pravno mnenje, občna seja VSS 14.12.1995, Pravna mnenja II/95).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba, dovoljena s sklepom O. s. na V., opr. št. I ../97 z dne 2.2.1999 v korist toženca na nepremičninah - parcelah št. .... in ....., vpisanih v vložni številki .... k. o. D. L.. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne 235.682,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V dokaj obširni pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Razmerje med strankami je nastalo pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tožnik je imel vsa upravičenja, ki sestavljajo lastninsko pravico. Nanj so prešla s sklenitvijo dogovora dne 7.7.1992. O tem, kdo je dejanski lastnik nepremičnin, po zapisu dogovora ni bilo nobenih dvomov več. To izhaja tudi iz izpovedb prič J. N., A. J. in A. A.. Tožnik je nepremičnine pridobil odplačno, saj je drugi pogodbeni stranki dal svojo stvar oziroma dovolil določene posege na njegovi nepremičnini, v zameno za to pa je dobil parceli št. ..... in ..... k. o. D. L.. Opravljena je bila menjava, ki je odplačen pravni posel. Zato je povsem nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je trditev tožeče stranke v tožbi, da je nepremičnine pridobil odplačno, napačna. Tožniku ni mogoče očitati, da ne bi ravnal s potrebno skrbnostjo. Naredil je vse, kar je bilo potrebno za odmero zemljišča, poravnal stroške odmere, pripravil listini "končni sporazum" in "listino za ureditev zemljiškoknjižnega stanja" in se srečal z vsemi v. d. direktorji Gr. L. zaradi overitve podpisa na tej listini. Od vseh je dobil zagotovilo, da bodo po pregledu dokumentacije to storili, ko naj bi v. d. direktorja overil podpis, pa ni bil več v tej funkciji in tožnik se je začel pogovarjati z novim v. d. direktorja. Nikoli pa nihče ni rekel, da listine ne bo podpisal in da tožniku ne priznava lastninske pravice. Zato tožnik tožbe ni vložil. Le malomarnost takrat vodilnih v podjetju je bila vzrok, da do overitve ni prišlo, vsa tožnikova ravnanja pa so bila usmerjena v to, da bi svojo lastninsko pravico, ki se je vse od leta 1992 kazala tudi navzven v posestnem stanju, vpisal v zemljiški knjigi. Nikoli mu ni nihče omenil, da je zadeva v podjetju kritična in da mu grozi stečaj. Ko je za to zvedel, je takoj uveljavljal izločitveno pravico, ki jo je stečajna upraviteljica prerekala. Stečajni senat ni izdal sklepa, s katerim bi izločitvenega upnika napotil, da svojo pravico uveljavlja v pravdi, brez napotitvenega sklepa pa tožnik tožbe ni mogel vložiti. Prepričan je bil, da bo takšen sklep izdan in da bo v skladu z njim ukrepal, saj je v svojo lastninsko pravico povsem prepričan. Nerazumljiv je zapis v sodbi, da "sodišče njegovega ravnanja ne more jemati kot dobrovernega, saj je tožnik ves čas vedel, da nima vpisane lastninske pravice." Dobra vera se v zvezi z določenimi ravnanji ne ugotavlja, pač pa v zvezi z določenimi prepričanji. Vprašanje dobrovernosti se nanaša na mišljenje glede lastninske pravice. Tožnik je bil celotno obdobje, odkar je imel stvar v zakoniti posesti, prepričan, da je njegova. Pogodba je bila obojestransko izpolnjena, torej v celoti realizirana, četudi do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo. Sodna praksa na splošno priznava veljavnost posla z realizacijo pogodbe. