VSL sodba IV Cp 5449/2006

Jedro

V primeru, ko eden od staršev neutemeljeno onemogoča stike otroka z drugim staršem, je to že ravnanje, ki otroku ni v korist in ga ogroža, zato je treba oceniti le, ali morda kakšna druga okoliščina vendarle narekuje odločitev, da otrok kljub takšnemu ravnanju ostane pri tistemu od staršev, ki ravna otroku v škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da v tem primeru takšnih okoliščin ni.

Sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženka stike med očetom in sinom onemogočala, da iz dosedanjega ravnanja toženke izhaja, da je zelo verjetno, da jih bo onemogočala tudi v prihodnje, pri čemer za takšno ravnanje po oceni izvedenke in po oceni strokovnjakov CSD ni imela nobenega utemeljenega razloga. Pomembno je, da je izvedenka ugotovila, da je otrok čustveno navezan tudi na očeta, zaradi česar z vidika otrokove koristi premestitev za otroka ne bo pomenila grožnje za njegov čustveni razvoj. S stališča ocene, ali bi bila premestitev otroka v njegovo škodo pa je pomembno tudi, da je sodišče ugotovilo, da je bil otrok prisoten ob toženkinih konfliktih z bivšim partnerjem, da je bil deležen toženkinih izbruhov jeze in da fotografije v kazenskem spisu K . (Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pod K. zoper toženko teče tudi postopek zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, ker naj bi mati od marca 2005 do junija 2005 v prepiru z zunajzakonskih partnerjem kričala nad sinom, ga puščala brez nadzora in ni poskrbela za čistočo in zdrave bivalne razmere) izkazujejo z vidika higiene manj primerne pogoje za življenje otroka. Ob oceni, da ima oče ustrezne bivalne pogoje, da je v obdobju, ko je bil sin pri njem, zanj ustrezno skrbel, da oče sodeluje s CSD, medtem ko se mati na pozive CSD ne odziva, da na srečanja na CSD prihaja urejen in trezen (glede na materine očitke o zlorabi alkohola) ob ugotovitvi, da je otrok na očeta čustveno navezan, da pravdni stranki živita v istem kraju, kar pomeni, da otrok tudi ne bo spremenil širšega bivalnega okolja, je po oceni višjega sodišča v celoti pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je glede na vse navedene okoliščine v tem trenutku otroku najbolj v korist oziroma najmanj v škodo, da zanj skrbi oče, mati pa z A. ohranja redne stike.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi z dne 22.10.2004 navedel, da sta s toženko živela v zunajzakonski skupnosti, v kateri se jima je dne 1.2.2003 rodil sin A.. Navedel je, da sta se ob razpadu zunajzakonske skupnosti sporazumela, da sin ostane v varstvu in vzgoji pri toženki, da pa toženka preprečuje otrokove stike z očetom in otroka sistematsko odtujuje od očeta. Zato od sodišča zahteva, naj otroka zaupa njemu v varstvo in vzgojo, materi naloži plačilo mesečne preživnine, ter uredi način izvrševanja osebnih stikov med toženko in mld. sinom. Toženka pa je z nasprotno tožbo zahtevala, naj sodišče otroka zaupa njej v varstvo in vzgojo.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Prvič je s sodbo z dne 16.3.2005 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi pa je ugodilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik in višje sodišče je njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da vzroki za problematičnost realizacije dogovora o stikih ter razčiščevanje psiholoških nagibov staršev, ki naj bi povzročali njune spore, in neurejenost stikov nima vpliva na odločanje v okviru postavljenih zahtevkov. Višje sodišče je opozorilo, da je onemogočanje stikov s strani enega od staršev pomembna okoliščina pri odločanju o tem, kateremu od staršev zaupati otroka in da je imel tožnik prav, ko je v pritožbi navedel, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča teh pomembnih dejstev sploh ni ugotavljalo in je tudi neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze za ugotovitev teh dejstev.

