VSL sklep I Cp 101/2006

Jedro

Za presojo sodne pristojnosti ni dovolj le upoštevanje kriterija, da

gre za spor med pravnimi osebami civilnega prava. Pri odločanju o

zahtevku pripadnika verske skupnosti do verske skupnosti je potrebno

upoštevati tudi načelo ločenosti cerkve in države ter ustavno načelo

svobodnega delovanja verske skupnosti. Za odločanje o sodni

pristojnosti v teh sporih je torej odločilno, ali gre za spor, ki se

nanaša na delovanje te skupnosti v posvetnem življenju, kjer se to

srečuje s pristojnostjo države, ali gre za spor o notranji

organizaciji verske skupnosti, hkrati s svobodo imenovanja cerkvenih

uradnikov, kjer je verska skupnost avtonomna. Nezakonitost aktov o

imenovanju cerkvenih uradnikov je torej mogoče izpodbijati v

postopkih, ki jih predvideva cerkevno pravo pod notranjimi organi

cerkve, za kar pa uradno sodišče ni pristojno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da spor ne

spada v sodno pristojnost, zato je tožbo tožnika z dne 20.7.2005

zavrglo.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe

materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navaja, da je pravno stališče prvostopnega sodišča zmotno. Glede na

določbo 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti je

očitno, da upravno sodišče ni pristojno odločati o pravicah, kot so

imenovanje in razrešitev znotraj verske skupnosti, temveč je za to

pristojno sodišče splošne pristojnosti. Pravico do sodnega varstva

tožečim strankam v konkretnem primeru zagotavlja 23. člen Ustave

Republike Slovenije. Ta ustavna določba je neposredno uporabna tudi v

primeru, ki na prvi pogled ne spada v kategorije iz 1. člena Zakona o

pravdnem postopku, kot na primer v primeru, ko je član lovske družine

izključen iz lovske družine. Tudi Islamska skupnost v Republiki

Sloveniji je subjekt civilnega prava, ki ima veljavni statut.

Predmetni spor o veljavnosti oziroma zakonitosti tožnikove razrešitve

se nanaša na razmerje obeh pravdnih strank, torej gre za

civilno-pravno razmerje. Zato je odločitev sodišča, da spor ne spada

v sodno pristojnost, nezakonita in protiustavna. Vprašanje

zakonitosti imenovanja in razrešitve vrhovnega verskega poglavarja

ene od največjih verskih skupnosti pri nas je bistveno bolj pomembno

od pravice do zakonite izključitve iz lovske družine ter posledične

pravice do prostega združevanja v okviru lovske družine. Okrajno

sodišče je že odločalo o sporu zaradi motenja posesti, kjer je v

okviru predhodnega vprašanja moralo tudi ugotoviti, ali spor spada v

sodno pristojnost.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti

prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Navaja, da je tožena

stranka verska skupnost, ki ima svoja notranja pravila, katera

določajo položaj posameznikov znotraj skupnosti. Zakon o pravnem

položaju verskih skupnosti v RS in tudi Ustava RS določata ločitev

verskih skupnosti od države. Glede na to same po sebi odločitve

verske skupnosti ne posegajo v civilno pravno področje, zaradi česar

bi bilo potrebno sodno varstvo sodišča. Tožeča stranka tudi napačno

povzema sklep Vrhovnega sodišča RS o pristojnosti v primeru izločitve

iz članstva v lovski družini, saj iz obrazložitve navedene odločbe

izhaja, da je bila s tem kršena ustavna pravica do združevanja. Poleg

tega je že sam Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter

upravljanju lovišč določil sodno varstvo za primer izključitve članov

lovskih družin, ko v teh primerih sodijo sodišča v okviru sodnega

postopka. V konkretnem primeru tožena stranka ni kršila prav nobenih

pravic tožnikov, ki jim jih daje sekularno pravo. Prav tako z ničemer

niso bile prizadete pravice drugega do petega tožnika, saj z

navedenim sklepom ni bilo poseženo v njihov status znotraj verske

skupnosti. Poleg tega je prvotožniku mandat muftije potekel dne

21.5.2005, zato po tem datumu prvotožnik ne bi mogel več zahtevati

razveljavitve sklepov o razrešitvi oziroma ugotovitvi ničnosti, saj

takšna odločitev ne bi vplivala na njegov pravni položaj in tudi

zanjo ne bi imel pravnega interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da so v skladu z določilom 7.

člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št.

15/76 z dopolnitvami, ZPPVS) le te pravne osebe civilnega prava. Gre

za civilnopravne osebe sui generis, za katere pravni red ne zahteva,

da za priznanje njihove pravne osebnosti izpolnjujejo zahteve, ki jih

za civilne pravne osebnosti določa pravo RS, temveč za priznanje

njihovega civilnopravnega statusa zadostuje, da jih cerkvena oblast v

skladu s pravnim redom RS priglasi pristojnemu državnemu organu, da

jih registrira (prim. odločbo Ustavnega sodišča RM 1/02, Ur. l. RS,

št. 118/2003). To kaže na poseben položaj verskih skupnosti, ki ga

ureja tudi Ustava RS v 7. členu. Ta izrecno določa, da so država in

verske skupnosti ločene, da so verske skupnosti enakopravne in da je

njihovo delovanje svobodno. Gre za tri ustavna načela in sicer načelo

ločenosti države in verskih skupnosti, načelo enakopravnosti in

načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti. Zadnji dve načeli

izhajata iz ustavne pravice do svobode vesti iz 1. in 2. odstavka 41.

člena Ustave, ker se le z enakopravnim in svobodnim delovanjem vseh

verskih skupnosti lahko zagotavlja te človekove pravice. Pomemben

vidik pri obravnavanju verskih skupnostih pa je tudi njihova vpetost

v širšo versko organizacijo oziroma eksteritorialnost. Tako v

konkretnem primeru iz Statuta Islamske skupnosti v RS izhaja, da je

ta integralni del Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini (2. člen

