VSL sodba II Cp 87/2005

Jedro

Tožnica, ki je tožencu vrnila posojilo skupaj z obrestmi po višji

meri od dovoljene, zahteva vračilo zneska, ki presega glavnico

posojila in obresti po najvišji dovoljeni obrestni meri. Vendar

dogovor o obrestih po višji obrestni meri od dovoljene ni ničen, zato

mora stranka (tožnica) dokazati, da je šlo za oderuško pogodbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba, s katero sta stranki

dogovorili sporno višino obrestne mere, ni posledica neizkušenosti,

lahkomiselnosti ali odvisnosti tožnice, zato ni oderuška in

posledično ne nična. Če pogodba ni nična, pa stranka ne more

zahtevati tistega, kar je dala oziroma tistega, kar je dala preveč.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pravilno ugotavljalo, ali

tožnica vedela, da tožencu plačuje nekaj, česar ni dolžna, in

zaključilo, da je bila tožnici znana najvišja dovoljena obrestna

mera, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

 

Izrek

1.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2.Tožnica po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 29.09.2004, opr. št. P

379/2001-56, sklenilo, da se umik zahtevka po predlogu za izvršbo

vzame na znanje in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah z

dne 01.10.2001, opr. št. In 2001/00072, razveljavi tudi v 1. in v 3.

točki izreka, zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati

953.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.07.2001 dalje do

plačila ter mu povrniti pravdne stroške, pa se obravnava ločeno pod

opr. št. 242/2004 in se o tem zahtevku izda posebna odločba. Nadalje

je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek po

nasprotni tožbi, s katerim je tožnica po nasprotni tožbi od toženca

po nasprotni tožbi zahtevala plačilo 997.935,75 SIT s pripadki in

povrnitev pravdnih stroškov, zavrne. Sodišče prve stopnje je še

odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na

zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, se po svojem pooblaščencu

pravočasno pritožuje tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju

tožnica), ki navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo,

da si je od toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca)

izposodila 10.000,00 DEM, da mu je 18.11.1998 vrnila 19.700,00 DEM,

da mu je bila na podlagi zakona dolžna vrniti 10.125,36 DEM,

nepravilno pa, da ji toženec ni dolžan vrniti preplačila v višini

9.574,64 DEM oziroma tolarske protivrednosti v višini 997.935,75 SIT,

kar je zahtevala s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Navaja, da