Tako je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze s strani tožnika in nato z izpodbijano sodbo mld. A. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, materi je naložilo plačilo mesečne preživnine v višini 16.000,00 SIT, uredilo pa je tudi stike med materjo in mld. A. Nasprotni tožbeni zahtevek toženke iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje vzdržati vrednostnih sodb o njej sami, saj je zavzelo stališče, da je malomarna in neodgovorna. Toženka meni, da bi moralo sodišče - glede na to, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje na pravilu 106. člena ZZZDR - izvedenko vprašati, ali je dejstvo, da toženka preprečuje stike tožnika z otrokom, za otroka tako ogrožujoče, da je utemeljena odločitev, da se otroka zaupa očetu v varstvo in vzgojo. Tožnica opozarja, da tega vprašanja sodišče izvedenki niti ni postavilo in obenem opozarja, da je izvedenka pristranska, saj je v štirih primerih, v katerih je bil udeležen pooblaščenec toženke, podala mnenje, naj se otroka zaupa očetu. Toženka opozarja, da je izvedenka zaslišala tudi njeno mater, nato pa njene odgovore napačno interpretirala, ko je ocenila, da je njena mati velikokrat pazila na mld. A.. Toženka opozarja, da je izvedenka ocenila, da ona nima časovno urejene odgovornosti le na podlagi enkratnega dogodka, ko je zaspala in otroka ni pravočasno pripeljala v vrtec. Poudarja, da izvedenka ni opravila nobenih testov niti drugih metod ampak le razgovor in pregled, ko sta bila starša z otrokom. Opozarja, da bi moralo sodišče enake okoliščine oceniti tudi na strani očeta, zlasti njegovo nasilnost. Opozarja, da sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo poročila strokovne delavke centra za socialno delo I. L. z dne 23.7.2004 in vrtca M. B.., ki sta skrb matere za otroka ocenila kot zelo dobro, nasprotno pa očeta ocenila kot nesigurnega v skrbi za otroka. Opozarja, da je sodišče izrazito favoriziralo očeta in na primer ni upoštevalo, da je tožnik v letu dni zamenjal kar šest služb niti ni ocenilo dejstva, da je bil v obdobju, ko je bil A. pri očetu, v vrtcu tudi ob sobotah. Glede neurejenosti stanovanja, ki naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhajala iz predloženih fotografij, toženka poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bila v fazi selitve in bi moralo upoštevati tudi poročilo centra za socialno delo, ki je opravil naknadni nenapovedan pregled stanovanja. Toženka opozarja, da je vse kazenske postopke sprožil tožnik, da pa se je ona zagovarjala sama niti ni podala pritožb in bi se tako postopki ob strokovni pomoči zagovornika zagotovo končali drugače. Toženka vztraja pri postavitvi novega izvedenca in pri ponovnem zaslišanju njene matere, pritožbi pa prilaga fotografije, pri čemer navaja, da fotografije od 1-14 izvirajo še iz obdobja pred preiskavo, ostale pa so bile posnete pred nedavnim in izkazujejo, da za otoka dobro skrbi. Poudarja, da je skrb za otroka osnovni smisel njenega življenja in ji sodišče otroka ne bi smelo odvzeti, zlasti ne zato, ker jo oče njenega otroka ne mara in vsako njeno gesto obrne sebi v prid, da bi dokazal, da ni skrbna mati. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in ugodi njenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik opozarja, da v pritožbenem postopku ni dovoljeno predlagati novih dokazov in da toženka z njimi skuša vzbuditi sočutje. Navaja, da je izvedenka kvalitetno opravila svoje delo. Opozarja, da je bila toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje onemogočanje stikov, da pa zoper njo še teče kazenski postopek zaradi zanemarjanja mladoletne osebe. Navaja, da je res večkrat zamenjal zaposlitev, vendar si je vselej našel delo, medtem ko toženka ne dela in si tudi ne prizadeva, da bi našla zaposlitev, ampak živi od socialne podpore. Meni, da takšno okolje ni dobro za otroka.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v 106. členu določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, da imata oba starša pravico do stikov z otrokom in da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V šestem odstavku 106. člena pa ZZZDR določa, da če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.