statuta), prav tako se upravlja s predpisi Islama, po odredbah Ustave

IZ BIH, v delih, ki se nanašajo na muslimane v diaspori, po določilih

statuta in na osnovi le tega izdanih listinah. Peti člen citiranega

statuta pa nadalje določa, da o kršitvah načel, ki imajo za posledico

ničnost odlokov ali predpisov, izdanih v nasprotju z njimi, odloča

Mešihat v Sloveniji oziroma Riaset IZ BIH v Sarajevu, na posebnih

zasedanjih, na katerih je prisotno najmanj 3/4 članov in o tem izda

utemeljeno rešitev. Organiziranost tožene stranke je torej le delno

avtonomna, pri pomembnejših odločitvah pa vezana na Islamsko skupnost

v BIH. Ta lahko tudi zadrži predpise in odločitve Sabora kot

najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa tožene stranke, če

so te v nasprotju z islamskimi predpisi, določili Statuta, s predpisi

in odločitvami sabora ali predpisi, ki jih je sprejel Riaset v BIH v

okviru svojih pristojnosti in jih tudi nadomesti z odločitvami Sabora

IZ v BIH (81. člen statuta). Prav tako ima Riaset IZ v BIH tudi

odločilno vlogo pri določitvi in razrešitvi predsednika Mešihata

oziroma muftije v Sloveniji, saj je potrebno njegovo predhodno

soglasje (člen 111.). Gre torej za zapleten proces pravil islamskega

prava, ki so sestavni del notranje organizacije tožene stranke, kot

integralnega dela Islamske skupnosti v BIH. Ta vidik organiziranosti

pa je potrebno upoštevati tudi pri odločanju o pristojnosti sodišča v

konkretnem sporu. Načelo svobodnega delovanja verske skupnosti kot

ustavno načelo namreč le-tem zagotavlja avtonomijo pri njihovih

notranjih zadevah, v katere država ne sme posegati. Pri tem Ustava RS

zagotavlja verskim skupnostim popolno svobodo delovanja na njihovem

verskem področju, hkrati pa preprečuje vsakršno širitev državne

pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave, ali ki sodijo

v notranje zadeve verskih skupnosti (prim. že citrano ustavno odločbo

točka 21.). Ločiti je namreč potrebno posvetno delovanje verskih

skupnosti na različnih področjih družbenega življenja, kjer se to

srečuje s pristojnostjo države in je odvisno od posamezne državne

ureditve, ki mora zagotoviti temeljno enakopravnost vseh državljanov,

verujočih in neverujočih (šolstvo, zdravstvo, karitativne

dejavnosti), medtem ko je sama notranja organizacija verske

skupnosti, hkrati s svobodo imenovanja cerkvenih uradnikov, po oceni

pritožbenega sodišča del, v katerem je verska skupnost popolnoma

svobodna (prim. tudi Cerkev in država: pravna ureditev razmerja med

državo in cerkvijo, Ljubljana, Nova revija, 2000). Tožbeni zahtevek

pa se nanaša prav na postopek imenovanja koordinatorja poslov pri

Islamski skupnosti v RS ter na razrešitev slovenskega muftija, torej

na področje, na katerem je cerkev avtonomna in ločena od države.

Pritožnik se (sicer že v pritožbi) sklicuje na kršitev pravice iz 23.

člena Ustave RS, ki določa, da mora biti vsakemu zagotovljena

možnost, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča sodišče. Vendar

pa so tudi ustavne pravice lahko omejene in vsaka omejitev ni

nedopustna. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na

položaj prvega tožnika v verski skupnosti oziroma posledično tudi

položaj novoimenovanega koordinatorja, torej gre za zadeve, v katerih

ima pravno varstvo v okviru cerkvenega prava pritožnik zagotovljeno

znotraj njegove verske skupnosti, ki je v teh zadevah avtonomna.

Tožeča stranka v sami tožbi (kot je že ugotovilo sodišče prve

stopnje) tudi ni navedla, v kateri posvetni ustavni pravici bi bila v

konkretnem primeru prizadeta, saj tožniki iz skupnosti niso bili

izključeni ter imajo še vedno vso možnost do svobode veroizpovedi.

Zato primerjava konkretnega spora z izključitvijo iz lovske družine

ni umestna. V slednjem primeru gre namreč za kršitev pravice do

svobode združevanja, poleg tega pa je že sama organizacija lovskih

družin predvidevala v primeru teh sporov dodatno sodno varstvo. V

obravnavani zadevi pa je nezakonitost posameznih odlokov mogoče

obravnavati v okviru notranjih aktov verske skupnosti. Neutemeljeno

je tudi sklicevanje pritožnika na postopek pred Okrajnim sodiščem v

Ljubljani, kjer se obravnava spor glede motenja posesti. Gre za spor

o posesti kot elementu klasične premoženjske pravice, za obravnavanje

katerega pa so nedvomno pristojna redna sodišča.

Ker se glede na navedeno pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim

sodiščem, da v konkretnem primeru ne gre za spor glede civilnih

pravic zasebnega prava, za katerega bi bilo pristojno redno sodišče v

skladu z določilom 1. člena Zakona o pravdnemm postopku (ZPP, Ur. l.

št. 36/04, prečiščeno besedilo), saj gre za spor o notranji

organizaciji verske skupnosti, kjer je ta avtonomna in suverena, je

bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi

izpodbijani sklep (2. odstavek 365. člena ZPP). Tega je sodišče prve

stopnje sprejelo v skladu z določilom 18. člena ZPP, pri čemer tudi

ni zagrešilo kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj to pravno

sredstvo v skladu z določilom 366. člena ZPP v zvezi s pritožbami

zoper sklep ni predvideno.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 107/2003
• VSL sklep I Cpg 249/2005
• VSL sklep I Cpg 884/2005