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju z načeli pravičnosti in poštenja v prometu z nepremičninami. Res se oseba, ki uveljavlja določene pravice, lahko zanese na podatke o nepremičnini, ki so vpisani v zemljiško knjigo, vendar mora biti pridobitelj v dobri veri. Če iz drugih virov ve ali bi moral vedeti, da podatki v zemljiški knjigi niso resnični, se na zemljiškoknjižno stanje ne more sklicevati. Toženec je podatke o premoženju Gr. L. pridobil na G. u. L. in je že tu izvedel, da so nepremičnine, ki so predmet tega postopka, v lasti tožnika (o tem da je bilo takšno pojasnilo dano tožencu, je tožnik izvedel na geodetski upravi sedaj, ko so že v teku postopki). Toženec si je tudi ogledal situacijo v naravi in ob tem ugotovil, da sta parceli v sklopu drugih nepremičnin tožnika, o čemer mu je podatke posredovala žena tožnika. Glede na to ne držijo navedbe toženca, da je ravnal pošteno, da se je zanesel na podatke zemljiške knjige in da je za listine, na katere se sklicuje tožeča stranka, zvedel šele v tem postopku. To jasno izhaja tudi iz njegove izpovedi, čeprav govori, da naj bi za vse to zvedel okrog leta 2000, dejansko pa je vedel že prej. Vedel je, da je dejanski lastnik tožnik. Iz sodbe ni mogoče ugotoviti, kaj takšna ravnanja toženca pomenijo, saj se sodišče do njih ni opredelilo, izpovedi M.O. o tem pa sploh ne omenja. Nepravilno je tudi, da se sodišče ni opredelilo do stečajnega postopka oziroma podatkov v tem spisu. Na naroku za preizkus terjatev je bila tožencu priznana denarna terjatev, do priznanja ločitvene pravice je prišlo kasneje, o čemer tožnik ni bil obveščen in kot eden izmed upnikov sploh ni imel možnosti, da bi ločitveno pravico prerekal, napotitvenega sklepa stečajnega senata pa nikoli ni dobil. Če bi obveljala takšna odločitev sodišča bi za tožnika nastala nepopravljiva škoda, kar že po splošnih načelih (načelo vestnosti in poštenja, načelo pravičnosti, moralna načela) ni dovoljeno. Nepravilna pa je tudi odločitev glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožeča stranka je nepremičnino prevzela v posest takoj po podpisu pogodbe dne 7.7.1992 in jo od tedaj uporablja kot svojo. Da je prišlo do vpisa določenih pravic na toženca, je tožnik zvedel šele od samega toženca, ko je prišel do njega z določeno listino. To se je zgodilo šele, ko je čas, ki je potreben za priposestvovanje, že potekel. Šele tedaj je pogledal v zemljiško knjigo in ugotovil določen vpis v korist toženca. Prej stanja v zemljiški knjigi ni preverjal, saj je bil prepričan v svojo lastninsko pravico. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz njene obrazložitve izhaja, da naj bi bil podan razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa v delu, v katerem sodbi prve stopnje o odločilnih dejstvih očita nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ostaja pritožba zgolj pri prepisu zakonskega teksta, podrobneje pa svojega videnja ne obrazloži. Pritožbeno sodišče, ki sicer na ta pritožbeni razlog pazi tudi po uradni dolžnosti, pa tega ni ugotovilo. Kar pa se tiče pomanjkljivosti sodbe zaradi tega, ker naj bi bil nerazumljiv (pravilno materialnopravno napačen) zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bila dne 7.7.1992 sklenjena menjalna pogodba neodplačna in ker sodišče prve stopnje izpovedbe tožnikove žene M. O. sploh ni dokazno ocenilo, pa gre za očitke o neodločilnih dejstvih: dejstvo, ali gre v konkretnem primeru z odplačno ali neodplačno pogodbo, za odločitev ni pomembno, ali povedano drugače, od tega dejstva odločitev v sporu ni odvisna; M. O. pa je izpovedovala o dogodku, ki je za tožečo stranko odločilnega pomena za oceno toženčeve dobre vere glede pridobitve njegove ločitvene pravice - sodba sodišča prve stopnje o tem podrobnejših razlogov resda nima, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa tudi tu ne gre za odločilno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi. Ker pritožbeno sodišče pri nadaljnjem preizkusu obravnavanega pritožbenega razloga tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), iz tega pritožbenega razloga pritožbi ni moglo ugoditi.