Višje sodišče je že v svoji prvi razveljavitveni odločbi navedlo, da tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi citirane določbe ZZZDR. Opozorilo je, da mora sodišče preden odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotoviti:

- ali tisti od staršev, pri katerem otrok živi onemogoča otrokove stike z drugim od staršev;

- ali je drugi od staršev že zaprosil za strokovno pomoč center za socialno delo, pa stikov ni bilo mogoče izvrševati niti ob njihovi pomoči;

- ali tudi drugi od staršev izpolnjuje pogoje za varstvo in vzgojo otroka, pri čemer mora sodišče oceniti vse pomembne okoliščine: bivanjske in premoženjske pogoje, delovni čas, medsebojno čustveno navezanost z otrokom, morebitne odnose z drugimi člani družine, načrte za prihodnost (morebitno selitev), fizični in psihično zdravje, poleg drugih pomembnih okoliščin pa zlasti tudi, ali bo drugi od staršev zagotavljal stike otroka z bivšim zakoncem;

- najpomembnejša pa je ocena, kakšna odločitev bo otroku najbolj v korist oziroma najmanj v škodo, torej tehtanje na eni strani škodljivih posledic, ki jih mati povzroča mld. sinu, s tem, ko mu - kot je razvidno iz spisu priloženih poročil centra za socialno delo - neodgovorno, sistematično in grobo preprečuje stike z očetom, na drugi strani pa morebitnih škodljivih posledic odločitve, da se mld. sina zaupa v varstvo in vzgojo očetu, zlasti z vidika čustvene navezanosti na mater in spremembe življenjskega okolja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kljub dogovoru, ki sta ga starša sklenila 23.2.2004 na centru za socialno delo glede izvrševanja stikov med tožnikom in A., toženka stikov ni omogočala do začetka maja 2005, nato so stiki potekali, potem pa v prvih mesecih leta 2006 spet ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bila toženka pravnomočno obsojena zaradi onemogočanja stikov po 200/1 členu Kazenskega zakonika pod opr. št. K istega sodišča. Tako je pravilna ocena, da je podan pogoj iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR, da je toženka stike med očetom in mld. A. onemogočala in da stikov ni bilo mogoče izvrševati niti ob pomoči centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), kar je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi poročila CSD (list. št. 17 in nasl.).

Ob tem, da je prvi pogoj po 106. členu ZZZDR izpolnjen in da ni bila izkazano, da bi tudi oče materi onemogočal stike z otrokom (tega mati sploh ni zatrjevala, oče pa je navedel, da je imel v mesecu, ko je živel pri njem z materjo redne stike), je moralo sodišče še oceniti, ali je le z odločitvijo, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo očetu mogoče zavarovati otrokovo korist.

