VSL sklep II Cp 5647/2005

Jedro

Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno

sodišče ne dvomi o tem, da so se pogodbene stranke zedinile o

bistvenih sestavinah kupne pogodbe, saj so določile predmet in ceno,

svojo voljo za sklenitev pogodbe so izrazile izrecno, saj je bila

njihova volja skleniti pogodbo zapisana celo v pisni obliki.

Nenazadnje niti tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da pogodba

ne bi bila sklenjena, ker med pogodbenimi strankami ne bi bilo

soglasja volj.

Oblike oziroma načina izjave volje za sklenitev pogodbe pa ne smemo

zamenjati z obliko pogodbe same.

Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega pravnega posla,

kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati vse stranke, ki se

z njo zavezujejo (1. odst. 72. člena ZOR). Vendar pa je zahtevi po

pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka podpiše tisti izvod

listine, ki je namenjen drugi stranki (3. odst. 72. člena ZOR) ali

celo, če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju

ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi,

kaj je vsebina izjave in kdo jo daje (4. odst. 72. člena ZOR). Za

pisno obliko kupne pogodbe torej ni nujno, da so podpisi vseh

pogodbenih strank na eni listini, pač pa so lahko na dveh ali celo

več listinah.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ugodi

tožbenemu zahtevku, ki glasi:

"1. Ugotovi se, da je bilo s kupno pogodbo, sklenjeno dne 28.7.1988

med K. z. s. Občine L., A. J. in A. C., TOZD Tovarno celuloze in

papirja M. izvršeno razpolaganje z zemljiščem parc.št. 354/2 njiva

4000 m2, vpisanem v vl.št. x k.o. S. v korist A. J., G. 17, M..

2. Tožena stranka je dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, na

osnovi katere se bo s kupoprodajno pogodbo z dne 28.7.1988 prodano

zemljišče parc.št. x k.o. S. - njiva 4000 m2 odpisalo od vl. št. y

k.o. S. in vpisalo v nov vložek v k.o. S., pri katerem se bo

vknjižila lastninska pravica za tožnika A. J., EMŠO...., ker bo sicer

tako listino nadomestila ta sodba."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15. dnih povrniti

pravdne stroške v znesku 361.098,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki začno teči naslednji dan po preteku paricijskega roka,

do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je bilo s kupno pogodbo, sklenjeno dne 28.7.1988

izvršeno razpolaganje z zemljiščem parc.št. 354/2 njiva v izmeri 4000

m2 v korist tožnika A. J., zato je tožena stranka dolžna izdati

zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot

lastnik navedene nepremičnine v zemljiški knjigi. Zaradi zavrnitve

tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi

stranki pravdne stroške v znesku 117.810,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse

pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(v nadaljevanju ZPP). Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni

pravilno interpretiralo izvedenih dokazov in je zato nepravilno

ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno

pravo. Tožniku sta bili s pravnomočno razlastitveno odločbo odvzeti

parceli št. 193/1 in 194/1, obe k.o. M. v korist A. C., TOZD Tovarna

celuloze in papirja M.. Po razlastitvi teh parcel je tožeča stranka

pristala na zamenjavo teh zemljišč z zemljiščem parc.št. 354/2 k.o.

S.. V zvezi s to zamenjavo poseduje tožeča stranka dve tripartitni

kupni pogodbi, eno z datumom 13.5.1988, drugo z datumom 28.7.1988.

Tožeča stranka je pojasnila, da je pogodbo podpisovala v dveh ločenih

terminih. Nobena od teh dveh pogodb ni podpisana s strani vseh treh

pogodbenikov, ker tožeči stranki tako podpisana pogodba ni bila

nikoli posredovana, zato je tudi ni mogla predložiti v predmetnem

postopku. To pa ne pomeni, da ni že s kupno pogodbo z dne 13.5.1988

prišlo do razpolaganja s parc.št. 354/2 k.o. S.. Tožeča stranka je

vložila v spis potrdilo Javnega pravobranilstva Mesta Ljubljane z dne

7.6.1988, s katerim je odobril veljavnost sklenjene pogodbe. V A.

C., TOZD Tovarni celuloze in papirja M. so tožniku ves čas govorili,

da bodo kupno pogodbo izvedli v zemljiški knjigi, pri čemer pa se ni

nikoli pojavljalo vprašanje, ali je bila kupna pogodba glede omenjene

parcele sploh sklenjena. Nadalje pritožnik meni, da je zmotno

stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno

legitimirana. Sodišče je napačno interpretiralo določilo 1. odst. 14.

člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike

Slovenije (v nadaljevanju ZSKZG), saj je v 2. odst. navedenega člena

določeno, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni

lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po

Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o

zadrugah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike

Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona

prenesejo na sklad oziroma občino. Za pravilno odločitev o zahtevku

je potrebno upoštevati, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov

država - Republika Slovenija. Tudi lastninska pravica na teh

zemljiščih se je v zemljiščki knjigi vedno vpisovala na Republiko

Slovenijo. Nadalje pritožnik zatrjuje bistveno kršitev določb

pravdnega postopka, saj meni, da sodba nima vseh razlogov o

odločilnih dejstvih, v razlogih pa so tudi nasprotja. Pritožnik

predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena

toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da so se

pogodbene stranke K. z. s. Občine L. kot prodajalka, J. A. kot kupec

in A. C., TOZD Tovarna celuloze in papirja M. kot plačnik v letu 1988

dogovarjale o sklenitvi kupne pogodbe, katere predmet je bila

parc.št. 354/2 - njiva v izmeri 4000 m2, ki je bila vpisana pri

vl.št. 314 k.o. S.. Tožnik naj bi to parcelo dobil kot nadomestno

zemljišče za svoji parceli št. 193/1 v izmeri 2676 m2 in št. 194/1 v

izmeri 3464 m2, obe k.o. M., glede katerih je Občina L. dne 12.4.1988

izdala razlastitveno odločbo v korist plačnika. Za razlaščeno

zemljišče je bil plačnik dolžan tožniku deloma plačati odškodnino,

deloma pa mu zagotoviti nadomestno zemljišče. Dne 28.7.1988 in

13.5.1988 sta bili zapisani pisni kupni pogodbi, v katerih so bile

povzete gornje ugotovitve, vendar tožnik sodišču ni predložil

pogodbe, podpisane s strani vseh pogodbenih strank, katero bi odobril

tudi javni pravobranilec, kar je bilo pogoj za veljavnost pogodbe.

Sodišče prve stopnje je zato menilo, da pogodba ni bila sklenjena,

saj ni bilo doseženo soglasje volj. Volja za sklenitev pogodbe se

mora namreč manifestirati navzven tako, da pogodbo podpišejo vse

pogodbene stranke. Po stališču prvostopnega sodišča pa pogodba ni

bila sklenjena niti v pisni obliki, čeprav je pisnost pravnega posla,

katerega predmet je nepremičnina, predpisana z zakonom, saj pogodbe

niso podpisale vse pogodbene stranke. Ker tožnik ni zatrjeval, da je

bila sklenjena ustna pogodba, ki je bila realizirana, zato pogodba

kljub pomanjkanju obličnosti velja, sodišče prve stopnje zaradi

spoštovanja načela dispozitivnosti postopka ni smelo presojati, ali

je zaradi realizacije ustno sklenjena pogodba vseeno veljavna. Iz

navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča so navedeni materialnopravni

zaključki prvostopnega sodišča napačni. Po določbi 26. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je pogodba sklenjena, ko

se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah. Volja za

sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali

z drugim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da

obstoji. Izjava volje mora biti svobodna in resna (28. člen ZOR).

Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta

lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot

odobritev, če ni z zakonom predpisano kaj drugega (1. odst. 29. člena

ZOR). Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih okoliščin pritožbeno

sodišče ne dvomi o tem, da so se pogodbene stranke zedinile o

bistvenih sestavinah kupne pogodbe, saj so določile predmet in ceno,

svojo voljo za sklenitev pogodbe so izrazile izrecno, saj je bila

njihova volja skleniti pogodbo zapisana celo v pisni obliki.

Nenazadnje niti tožena stranka v tem postopku ni zanikala, da pogodba

ne bi bila sklenjena, ker med pogodbenimi strankami ne bi bilo

soglasja volj.

Oblike oziroma načina izjave volje za sklenitev pogodbe pa ne smemo

zamenjati z obliko pogodbe same. Ni dvoma o tem, da je bila v 5.

členu Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS, št. 19/76 in

42/86) za veljavnost pogodbe, katere predmet je nepremičnina,

predpisana pisna oblika. V konkretnem primeru je bila pisna pogodba

sestavljena, tožeča stranka pa ni predložila izvoda pogodbe, na

kateri bi bili podpisi vseh pogodbenih strank in odobritev javnega

pravobranilca. Temeljno pravilo glede zagotovitve pisnosti nekega

pravnega posla, kadar je ta predpisana, je, da jo morajo podpisati

vse stranke, ki se z njo zavezujejo (1. odst. 72. člena ZOR). Vendar

pa je zahtevi po pisnosti pogodbe zadoščeno tudi, če vsaka stranka

podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (3. odst.

72. člena ZOR) ali celo, če stranki izmenjata pismi ali se

sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki

omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo

daje (4. odst. 72. člena ZOR). Za pisno obliko kupne pogodbe torej ni

nujno, da so podpisi vseh pogodbenih strank na eni listini, pač pa so

lahko na dveh ali celo več listinah. V konkretnem primeru je tožnik

predložil sodišču dve kupni pogodbi z datumom 13.5.1988 in 28.7.1988.

