VSL sklep IV Cp 4855/2005

Jedro

Pravilna je dolžnikova pritožbena navedba, da je ugovor po izteku roka vložil pred sprejetjem ZIZ-a, zato za presojo njegove dopustnosti ni mogoče uporabiti pogojev noveliranja 56. člena ZIZ. Drugačna razlaga bi pomenila izgubo pravde dolžnika do tega pravnega sredstva, ne da bi to stranka ob vložitvi vloge vedela. Po določilu 122. člena ZIZ-a se nova oziroma spremenjena določila ZIZ uporabljajo le za tista procesna dejanja strank in sodišča, ki so izvršena po uveljavitvi tega zakona.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o ugovoru dolžnika v tej izvršilni zadevi enkrat že odločalo (sklep z dne 18. 9. 2002) in ga kot prepoznega zavrglo. Na dolžnikovo pritožbo je višje sodišče to odločitev razveljavilo, saj sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 56. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve ugovora, ni presojalo, ali je dolžnikov ugovor mogoče obravnavati kot ugovor po izteku roka.

Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku upoštevalo navodila višjega sodišča in z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor sedaj zavrnilo. Tokrat je ugotovilo, da niso podani pogoji za presojo dolžnikovega ugovora kot ugovora po izteku roka. Pri tem pa je svojo odločitev oprlo na sedaj veljavno določilo 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 do 46/2005-US, v nadaljevanju ZIZ), z obrazložitvijo, da se spremenjeno določilo 56. člena po določilu 2. odst. 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/2002, v nadaljevanju ZIZ-A) uporablja že od uveljavitve tega zakona.

Zoper navedeno odločitev je dolžnik vložil laično pritožbo. Enako kot v ugovoru poudarja, da je v obdobju, za katerega se preživnina izterjuje, svojo preživninsko dolžnost poravnal, in sicer delno na račun zakonite zastopnice skladno z izvršilnim naslovom v višini 114.500,00 SIT, 180.000,00 SIT pa kot plačilo za šolnino in članarine. Slednjih stroškov sodišče ni priznalo, kljub temu, da je za vse predložil fotokopije računov. Sredstva v višini 180.000,00 SIT so bila vplačana z namenom pomagati zakoniti zastopnici pri preživljanju upnice, torej so bila porabljena za namen, kot bi bila sicer vplačana sredstva na račun zakonite zastopnice. Ta vplačila bi tako lahko veljala kot zakonito plačilo preživnine, kar pa je seveda dobra volja upnice oziroma njene zakonite zastopnice. Hkrati navaja, da je bil v tem času pod velikim finančnim pritiskom, saj je moral tožnici nakazati 52.000 DEM za odkup stanovanja, pri čemer je tudi davek plačal sam. Poleg tega prilaga dokument, s katerim dokazuje, da se je tožnica odrekla 340.000,00 SIT preživnine, če bi se dolžnik strinjal s sporazumno razvezo, dodelitvijo otrok, in razdelitvijo premoženja. Vsem tem pogojem je dolžnik ustregel, zato lahko sedaj upravičeno zahteva uresničitev dogovora z druge strani, pa čeprav je kljub temu račune plačeval. Nazadnje še dodaja, da želi, da se sredstva naložijo na osebni račun hčerke, ki je sedaj stara že 21 let, v primeru, da se sodišče odloči drugače.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04, v nadaljevanju ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ) in pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem dolžniku odvzelo možnost obravnavanja v tem postopku (8. točka 1. odst. 339. člena ZPP). Ni namreč pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je treba skladno s prehodno določbo 122. člena ZIZ-A ugovor po izteku roka, ki je bil vložen v času pred sprejemom novele ZIZ-A, presojati po spremenjeni določbi 56. člena.

122. člen ZIZ-A v 1. odst. izrecno določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah spremenjenega zakona. To pa pomeni, da se nova oziroma spremenjena določila ZIZ uporabljajo le za tista procesna dejanja strank in sodišča, ki so izvršena po uveljavitvi tega zakona. Obravnavani ugovor, kot procesno dejanje dolžnika, pa je bil vložen pred sprejetjem ZIZ-A. Tako za presojo njegove dopustnosti ni mogoče uporabiti pogojev noveliranega 56. člena ZIZ. Drugačna razlaga bi pomenila izgubo pravice dolžnika do tega pravnega sredstva, ne da bi to stranka ob vložitvi vloge vedela.

In ker je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da dolžnikov ugovor ne izpolnjuje pogojev, da bi ga lahko obravnavalo kot ugovor po izteku roka, zgolj zaradi neizkazanega pogoja po novelirani določbi 56. člena ZIZ, ki ga stari 56. člen ni predpisoval, je v škodo dolžnika kršilo načelo kontradiktornosti. Odvzelo mu je možnost obravnave. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja še na eno nepravilnost, na katero naj sodišče prve stopnje v bodoče pazi. Ugovor, ki je vložen v nasprotju s pogoji 56. člena, po stari ali sedanji ureditvi, se zavrže kot nedovoljen in ne zavrne, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje v tem primeru. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je dolžnikov ugovor dopusten po določilu 56. člena ZIZ, ki je veljal pred sprejetjem novele ZIZ-A, in če bo njegova ugotovitev pozitivna, ga bo moralo obravnavati tudi po vsebini.

Glede morebitne vsebinske obravnave pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki meni, da se lahko od vseh dokazil o plačilih, ki jih je dolžnik predložil v ugovoru, upoštevajo le tista, iz katerih izhaja, da je dolžnik na račun zakonite zastopnice plačal znesek prisojene preživnine, kot je bil to dolžan po izvršilnem naslovu.

Dolžnik namreč izpolni svojo obveznost in s tem doseže njeno prenehanje le, če jo izpolni tako, kot se glasi (282. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, v nadaljevanju OZ). S tem, ko je dolžnik neposredno za hčerko plačeval različne stvari, šolnine in članarine, ni izpolnil svoje preživninske obveznosti, kot se je glasila. Sodna praksa take izdatke s strani preživninskega zavezanca opredeljuje kot darila, razen, če med preživninskim zavezancem in preživninskim upravičencem oziroma njegovim zakonitim zastopnikom obstaja sporazum, da se taki neposredni nakupi oziroma neposredno kritje stroškov vštevajo v preživninsko obveznost (283. člen OZ). Obstoja takega dogovora z zakonito zastopnico upnice pa dolžnik ni zatrjeval. Iz enakih razlogov dolžnik tudi ne more doseči, da bi preživnino plačeval na račun hčerke, ki je sedaj že polnoletna. Obveznost mora izpolniti tako, kot se glasi.

Brezpredmeten pa je končno tudi dokument, s katerim naj bi se zakonita zastopnica odrekla delnemu plačilu preživnine v višini 340.000,00 SIT. Ta dokument namreč ne izkazuje, da je zakonita zastopnica tako voljo tudi dejansko izjavila, temveč gre v njem zgolj za ponudbo, dano v fazi pogajanj med zakonito zastopnico upnice in dolžnikom v zvezi s prenehanjem njune zakonske zveze.

Višje sodišče je tako pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo absolutno bistveno kršitev po določilu 8. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, zato je dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep II Cp 228/2004
• VSK sklep II Cp 63/2004
• VSL sklep III Cp 1220/2005