Pri tej oceni se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke A. U.. Ocenila je, da sta oba od staršev pristno zavzeta za otroka in da je otrok čustveno navezan na oba. Ugotovila je, da ne oče ne mati nista sposobna konstruktivnega reševanja konfliktov, da so pri enem in pri drugem pomanjkljivosti za opravljanje odgovornega starševstva, da pa oče pri vzgoji otroka zna v večji meri otroku postavljati omejitve in zahteve, medtem ko mati ob svoji življenjski ekspanzivnosti ustvarja otroku kaotično okolje. Izvedenka je tudi opozorila, da v primeru, da bo otrok še naprej v varstvu in vzgoji pri materi, obstaja nevarnost da bo mati enako ovirala stike kot prej. Da je ocena izvedenke v tem delu pravilna, nenazadnje izhaja tudi iz nesporne ugotovitve na naroku dne 8.3.2006, da zadnje trikrat toženka tožniku ni omogočila stikov, ker tožnik ni plačal preživnine, toženka pa je navedla, da tudi zato, ker je bil otrok bolan. Sodišče je obrazložilo, zakaj toženki ne verjame, da je bil razlog otrokova bolezen in opozorilo, da bi lahko toženka stike omogočila tudi s prehlajenim otrokom nekje v zaprtem in ogrevanem prostoru.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da toženka na izvedensko mnenje ni imela pripomb, na naroku dne 24.5.2006 pa je izvedenskemu mnenju le iz previdnosti ugovarjala in to zaradi dela izvedenskega mnenja, ki se opira na razgovor z njeno materjo. Višje sodišče poudarja, da pritožbene navedbe glede postavitve novega izvedenca in glede dodatnega zaslišanja toženkine matere niso utemeljene. Dejstvo, koliko časa je A. preživel s toženkino materjo, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženka stike med očetom in sinom onemogočala, da iz dosedanjega ravnanja toženke izhaja, da je zelo verjetno, da jih bo onemogočala tudi v prihodnje, pri čemer za takšno ravnanje po oceni izvedenke in po oceni strokovnjakov CSD ni imela nobenega utemeljenega razloga. Pomembno je, da je izvedenka ugotovila, da je otrok čustveno navezan tudi na očeta, zaradi česar z vidika otrokove koristi premestitev za otroka ne bo pomenila grožnje za njegov čustveni razvoj. S stališča ocene, ali bi bila premestitev otroka v njegovo škodo pa je pomembno tudi, da je sodišče ugotovilo, da je bil otrok prisoten ob toženkinih konfliktih z bivšim partnerjem, da je bil deležen toženkinih izbruhov jeze in da fotografije v kazenskem spisu K 96/2005 (Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pod K zoper toženko teče tudi postopek zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, ker naj bi mati od marca 2005 do junija 2005 v prepiru z zunajzakonskih partnerjem kričala nad sinom, ga puščala brez nadzora in ni poskrbela za čistočo in zdrave bivalne razmere) izkazujejo z vidika higiene manj primerne pogoje za življenje otroka. Ob oceni, da ima oče ustrezne bivalne pogoje, da je v obdobju, ko je bil sin pri njem, zanj ustrezno skrbel, da oče sodeluje s CSD, medtem ko se mati na pozive CSD ne odziva, da na srečanja na CSD prihaja urejen in trezen (glede na materine očitke o zlorabi alkohola) ob ugotovitvi, da je otrok na očeta čustveno navezan, da pravdni stranki živita v istem kraju, kar pomeni, da otrok tudi ne bo spremenil širšega bivalnega okolja, je po oceni višjega sodišča v celoti pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je glede na vse navedene okoliščine v tem trenutku otroku najbolj v korist oziroma najmanj v škodo, da zanj skrbi oče, mati pa z A. ohranja redne stike. V primeru, ko eden od staršev neutemeljeno onemogoča stike otroka z drugim staršem, je to že ravnanje, ki otroku ni v korist in ga ogroža, zato je treba oceniti le, ali morda kakšna druga okoliščina vendarle narekuje odločitev, da otrok kljub takšnemu ravnanju ostane pri tistemu od staršev, ki ravna otroku v škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da v tem primeru takšnih okoliščin ni.

Odločitve sodišča prve stopnje glede njene preživninske obveznosti do otroka in glede stikov med otrokom in materjo pa toženka izrecno ne izpodbija oziroma ne navaja razlogov za morebitno nepravilnost oziroma nezakonitost odločitve v tem delu. Zato je v tem delu višje sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da tudi razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti niso podani. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo tožnika pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni zato jih mora na podlagi prvega odstavka 155. člena kriti sam tožnik.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 240/2000
• VSL sodba in sklep II Cp 736/94
• VSM sklep III Cp 2111/2006