<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1476/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.1476.2006
Evidenčna številka:VSL51629
Datum odločbe:20.09.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dodatek za pomoč in postrežbo - vštevanje v odškodnino za materialno škodo - opustitev uveljavljanje pravice pred ZPIZ

Jedro

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo spada med pravice, ki se zagotavljajo z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem (4. člen ZPIZ-1). Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb (8. člen ZPIZ-1), do njega pa so upravičenci uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega (137. člen ZPIZ-1). Tožnica po lastni izpovedbi tega dodatka ne prejema in ga tudi ne namerava uveljavljati. Ker pa mora tudi oškodovanec sam storiti vse, da škodo prepreči ali zmanjša, s pridobljeno pravico do dodatka za tujo pomoč pa bi dejansko zmanjšala škodo, je sodna praksa glede teh dajatev zavzela stališče, ki ga v pritožbi poudarja tudi tožena stranka: ti prejemki se vštevajo v odškodnino tudi, če oškodovanec svoje pravice ne uveljavlja v postopku pred pristojnim organom, pa bi mu po veljavnih predpisih pripadala. Njegove opustitve namreč ne morejo iti v breme odgovorne osebe. V takem primeru pa sodišče kot predhodno vprašanje ugotavlja tudi, ali in v kakšni višini bi oškodovanec svojo pravico lahko uveljavil.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu, to je v 3. in 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2.220.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (1. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki namesto zneska 3.201,40 SIT, že določenega s pravnomočno sodbo, plačuje od 27.2.2004 do 2.7.2005 za 52.712,30 SIT zvišano mesečno rento (skupaj torej po 55.913,70 SIT) in od 23.7.2005 dalje za 81.644,48 SIT zvišano mesečno rento (skupaj mesečno po 84.845,88 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu, začenši s 5.3.2004 (3. točka izreka). V presežku je rentni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 304.345,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (5. točka izreka).

Zoper tisti del sodbe, s katerim je sodišče prisodilo tožnici zvišano mesečno rento, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ni sporno, da se je tožnici potreba po tuji pomoči povečala, po mnenju izvedenca do te mere, da bi bila tožnica po predpisih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) celo upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo. Sporno vprašanje je, ali bi moralo sodišče upoštevati ugovor tožene stranke, da tožnica zaradi upravičenosti do dodatka na matičnem področju ni upravičena do povečanja mesečne rente, ali pa bi morala tožena stranka - če bi želela preprečiti povečanje rente - sama vložiti tožbo na ukinitev plačevanja. Tožena stranka meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka vložiti tožbo na ukinitev rente. Sodna praksa je glede ugovorov - da se dajatve, do katerih je oškodovanec upravičen na matičnem področju, odštevajo od odškodnine, ki bi jo sicer prisodilo sodišče - jasna in enotna. Dodatek za pomoč in postrežbo, do katerih je oškodovanka upravičena na podlagi ZPIZ, ni izjema in se ne razlikuje od invalidnine, invalidske pokojnine ali nadomestila plače, kar vse sodišča upoštevajo pri odmeri ustrezne odškodnine. Pri tem ni pomembno, ali je oškodovanec svojo pravico na matičnem področju tudi dejansko uveljavil, ampak le, ali bi bil do takšne dajatve upravičen. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka vložiti tožbo na ukinitev rente. Tožena stranka je bila doslej dolžna po sodbi T. s. v L., enote v L. z dne 16.10.1992 tožnici plačevati mesečno rento 3.201,40 SIT. Ta obveznost ni bila takšno breme, da bi zaradi nje tožena stranka vlagala tožbo za njeno ukinitev, tudi če bi že ob prejemu tožničine tožbe vedela, da je tožnica upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo. (Dejansko je bilo to dejstvo strankama znano šele na naroku 8.11.2005 na podlagi pričanja izvedenca.) Seveda pa tožena stranka ni mogla vlagati tožbe na ukinitev obveznosti, ki še ni bila prisojena. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala vložiti tožbo na ukinitev rente zato, ker je bilo s sodbo z dne 16.10.1992 pravnomočno razsojeno o temelju rentnega zahtevka. Pravnomočen je le izrek, ki se glasi na plačilo zneska 3.201,40 SIT, ne pa sama ugotovitev o obstoju rentne obveznosti. Ugotovitvena sodba, da rentna obveznost ne obstaja, zato ni bila procesna predpostavka za zavrnitev zahtevka za povečanje mesečne rente. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti, da je tožnica od ZPIZ upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku, ki ga vtožuje, zato je njen zahtevek za povečanje rente neutemeljen. Takšna odločitev pa ne bi pomenila ukinitve tožničine pravice do rente v znesku, ki je bil že pravnomočno prisojen s sodbo z dne 16.10.1992. Za ukinitev te obveznosti bi tožena stranka res morala vložiti tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek za zvišanje rente v celoti zavrne in ustrezno odloči tudi o stroških postopka, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer ne opredeli posebej, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz razlogov pritožbe pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita opustitev razpravljanja o temelju tožbenega zahtevka, ker naj bi se napačno postavilo na stališče, da je o tem že pravnomočno odločeno s sodbo T. s. v L., enota v L. z dne 16.10.1992 v zvezi s sodbo V.s. v L. z dne 8.7.1993. V tej pravdi pa je sodišče prve stopnje o obstoju odškodninske obveznosti odločalo le kot o predhodnem vprašanju, od katerega je bila odvisna odločitev o tedaj obravnavanem zahtevku. Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku (319. člen ZPP), saj je le ta odločitev vsebovana v izreku sodbe (324. člen ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti (13. člen ZPP) in v ta namen izvesti tudi ustrezne dokaze. Ker v prejšnji pravdi sodišče o obstoju odškodninske obveznosti tožene stranke za povračilo premoženjske škode za pomoč in postrežbo ni odločilo v izreku sodbe, zato je sodišče prve stopnje sedaj kršilo 1. odstavek 13. člena ZPP, ko je štelo, da je o temelju zahtevka oziroma o vprašanju obstoja odškodninske odgovornosti že pravnomočno odločeno (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-39/95-19 z dne 16.1.1997).