Besedili obeh pogodb sta identični razen cene, ki je na kupni pogodbi

z dne 13.5.1988 manjša. To pogodbo je odobril tudi javni

pravobranilec. Na pogodbi z dne 13.5.1988 sta podpisa plačnika in

kupca, na pogodbi z dne 28.7.1988 pa podpisa prodajalke in kupca.

Tožnik je pojasnil, da pogodbe niso podpisovali hkrati, saj jo je on

podpisal dvakrat in sicer prvič v pravni službi plačnika, drugič pa

mu jo je pravnik prinesel podpisat na dom. Ostali dve pogodbeni

stranki sta pogodbo podpisali ločeno, njemu pa ni bila vročena

pogodba, podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Ob takšnih

ugotovitvah pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo zadoščeno tudi

zahtevi po pisnosti pogodbe kljub temu, da tožnik sodišču ni

predložil pogodbe, podpisane s strani vseh pogodbenih strank in

odobrene s strani pravobranilca, saj po citiranih določbah 73. člena

ZOR to ni nujno. Da so pogodbo vsaka zase podpisale vse pogodbene

stranke, potrjujeta izpoved tožnika in predloženi listini. Tožena

stranka v postopku ni zanikala, da pogodbe ne bi podpisala, niti ni

ugovarjala, da pogodba ne bi bila veljavna zaradi pomanjkanja

obličnosti. Da so vse pogodbene stranke štele, da je pogodba

veljavna, pa nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da tožnik vse od

sklenitve pogodbe v letu 1988 uživa sporno zemljišče kot svoje, saj

od tedaj dalje več ne plačuje najemnine zanjo, kar je počel prej, ko

je imel isto parcelo v svoji posesti na podlagi najemne pogodbe,

sklenjene s prodajalko. Če prodajalka ne bi štela, da je sporna kupna

pogodba veljavno sklenjena, bi nedvomno zahtevala plačevanje

najemnine.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje v nasprotju s prvostopnim

sodiščem ocenjuje, da ima tožnik pravni naslov za pridobitev

lastninske pravice na spornem zemljišču, saj se po določbi 20. člena

Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)

pridobi lastninska pravica s pravnim poslom. Pravni posel je bil

veljavno sklenjen, zato ima tožnik obligacijsko pravico na izstavitev

listine, na podlagi katere bo dosegel vknjižbo lastninske pravice v

zemljiški knjigi, saj se po določbi 33. člena ZTLR lastninska pravica

na nepremičnini pridobi z vknjižbo v zemljiški knjigi.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je zmotno tudi stališče

prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem

postopku, ker je bilo sporno zemljišče prenešeno na Sklad kmetijskih

zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je samostojna pravna oseba

in upravlja in razpolaga z zemljišči, opredeljenimi v 1. odst. 14.

člena ZSKZG. Sporno zemljišče je po podatkih zemljiške knjige vpisano

kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist Občine L.. Zemljišče

se po prostorskih aktih Občine M. nahaja v prvem območju kmetijskih

površin, ki so trajno namenjene kmetijski obdelavi. Z uveljavitvijo

ZSKZG je navedeno zemljišče postalo last Republike Slovenije (1.

odst. 14. člena ZSKZG). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po

določbi 2. člena ZSKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami

in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Sklad je samostojna pravna

oseba, vendar pa opravlja naloge upravljanja in razpolaganja s

kmetijskimi zemljišči in gozdovi v imenu Republike Slovenije in za

njen račun in ne v svojem imenu, saj ni lastnik kmetijskih zemljišč

in gozdov, ki so bila nanj prenešena. Zato ni dvoma o tem, da je

tožena stranka kot lastnik spornega zemljišča pasivno legitimirana v

tem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, saj

je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer

popolno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zato

je v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2.

odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Na podlagi

predloženega stroškovnika tožeče stranke je sodišče druge stopnje v

skladu z Odvetniško in Taksno tarifo ter ob upoštevanju določbe 155.

člena ZPP odmerilo pravdne stroške, ki so bili potrebni za ta

postopek, zato jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti.

Dolžnost povrnitve pravnih stroškov temelji na določbi 1. odst. 154.

člena ZPP, saj je tožeča stranka v celoti uspela s postopkom. Sodišče

druge stopnje je na račun odvetniške nagrade priznalo tožeči stranki

znesek 326.568,00 SIT, kar predstavlja 2474 odvetniških točk po

vrednosti točke 110,00 SIT in 20 % davek na dodano vrednost. Nadalje

je sodišče druge stopnje priznalo stroške odvetnika v zvezi s

prihodi na obravnave in v zvezi s plačili sodnih in upravnih taks v

skupnem znesku 12.130,00 SIT ter stroške sodne takse za tožbo in

sodbo v znesku 22.400,00 SIT. Skupno znašajo pravdni stroški tožeče

stranke v postopku na prvi stopnji, 361.098,00 SIT.

Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato

pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 489/2000
• VSL sodba I Cpg 977/2004
• VSL sklep II Cp 1547/99