VSL sklep I Cp 6383/2006

Jedro

Določba 1. odstavka 78. člena ZDen se glasi: "Dedovanje po umrlem se v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju." To pomeni, da je za presojo kroga dedičev in presojo njihove dedne sposobnosti odločilen trenutek pravnomočnosti sklepa o dedovanju in ta trenutek je v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja postavljen pred trenutek, ko obstaja zapuščina. Citirana določba ZDen obenem pomeni, da lahko v primerih, ko je denacionalizacijski upravičenec umrl pred pravnomočnostjo odločbe o dedovanju, njegovo podržavljeno premoženje dedujejo dediči dedičev; ali povedano drugače, premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, lahko podedujejo tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zato je Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-82/01 (Uradni list RS, št. 36/2002) zavzelo stališče, da je treba 1. odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - tako njegovi dediči po ZD kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Stališče, da dediči zapustnikovih dedičev ne morejo uveljavljati pravic iz denacionalizacije, je zato iz istih razlogov, kot je bila določba 20. člena ZDen-B, v neskladju z ustavo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, naštetih v izreku sklepa, ki so bila predmet kupoprodajnih pogodb z dne 11.11.1963 in 8.12.1064, sklenjenih med C.A. in K.z. Z. ob S..

Zoper sklep se je pravočasno pritožila predlagateljica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je v vlogi z dne 16.11.1999 navajala, da je glede na 60. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravna naslednica vsega premoženja, ki ga je podedovala po pok. M.A. po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku v zadevi D .../85. Pok. M. A. je bila oporočna dedinja po pok. C. A. in je bilo pravno nasledstvo izkazano z oporokama. Prvostopno sodišče tako ni ravnalo v skladu z ZDen, ki pravno nasledstvo priznava vsem pravnim naslednikom, tako zakonitim kot oporočnim dedičem. V zadevi D .../85 je bila ugotovljena dedna nevrednost nujnih zakonitih dedičev po C.A., zato je vse premoženje nasledila oporočna dedinja, pok. sestra M.A., ki pa je z oporoko isto premoženje zapustila predlagateljici. Zato je prvostopno sodišče ravnalo v nasprotju z 42. in 43. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj je prezrlo nedvomno ugotovljeno dedno nevrednost zakonitih dedičev po pok. C.A.. Predlagateljici kot oporočni dedinji tako po 60. členu ZDen pripada pravica do pravnega nasledstva in je bila predlagateljica aktivno legitimirana za vložitev zahteve za vrnitev premoženje v denacionalizacijskem postopku v skladu s 60. členom ZDen in 59. členom ZD ter je izkazala pravico do vrnitve premoženja, kot je razvidno iz njene zahteve z dne 2.6.1993. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in o pritožbi odloči samo, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem. Nanjo je odgovoril prvi udeleženec in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlagateljičino zahtevo za denacionalizacijo, ker je ocenilo, da nima pravnega interesa za zahtevo, saj tudi če bi bilo premoženje vrnjeno pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, po njem ne bi mogla dedovati iz razlogov po 12. členu ZD, saj ji kot oporočni dedinji po oporočni dedinji denacionalizacijskega upravičenca ne pripada vstopna pravica in je zato ni mogoče šteti kot vlagateljico v smislu 15. člena ZDen.

Določilo 15. člena ZDen določa, da so v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali razglašeni za mrtve, upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki, pravno nasledstvo pa se presoja po pravu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-138/99 z dne 18.1.2001 (Uradni list RS, št. 11/2001) razveljavilo 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št 65/98, v nadaljevanju ZDen-B) in odločilo, da se v nepravnomočno končanih sodnih postopkih uporablja 1. odstavek 78. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91). Določba 78. člena ZDen se glasi: "Dedovanje po umrlem se v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju." To pomeni, da je za presojo kroga dedičev in presojo njihove dedne sposobnosti odločilen trenutek pravnomočnosti sklepa o dedovanju (iz podatkov spisa izhaja, da je sklep o dedovanju po pokojnem C.A. postal pravnomočen 6.3.1984) in ta trenutek je v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja postavljen pred trenutek, ko obstaja zapuščina. Citirana določba ZDen obenem pomeni, da lahko v primerih, ko je denacionalizacijski upravičenec umrl pred pravnomočnostjo odločbe o dedovanju (in tak je tudi obravnavan primer), njegovo podržavljeno premoženje dedujejo dediči dedičev; ali povedano drugače, premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, lahko podedujejo tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zato je Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-82/01 (Uradni list RS, št. 36/2002) zavzelo stališče, da je treba 1. odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - tako njegovi dediči po ZD kot dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Stališče, da dediči zapustnikovih dedičev ne morejo uveljavljati pravic iz denacionalizacije, je zato iz istih razlogov, kot je bila določba 20. člena ZDen-B, v neskladju z ustavo.