Čeprav pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodba temelji pretežno na dejstvih, ki jih je navajala sama tožeča stranka in o katerih med pravdnima strankama niti ni bilo spora:

* tožnik se je dne 7.7.1992 z G. p. o. L. dogovoril, da mu G. prepusti v last kozolec in del pripadajočega zemljišča v zameno za to, da tožnik da soglasje za gradnjo "M. h.", ki jo je G. gradil na sosednji parceli,

* z dogovorom z dne 18.1.1993 sta se G. L. in tožnik dogovorila, da se meja med parcelama premakne v korist tožnika tako, da se mu omogoči prevoz s traktorjem v kozolec po lastnem zemljišču,

* vse zaslišane priče so potrdile, da je bilo zemljišče tožniku odstopljeno z menjavo,

* kasneje je bil del zemljišča, ki bi po pogodbah pripada tožniku, odmerjen in je dobil parcelni številki ....in .....,

* G. in tožnik sta nadalje sklenila še več dogovorov in sporazumov, tisti z dne 27.7.1995 pa je bil pogoj za podpis "listine za ureditev zemljiškoknjižnega stanja", ki jo je tožnik dne 26.6.1995 predlagal G. L. - vendar pa je ta listina ostala nepodpisana,

* v zemljiški knjigi se tožnik ni vpisal kot lastnik parcel št. ... in ...., temveč je nepremičnina ostala vpisana na G. L.,

* z dnem 8.1.1999 je bil v zemljiški knjigi zaznamovan sklep o izvršbi opr. št. I ..../97 zaradi poplačila terjatve toženca,

* tožnik v stečajnem postopku nad G. L. potem, ko je stečajna upraviteljica prerekala njegovo izločitveno pravico, ni bil napoten na pot pravde zaradi uveljavitve te pravice; po ugotovitvah sodišča prve stopnje (temelječih na izpovedbi stečajne upraviteljice) pa je bila njegova pravica prerekana zato, ker je imel na isti nepremičnini nekdo močnejšo pravico, ki je zaznamovana v zemljiški knjigi, in sicer je bila vpisana zaznamba izvršbe,

* tožnik je vložil ugovor tretjega v postopku izvršbe na nepremičnine št. .... in .... zaradi izterjave toženčeve denarne terjatve od dolžnika G. L. oziroma sedaj od stečajne mase dolžnika, ki v naravi predstavlja navedene nepremičnine (sklep O. s.v L. St ..../1999 z dne 1.10.2003).