Izhajajoč iz prikazanega napačnega izhodišča sodišče prve stopnje navedb tožene stranke, ki so se nanašale na temelj tožbenega zahtevka, ni upoštevalo, čeprav jih je tožena stranka, kot poudarja v pritožbi, dala takoj potem, ko se je izkazalo, da naj bi tožnici po določilih ZPIZ pripadalo nadomestilo za pomoč in postrežbo. Bistvenih navedb tožene stranke, ki se torej nanašajo na prenehanje njene obveznosti oziroma ki (zaradi odsotnosti njenega zahtevka za ukinitev rente vsaj) preprečujejo povečanje njene obveznosti, tako sodišče prve stopnje ni obravnavalo. To pa pomeni, da ji je odvzelo možnost obravnavanja v postopku (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej upoštevati, da o temelju njene rentne obveznosti ni pravnomočno odločeno. Pravnomočno je sicer odločeno, da mora tožena stranka plačevati po 3.201,40 SIT mesečne rente, in če bo želela ukinitev te obveznosti, bo morala, kot to pravilno navaja sama, za to vložiti ustrezno tožbo. Povišanju svoje obveznosti pa se tožena stranka lahko uspešno brani tudi z ugovorom, da rente ni več dolžna plačevati. To predstavlja predhodno vprašanje tudi za naložitev višje obveznosti tožene stranke od dosedanje. Ker sodišče prve stopnje temelja plačevanja rente niti ni obravnavalo, je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zlasti tudi glede vprašanja, ali tožnici res - ne le na podlagi mnenja izvedenca - pripada pravica do nadomestila za pomoč in postrežbo.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo spada med pravice, ki se zagotavljajo z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem (4. člen ZPIZ-1). Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb (8. člen ZPIZ-1), do njega pa so upravičenci uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega (137. člen ZPIZ-1). Tožnica po lastni izpovedbi tega dodatka ne prejema in ga tudi ne namerava uveljavljati. Ker pa mora tudi oškodovanec sam storiti vse, da škodo prepreči ali zmanjša, s pridobljeno pravico do dodatka za tujo pomoč pa bi dejansko zmanjšala škodo, je sodna praksa glede teh dajatev zavzela stališče, ki ga v pritožbi poudarja tudi tožena stranka: ti prejemki se vštevajo v odškodnino tudi, če oškodovanec svoje pravice ne uveljavlja v postopku pred pristojnim organom, pa bi mu po veljavnih predpisih pripadala. Njegove opustitve namreč ne morejo iti v breme odgovorne osebe. V takem primeru pa sodišče kot predhodno vprašanje ugotavlja tudi, ali in v kakšni višini bi oškodovanec svojo pravico lahko uveljavil. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišče prve stopnje, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. O njih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti ponovno, upoštevajoč (nov) uspeh strank v postopku in druga materialnopravna določila ZPP, ki urejajo povrnitev pravdnih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZPIZ-1 člen 4, 8, 137. OZ člen 271, 271.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODQ3MQ==