VSL sklep II Cp 5647/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.5647.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51737 |
Datum odločbe: | 22.02.2006 |
Področje: | obligacijsko pravo - stvarno pravo |
Institut: | soglasje strank - pisna pogodba |
Jedro
Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno
sodišče ne dvomi o tem, da so se pogodbene stranke zedinile o
bistvenih sestavinah kupne pogodbe, saj so določile predmet in ceno,
svojo voljo za sklenitev pogodbe so izrazile izrecno, saj je bila
njihova volja skleniti pogodbo zapisana celo v pisni obliki.
Nenazadnje niti tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da pogodba
ne bi bila sklenjena, ker med pogodbenimi strankami ne bi bilo
soglasja volj.
Oblike oziroma načina izjave volje za sklenitev pogodbe pa ne smemo
zamenjati z obliko pogodbe same.
Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla,
kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se
z njo zavezujejo (1. odst. 72. člena ZOR). Vendar pa je zahtevi po
pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod
listine, ki je namenjen drugi stranki (3. odst. 72. člena ZOR) ali
celo, če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju
ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi,
kaj je vsebina izjave in kdo jo daje (4. odst. 72. člena ZOR). Za
pisno obliko kupne pogodbe torej ni nujno, da so podpisi vseh
pogodbenih strank na eni listini, pač pa so lahko na dveh ali celo
več listinah.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi
tožbenemu zahtevku, ki glasi:
"1. Ugotovi se, da je bilo s kupno pogodbo, sklenjeno dne 28.7.1988
med K. z. s. Občine L., A. J. in A. C., TOZD Tovarno celuloze in
papirja M. izvršeno razpolaganje z zemljiščem parc.št. 354/2 njiva
4000 m2, vpisanem v vl.št. x k.o. S. v korist A. J., G. 17, M..
2. Tožena stranka je dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, na
osnovi katere se bo s kupoprodajno pogodbo z dne 28.7.1988 prodano
zemljišče parc.št. x k.o. S. - njiva 4000 m2 odpisalo od vl. št. y
k.o. S. in vpisalo v nov vložek v k.o. S., pri katerem se bo
vknjižila lastninska pravica za tožnika A. J., EMŠO...., ker bo sicer
tako listino nadomestila ta sodba."
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15. dnih povrniti
pravdne stroške v znesku 361.098,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi, ki začno teči naslednji dan po preteku paricijskega roka,
do plačila.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek
na ugotovitev, da je bilo s kupno pogodbo, sklenjeno dne 28.7.1988
izvršeno razpolaganje z zemljiščem parc.št. 354/2 njiva v izmeri 4000
m2 v korist tožnika A. J., zato je tožena stranka dolžna izdati
zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot
lastnik navedene nepremičnine v zemljiški knjigi. Zaradi zavrnitve
tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi
stranki pravdne stroške v znesku 117.810,00 SIT.
Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse
pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku
(v nadaljevanju ZPP). Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni
pravilno interpretiralo izvedenih dokazov in je zato nepravilno
ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno
pravo. Tožniku sta bili s pravnomočno razlastitveno odločbo odvzeti
parceli št. 193/1 in 194/1, obe k.o. M. v korist A. C., TOZD Tovarna
celuloze in papirja M.. Po razlastitvi teh parcel je tožeča stranka
pristala na zamenjavo teh zemljišč z zemljiščem parc.št. 354/2 k.o.
S.. V zvezi s to zamenjavo poseduje tožeča stranka dve tripartitni
kupni pogodbi, eno z datumom 13.5.1988, drugo z datumom 28.7.1988.
Tožeča stranka je pojasnila, da je pogodbo podpisovala v dveh ločenih
terminih. Nobena od teh dveh pogodb ni podpisana s strani vseh treh
pogodbenikov, ker tožeči stranki tako podpisana pogodba ni bila
nikoli posredovana, zato je tudi ni mogla predložiti v predmetnem
postopku. To pa ne pomeni, da ni že s kupno pogodbo z dne 13.5.1988
prišlo do razpolaganja s parc.št. 354/2 k.o. S.. Tožeča stranka je
vložila v spis potrdilo Javnega pravobranilstva Mesta Ljubljane z dne
7.6.1988, s katerim je odobril veljavnost sklenjene pogodbe. V A.
C., TOZD Tovarni celuloze in papirja M. so tožniku ves čas govorili,
da bodo kupno pogodbo izvedli v zemljiški knjigi, pri čemer pa se ni
nikoli pojavljalo vprašanje, ali je bila kupna pogodba glede omenjene
parcele sploh sklenjena. Nadalje pritožnik meni, da je zmotno
stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno
legitimirana. Sodišče je napačno interpretiralo določilo 1. odst. 14.
člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike
Slovenije (v nadaljevanju ZSKZG), saj je v 2. odst. navedenega člena
določeno, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni
lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po
Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o
zadrugah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike
Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona
prenesejo na sklad oziroma občino. Za pravilno odločitev o zahtevku
je potrebno upoštevati, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov
država - Republika Slovenija. Tudi lastninska pravica na teh
zemljiščih se je v zemljiščki knjigi vedno vpisovala na Republiko
Slovenijo. Nadalje pritožnik zatrjuje bistveno kršitev določb
pravdnega postopka, saj meni, da sodba nima vseh razlogov o
odločilnih dejstvih, v razlogih pa so tudi nasprotja. Pritožnik
predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in
izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v
ponovno odločanje.
Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena
toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da so se
pogodbene stranke K. z. s. Občine L. kot prodajalka, J. A. kot kupec
in A. C., TOZD Tovarna celuloze in papirja M. kot plačnik v letu 1988
dogovarjale o sklenitvi kupne pogodbe, katere predmet je bila
parc.št. 354/2 - njiva v izmeri 4000 m2, ki je bila vpisana pri
vl.št. 314 k.o. S.. Tožnik naj bi to parcelo dobil kot nadomestno
zemljišče za svoji parceli št. 193/1 v izmeri 2676 m2 in št. 194/1 v
izmeri 3464 m2, obe k.o. M., glede katerih je Občina L. dne 12.4.1988
izdala razlastitveno odločbo v korist plačnika. Za razlaščeno
zemljišče je bil plačnik dolžan tožniku deloma plačati odškodnino,
deloma pa mu zagotoviti nadomestno zemljišče. Dne 28.7.1988 in
13.5.1988 sta bili zapisani pisni kupni pogodbi, v katerih so bile
povzete gornje ugotovitve, vendar tožnik sodišču ni predložil
pogodbe, podpisane s strani vseh pogodbenih strank, katero bi odobril
tudi javni pravobranilec, kar je bilo pogoj za veljavnost pogodbe.
Sodišče prve stopnje je zato menilo, da pogodba ni bila sklenjena,
saj ni bilo doseženo soglasje volj. Volja za sklenitev pogodbe se
mora namreč manifestirati navzven tako, da pogodbo podpišejo vse
pogodbene stranke. Po stališču prvostopnega sodišča pa pogodba ni
bila sklenjena niti v pisni obliki, čeprav je pisnost pravnega posla,
katerega predmet je nepremičnina, predpisana z zakonom, saj pogodbe
niso podpisale vse pogodbene stranke. Ker tožnik ni zatrjeval, da je
bila sklenjena ustna pogodba, ki je bila realizirana, zato pogodba
kljub pomanjkanju obličnosti velja, sodišče prve stopnje zaradi
spoštovanja načela dispozitivnosti postopka ni smelo presojati, ali
je zaradi realizacije ustno sklenjena pogodba vseeno veljavna. Iz
navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po presoji pritožbenega sodišča so navedeni materialnopravni
zaključki prvostopnega sodišča napačni. Po določbi 26. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba sklenjena, ko
se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah. Volja za
sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali
z drugim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da
obstoji. Izjava volje mora biti svobodna in resna (28. člen ZOR).
Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta
lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot
odobritev, če ni z zakonom predpisano kaj drugega (1. odst. 29. člena
ZOR). Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno
sodišče ne dvomi o tem, da so se pogodbene stranke zedinile o
bistvenih sestavinah kupne pogodbe, saj so določile predmet in ceno,
svojo voljo za sklenitev pogodbe so izrazile izrecno, saj je bila
njihova volja skleniti pogodbo zapisana celo v pisni obliki.
Nenazadnje niti tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da pogodba
ne bi bila sklenjena, ker med pogodbenimi strankami ne bi bilo
soglasja volj.
Oblike oziroma načina izjave volje za sklenitev pogodbe pa ne smemo
zamenjati z obliko pogodbe same. Ni dvoma o tem, da je bila v 5.
členu Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS, št. 19/76 in
42/86) za veljavnost pogodbe, katere predmet je nepremičnina,
predpisana pisna oblika. V konkretnem primeru je bila pisna pogodba
sestavljena, tožeča stranka pa ni predložila izvoda pogodbe, na
kateri bi bili podpisi vseh pogodbenih strank in odobritev javnega
pravobranilca. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega
pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati
vse stranke, ki se z njo zavezujejo (1. odst. 72. člena ZOR). Vendar
pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka
podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (3. odst.
72. člena ZOR) ali celo, če stranki izmenjata pismi ali se
sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki
omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo
daje (4. odst. 72. člena ZOR). Za pisno obliko kupne pogodbe torej ni
nujno, da so podpisi vseh pogodbenih strank na eni listini, pač pa so
lahko na dveh ali celo več listinah. V konkretnem primeru je tožnik
predložil sodišču dve kupni pogodbi z datumom 13.5.1988 in 28.7.1988.