Tožnik bi torej v tej pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe lahko uspel, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (1.odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Prej navedena odločilna dejstva pa potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik lastninske pravice na parcelah ni pridobil. Čeprav je sodišče prve stopnje pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla presojalo po določilih sedaj veljavnega SPZ, pa tudi presoja po določilih ZTLR (prvi pravni posel je bil namreč sklenjen že v letu 1992, vsi nadaljnji pa prav tako pred uveljavitvijo SPZ) ne bi privedla do drugačnega rezultata - tudi po prejšnjih pravilih namreč tožnik stvarne pravice ni pridobil. Tako se tudi po 33. členu ZTLR na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo. Vpis v zemljiško knjigo predstavlja pridobitni način lastninske pravice na podlagi pravnega posla ne glede na to, za kakšen posel gre - odplačen ali neodplačen - v pritožbi zatrjevano zmotno zaključevanje sodišča prve stopnje o tem dejstvu torej ni odločilno. Ker vpisa ni bilo, tožnik lastninske pravice ni pridobil. Tožnik je imel kot stranka menjalne pogodbe, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, le obligacijsko pravico do izpolnitve pogodbe (do tega, da G. L. nanj tudi prenese lastninsko pravico). Na tako presojo ne vpliva dejstvo, da je tožnik nepremičnine prevzel v posest že leta 1992. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla ne prenese že z izročitvijo v posest, temveč z vpisom v zemljiško knjigo. Od lastninskih upravičenj, na katere se obširno sklicuje tožnik in ki naj bi jih imel vse od leta 1992, ni imel pravice razpolaganja z nepremičnino - ta pravica je še vedno ostala zemljiškoknjižnemu lastniku nepremičnine, torej G. L.. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na realizacijo pogodbe. Realizacija ima namreč pomen le za presojo veljavnosti pogodbe (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), pri nepremičnini pa ne pomeni obenem tudi pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice. Neutemeljeno je nadalje tudi poudarjanje lastne tožnikove skrbnosti in zatrjevanje krivde G. L. za to, da do vpisa ni prišlo. Če je tožnik želel pridobiti lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, bi moral poskrbeti za vpis v zemljiško knjigo, po potrebi tudi s sprožitvijo ustreznih sodnih postopkov zoper G. L.. Enako pa je neutemeljeno sklicevanje tožnika na toženčevo slabo vero. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v ravnanju toženca ni našlo ničesar nepoštenega, saj se je zanesel na podatke zemljiške knjige. Četudi bi mu tožnik oziroma njegova žena povedala za sklenjeno pogodbo (pri čemer velja poudariti, da je toženec to zanikal oziroma izpovedal, da je zanjo zvedel šele v letu 2000, torej že po vpisu zaznambe izvršbe v zemljiško knjigo), to obenem ne pomeni pridobitve lastninske pravice (zato podrobnejša ocena izpovedbe tožnikove žene niti ni bila potrebna). Ker se je toženec z vpogledom v zemljiško knjigo tudi prepričal o tem, da tožnik lastninske pravice ni pridobil (ta podatek pa je po povedanem pravilen), se tožnik ne more sklicevati na slabo vero toženca. Morebitne drugačne informacije, ki naj bi jih po pritožbenih trditvah toženec dobil na geodetski upravi, ne izkazujejo lastniškega stanja nepremičnin. Čeprav se v zemljiškem katastru evidentirajo podatki o zemljiščih, med drugim tudi podatki o nosilcih stvarnopravnih pravic na zemljiščih (1. člen Zakona o zemljiškem katastru, v nadaljevanju ZZKat), je zemljiški kataster namenjen podatkom o dejanskih razmerah zemljišč (lega, mera, posebni režim uporabe in razpolaganja ipd.), medtem ko pravna razmerja evidentira zemljiška knjiga. Kot nosilci stvarnopravnih pravic na posameznih zemljiščih se v zemljiškem katastru evidentirajo njihovi lastniki oziroma imetniki pravice uporabe, ki pa se smejo vpisati v zemljiškem katastru le na podlagi zemljiškoknjižnega stanja oziroma na podlagi sklepa sodišča (5. člen ZZKat). Evidentiranje lastnika v zemljiškem katastru bi moralo biti torej posledica spremembe lastniškega stanja v zemljiški knjigi. Zato so glede lastništva relevantni podatki, vpisani v zemljiško knjigo (zanje tudi velja načelo zaupanja), in ne podatki, evidentirani v zemljiškem katastru.