je sodišče svojo obrazložitev oprlo na 211. in 339. člen ZOR, pri tem

pa zmotno ugotovilo dejansko stanje, da se tožnica ne more uspešno

sklicevati, da ji višina obrestne mere ni bila znana, stranka, ki

plača, ne da bi bila v zmoti in tudi ni prisiljena, pa je v

prikrajšanje privolila. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu

nejasna in nerazumljiva ter brez ustrezne obrazložitve. Sodišče nima

podlage za zaključek, da je tožnici zakon znan, če velja. Če bi

tožnici poznan 1. odstavek 339. člena ZOR in bi ji bilo znano

dejstvo, da je dolg vrnila, potem od tega dne do novembra 2000

tožencu ne bi več plačevala zneskov posojila. Ni podlage, da so

mesečni obroki, ki jih je tožnica plačevala od 30.11.1998 dalje,

darilo. Sodišče prve stopnje bi moralo dejansko stanje o tem, ali je

bila tožnica v zmoti ali ne, ugotavljati glede na njeno duhovno

stanje, zato bi moralo oceniti njeno izpovedbo in jo presoditi glede

na splošno znana dejstva. Le majhen odstotek ljudi pozna 339. člen

ZOR in le malo jih je seznanjenih s sodbo Vrhovnega sodišča, ki

omejuje obrestno mero. Tega nista poznala ne tožnica ne toženec, kar

dokazuje predmetni postopek, in sta bila oba prepričana, da je

tožnica dolžna plačevati visoke pogodbene obresti, tožnica pa jih je

plačevala tudi prej in drugim upnikom. Toženec je neupravičeno

obogaten na račun tožnice, saj si je kljub zakonski prepovedi

izgovoril in dobil plačane nezakonite obresti. Toženec je bil

zainteresiran za sklenitev kreditne pogodbe za nedoločen čas,

zasledoval je ekonomski interes, v poslu s tožnico pa je videl

donostnost. Navaja še, da gre v konkretnem primeru za oderuške

obresti, saj so izgovorjene obresti več kot 50% višje od predpisane

obrestne mere, podano pa je tudi očitno nesorazmerje s tistim, kar je

toženec dal in bi bil upravičen prejeti, in tem, kar je dejansko

prejel. Toženec je bil upravičen do zneska 125.36 DEM, dobil pa je

9.574,00 DEM, kar kaže na oderuški posel. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega

postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila ugotovljena naslednja,

za tožnico (glede na pritožbene navedbe) nesporna dejstva:

-tožnica si je od toženca izposodila 10.000,00 DEM;

-tožnica je tožencu do 18.11.1998 vrnila 19.700,00 DEM;

-tožnica je bila tožencu na podlagi kogentnih zakonskih določil

dolžna vrniti 10.125,36 DEM.

Tožnica s tožbenim zahtevkom, postavljenim v nasprotni tožbi, zahteva

vračilo preveč (tako zatrjuje) plačanega zneska iz naslova sklenjene

posojilne pogodbe s tožencem, in sicer razliko v višini 9.574,64 DEM

oziroma tolarsko protivrednosti v višini 997.935,75 SIT.

Za presojo utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka zoper

toženca je treba na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega

zakonika (Ur. list. RS, št. 83/2001) uporabiti določbe Zakona o

obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR).

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je

določba 399. člena ZOR kogentne narave in da pogodbeni stranke ne

moreta dogovoriti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v

kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled (1.

odstavek 339. člena ZOR). Vendar pa dogovor (pogodbeno določilo), ki

presega obrestno mero, določeno v 1. odstavku 399. člena ZOR, ni

ničen ex lege, saj ZOR v 4. odstavku določa, da velja v primeru, če

so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera

dovoljenih obresti. Povedano drugače: posojilodajalec, ki si je

izgovoril obresti po višji obrestni meri od dovoljene, jih ne more

iztožiti, ker sodišče takemu tožbenemu zahtevku ne daje pravnega

varstva (glej tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v

zadevi II Ips 540/97). Dogovor o obrestih po višji obrestni meri od

dovoljene torej ni ničen, zato je sodišče prve stopnje ravnalo

pravilno in ugotavljalo, ali je šlo med pogodbenima (sedaj pravdnima)

strankama morebiti za oderuško pogodbo v smislu določbe 141. člena

ZOR. Na podlagi prepričljive dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče

v celoti sprejema, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica

(dokazno breme je na njej) ni dokazala, svoje nezadostne izkušenosti,

lahkomiselnosti ali odvisnosti. Tožnica tudi v pritožbi ne navaja

ničesar takega, kar bi kazalo na oderuštvo, sama višina preveč

vrnjenega posojila pa ni zadosten razlog za ugotovitev, da je bila

pogodba oderuška. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišče

prve stopnje pravilno zaključi, da pogodba, s katero sta stranki

dogovorili sporno višino obrestne mere, ni posledica neizkušenosti,

lahkomiselnosti ali odvisnosti tožnice, zato ni oderuška in

posledično ne nična. Če pogodba ni nična, pa stranka ne more

zahtevati tistega, kar je dala (oziroma tistega, kar je dala preveč).

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pravilno ugotavljalo, ali

tožnica vedela, da tožencu plačuje nekaj, česar ni dolžna, in

oblikovalo dokazno oceno (tudi to pritožbeno sodišče sprejema brez

pomislekov), na podlagi katere je zaključilo, da je bila tožnici

znana najvišja dovoljena obrestna mera, zato je njen tožbeni zahtevek

v skladu z določbo 211. člena ZOR (volenti non fit in iuria)

zavrnilo.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v

skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS,

št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo

in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. glede

odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi) potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njene pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 305/99
• VSL sodba I Cpg 1028/2000
• VSL sodba I Cpg 888/99