Besedili obeh pogodb sta identični razen cene, ki je na kupni pogodbi
z dne 13.5.1988 manjša. To pogodbo je odobril tudi javni
pravobranilec. Na pogodbi z dne 13.5.1988 sta podpisa plačnika in
kupca, na pogodbi z dne 28.7.1988 pa podpisa prodajalke in kupca.
Tožnik je pojasnil, da pogodbe niso podpisovali hkrati, saj jo je on
podpisal dvakrat in sicer prvič v pravni službi plačnika, drugič pa
mu jo je pravnik prinesel podpisat na dom. Ostali dve pogodbeni
stranki sta pogodbo podpisali ločeno, njemu pa ni bila vročena
pogodba, podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Ob takšnih
ugotovitvah pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo zadoščeno tudi
zahtevi po pisnosti pogodbe kljub temu, da tožnik sodišču ni
predložil pogodbe, podpisane s strani vseh pogodbenih strank in
odobrene s strani pravobranilca, saj po citiranih določbah 73. člena
ZOR to ni nujno. Da so pogodbo vsaka zase podpisale vse pogodbene
stranke, potrjujeta izpoved tožnika in predloženi listini. Tožena
stranka v postopku ni zanikala, da pogodbe ne bi podpisala, niti ni
ugovarjala, da pogodba ne bi bila veljavna zaradi pomanjkanja
obličnosti. Da so vse pogodbene stranke štele, da je pogodba
veljavna, pa nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da tožnik vse od
sklenitve pogodbe v letu 1988 uživa sporno zemljišče kot svoje, saj
od tedaj dalje več ne plačuje najemnine zanjo, kar je počel prej, ko
je imel isto parcelo v svoji posesti na podlagi najemne pogodbe,
sklenjene s prodajalko. Če prodajalka ne bi štela, da je sporna kupna
pogodba veljavno sklenjena, bi nedvomno zahtevala plačevanje
najemnine.
Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje v nasprotju s prvostopnim
sodiščem ocenjuje, da ima tožnik pravni naslov za pridobitev
lastninske pravice na spornem zemljišču, saj se po določbi 20. člena
Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)
pridobi lastninska pravica s pravnim poslom. Pravni posel je bil
veljavno sklenjen, zato ima tožnik obligacijsko pravico na izstavitev
listine, na podlagi katere bo dosegel vknjižbo lastninske pravice v
zemljiški knjigi, saj se po določbi 33. člena ZTLR lastninska pravica
na nepremičnini pridobi z vknjižbo v zemljiški knjigi.
Po presoji pritožbenega sodišča pa je zmotno tudi stališče
prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem
postopku, ker je bilo sporno zemljišče prenešeno na Sklad kmetijskih
zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je samostojna pravna oseba
in upravlja in razpolaga z zemljišči, opredeljenimi v 1. odst. 14.
člena ZSKZG. Sporno zemljišče je po podatkih zemljiške knjige vpisano
kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist Občine L.. Zemljišče
se po prostorskih aktih Občine M. nahaja v prvem območju kmetijskih
površin, ki so trajno namenjene kmetijski obdelavi. Z uveljavitvijo
ZSKZG je navedeno zemljišče postalo last Republike Slovenije (1.
odst. 14. člena ZSKZG). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po
določbi 2. člena ZSKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami
in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Sklad je samostojna pravna
oseba, vendar pa opravlja naloge upravljanja in razpolaganja s
kmetijskimi zemljišči in gozdovi v imenu Republike Slovenije in za
njen račun in ne v svojem imenu, saj ni lastnik kmetijskih zemljišč
in gozdov, ki so bila nanj prenešena. Zato ni dvoma o tem, da je
tožena stranka kot lastnik spornega zemljišča pasivno legitimirana v
tem postopku.
Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, saj
je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer
popolno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zato
je v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo
spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2.
odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Na podlagi
predloženega stroškovnika tožeče stranke je sodišče druge stopnje v
skladu z Odvetniško in Taksno tarifo ter ob upoštevanju določbe 155.
člena ZPP odmerilo pravdne stroške, ki so bili potrebni za ta
postopek, zato jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti.
Dolžnost povrnitve pravnih stroškov temelji na določbi 1. odst. 154.
člena ZPP, saj je tožeča stranka v celoti uspela s postopkom. Sodišče
druge stopnje je na račun odvetniške nagrade priznalo tožeči stranki
znesek 326.568,00 SIT, kar predstavlja 2474 odvetniških točk po
vrednosti točke 110,00 SIT in 20 % davek na dodano vrednost. Nadalje
je sodišče druge stopnje priznalo stroške odvetnika v zvezi s
prihodi na obravnave in v zvezi s plačili sodnih in upravnih taks v
skupnem znesku 12.130,00 SIT ter stroške sodne takse za tožbo in
sodbo v znesku 22.400,00 SIT. Skupno znašajo pravdni stroški tožeče
stranke v postopku na prvi stopnji, 361.098,00 SIT.
Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato
pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009