Sicer pa ne gre spregledati tudi podatkov iz stečajnega postopka. Bistveni, na katere se opira tudi odločitev sodišča prve stopnje, so bili že predstavljeni, ostale pa pritožbeno sodišče dodaja in navaja zgolj zaradi popolnega odgovora na pritožbene trditve. Ni resnična trditev, da je do priznanja ločitvene pravice tožene stranke prišlo v stečajnem postopku šele kasneje, da o tem tožnik ni bil obveščen in da kot eden izmed upnikov sploh ni imel možnosti, da bi ločitveno pravico prerekal. Iz stečajnega spisa St .../99 je razvidno, da je bil prvi narok za preizkus prijavljenih terjatev v stečajnem postopku nad G. L. p. o. opravljen dne 22.12.1999. Tega naroka sta se udeležila tako tožnik kot tudi toženec. Na tem naroku je stečajna upraviteljica vložila seznam prijavljenih terjatev in se o njih izjavila. Tako je tožencu priznala prijavljeno terjatev 3.710.371,27 SIT in delno priznala ločitveno pravico, ki jo je uveljavljal na nepremičninah, vpisanih v vl. št. .... in .... k. o. D. L. (terjatev pod zaporedno št. 9 v tabeli terjatev), in sicer tako, da je priznala ločitveno pravico na tistih nepremičninah, na katerih je že vpisana zaznamba izvršbe (razvidno iz poročila o prijavljenih upniških terjatvah, kar vse je sestavni del zapisnika o naroku), torej na nepremičninah, vpisanih v vložek št. ... k. o. D. L.. Na naroku so bili upniki izrecno opozorjeni, da lahko tudi sami prerekajo terjatve iz seznama, vendar iz zapisnika nadalje ni razvidno, da bi kateri od upnikov to tudi storil. Prikazan potek naroka za preizkus terjatev v stečajnem postopku kaže, da je bil tožnik seznanjen s toženčevo ločitveno pravico na nepremičninah vl. št. ..... k. o. D. L., kjer sta vpisani parceli št. ....in ..., kot tudi z dejstvom, da mu stečajna upraviteljica to pravico priznava. Istočasno pa je bil seznanjen tudi s tem, da njegove izločitvene pravice (terjatev pod zaporedno št. 30 v tabeli terjatev) stečajna upraviteljica ne priznava in z možnostjo, da kot eden izmed upnikov prereka terjatve drugih upnikov. Vsakršne drugačne navedbe tožnika v pritožbi torej niso utemeljene. Ob sklicevanju na to, da sodišče prve stopnje ni natančno pregledalo stečajnega spisa in da bi lahko na tej podlagi ugotovilo več za odločitev v tej zadevi pomembnih okoliščin, pa tožeča stranka niti ne opredeli, katere naj bi bile te relevantne okoliščine, ki bi vplivale na drugačno odločitev v zadevi. Takšna splošna graja prav tako ne more biti utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da morebitne opustitve stečajnega senata o napotitvi tožnika na pravdo ni mogoče sanirati v tem pravdnem postopku. Dodati je treba še, da te opustitve tudi niso bile ovira za uveljavitev tožnikove zatrjevane lastninske pravice. Opustitev izdaje sklepa o napotitvi tožnika je ovira le za začetek pravde po 5. odstavku 143. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju, ni pa ovira za vložitev lastninske tožbe. Izločitveni upnik, katerega zahtevek izvira iz lastninske pravice, namreč lahko lastninsko pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih in to ne glede na to, ali je svojo terjatev (izločitveno pravico) sploh prijavil v stečajnem postopku (primerjaj pravno mnenje, občna seja VSS 14.12.1995, Pravna mnenja II/95).

Tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem je pravilna. Tožnik se s tem, ko zatrjuje, da je posest nepremičnin pridobil na podlagi veljavnega pravnega naslova in da je bil dobroveren, zatrjuje zakonito in doboroverno posest (1. in 2. odstavek 72. člena ZTLR). Takšen posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s priposestvovanjem po preteku 10 let, pri čemer mora biti dobroveren vso to priposestvovalno dobo. To obdobje pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni preteklo. Priposestvovalna doba do tedaj, ko je toženec pridobil pravico poplačila iz nepremičnine (8.1.1999), še ni potekla in torej tožnik tedaj ni bil lastnik nepremičnine. Tožnik pa je tudi, čeprav v pritožbi glede svoje dobrovernosti trdi drugače, najkasneje 22.12.1999 na naroku za preizkus terjatev v stečajnem postopku zvedel, da mu oporekajo njegovo lastninsko pravico na nepremičninah, saj je bila izločitvena pravica prerekana ter tožencu priznana ločitvena pravica na teh istih nepremičninah. Vsaj od tedaj dalje bi lahko vedel, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Zgolj njegovo lastno prepričanje (še tudi sedaj), da je stvar njegova, namreč ne zadošča, saj je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Kot rečeno, pa bi tožnik to lahko vedel.

Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna in tudi sklicevanje na splošna načela ne more pripeljati do drugačnega rezultata. Ker torej niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1098/2005
• VSK sodba I Cpg 183/2003
• VSL sodba II Cp 1981/93