Navedeno pa pomeni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, ki predlagateljici kot oporočni dedinji oporočne dedinje denacionalizacijskega upravičenca jemlje pravni interes za uveljavljanje pravic po ZDen kot pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca C.A.. Glede na to da je oporočna dedinja, je sicer treba nadalje upoštevati še določilo 81. člena ZDen, po katerem imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede podržavljenega premoženja učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. V obravnavanem primeru oporoka denacionalizacijskega upravičenca izrecnega določila o dedovanju podržavljenega premoženja nima, vendar pa imajo taka oporočna razpolaganja lahko pravni učinek tudi glede tega premoženja, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Iz podatkov spisa je razvidno, da se vsi zakoniti dediči denacionalizacijskega postopka strinjajo, da tega vodi predlagateljica. Tudi te njihove izjave torej ne dajejo podlage za zaključek, da predlagateljica kot dedinja zapustnikove dedinje, ki je dedovala, nima pravice pridobiti premoženja z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizaciji. To pa pomeni, da mora imeti pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po ZD ni zapustnikov dedič.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje tudi na nekatere sodne odločbe, ki naj bi potrjevale njegovo stališče. V zvezi s temi odločbami pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: Prvotno besedilo 1. odstavka 78. člena ZDen je bilo sicer takšno, kot je sedaj po prej omenjeni ustavni odločbi, s katero je bil razveljavljen 20. člen ZDen-B. Vendar pa so se ob takšni določbi oblikovala različna mnenja tako v teoriji kot tudi v sodni praksi: po enem stališču se je določba interpretirala tako, kot je bilo obrazloženo do sedaj, po drugem stališču pa naj bi šlo za napako v zakonu oziroma redakcijsko napako in bi moralo biti pravilno napisano, da se dedovanje uvede po pravnomočnosti "odločbe o denacionalizaciji," kar bi pomenilo, da bi v primeru, ko dediči denacionalizacijskega upravičenca v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ne bi bili več živi, denacionalizirano premoženje dedovali dediči denacionalizacijskega upravičenca. Iz tega obdobja različnih razlag in pomena določbe 1. odstavka 78. člena ZDen izvira prva od citiranih odločb (VSC sklep Cp 442/97; sprejeta je bila še pred novelo ZDen-B). Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 22.6.1994 in sodba U 218/2002 pa zastopata drugačno stališče, kot izpodbijani sklep. Tako se pravno mnenje (objavljeno v Pravna mnenja št. 1/94) glasi: "Pravni nasledniki po 15. členu ZDen, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, so tudi dediči oporočnega dediča denacionalizacijskega upravičenca." V sodbi U 218/2002 pa je med drugim zapisano: "V primerih, kakšen je obravnavani, ko zapustnikovi dediči niso več živi, to pomeni, da dedujejo dediči dedičev. Če pa lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki deduje, in je umrl pred odločbo o denacionalizaciji, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Zato 15. člena ZDen, ki za vlaganje zahtev upravičuje pravne naslednike upravičencev do denacionalizacije, kar dediči zapustnikovih dedičev sicer niso, ni mogoče razlagati mimo 78. člena ZDen. Ker ta določba zagotavlja, da dedujejo dediči zapustnikovega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve." V prid stališču sodišča prve stopnje tako govori le sodba VSL I Cp 2049/2000, ta pa glede na obrazloženo ne predstavlja ustaljene sodne prakse - nasprotno, praksa se je po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi 20. člena ZDen-B ustalila na drugačnem stališču (tako na primer tudi sklep VSL II Cp 609/2001).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma sploh ni bilo ugotovljeno. Zato je pritožbi predlagateljice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 81/2007
• VSL sklep II Cp 4138/2006
• sodba U 272/2002