VSL sklep II Cp 5343/2005

Jedro

Sodišče mora presoditi, ali so podane vse predpostavke, ki so

potrebne za prisojo odmene zaradi uporabe tuje stvari po določbi

219. člena ZOR, za kar morajo biti izpolnjene tudi vse predpostavke

za zahtevek po določbi 2. odst. 210. člena ZOR. Tožnici morata tako

za uveljavitev svojega obogatitvenega zahtevka dokazati svoje

prikrajšanje in obogatitev toženke zaradi uporabe njunega solastnega

deleža na solastnih nepremičninah, vzročno zvezo med enim in drugim

ter odsotnost pravnega temelja za to prikrajšanje in obogatitev.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah 1. in 3.

izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v točki 1. izreka

odločilo, da je zahtevek tožnic za plačilo nadomestila za uporabo

nepremičnin za čas od 18.8.1998 do 22.5.2002 po temelju utemeljen, v

točki 2. izreka je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim

je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača iz naslova

nadomestila za uporabo solastne nepremičnine od 23.5.2002 dalje

znesek 60.000,00 SIT mesečno, ki zapade v plačilo vsakega prvega dne

v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti dalje, v točki 3. izreka pa je odločilo, da se izrek o

stroških postopka pridrži za končno odločitev.

Zoper prvo in tretjo točko izreka navedene sodbe se je pravočasno

pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da niso podane

predpostavke za verzijski zahtevek tožečih strank, to je prehod

premoženja brez pravne podlage, ki na eni strani povzroči

okoriščenje, na drugi pa prikrajšanje. Pravi, da do okoriščenja

tožene stranke zaradi uporabe stanovanjske hiše ni prišlo, saj tožena

svojo nepremičnino vseskozi uporablja v enakem obsegu in na enak

način. Poleg tega je tožnicama dovolila uporabljati to nepremičnino,

kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.4.2005.

Vendar pa ker tožnici nista imeli interes za uporabo te nepremičnine,

sta - če sta bili prikrajšani - v to sami privolili. Glede uporabnine

za stanovanje navaja, da so vse pravdne stranke podedovale solastni

del stanovanja, ki je bil obremenjen s pravico tretje osebe do

brezplačnega najema. Tretja oseba je solastno nepremičnino vzdrževala

in vanjo vlagala, s tem vložkom pa se je povečala vrednost solastnega

dela tožnic, ki tako niso bile prikrajšanje. Poleg tega bi lahko

tožnici, če bi imeli pravni in ekonomski interes, spremenili pravni

režim glede spornega stanovanja, tako da bi zoper najemnika vložili

tožbo, s katero bi uveljavili odpoved najemne pogodbe in njegovo

izselitev iz spornega stanovanja. Sklicuje se tudi na izpoved tožnic,

ki sta na glavni obravnavi dne 22.4.2005 povedali, da jima sporno

stanovanje ni bilo všeč in sta se odločili, da ga ne bosta

uporabljali. Meni, da je sodišče prve stopnje preširoko razlagalo

določbo 219. člena ZOR in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni

štelo, da sta tožnici vsaj tiho, pasivno soglašali glede načina

uporabe spornih nepremičnin, podana pa je tudi odsotnost razlogovanja

izpovedi tožnic o odločilnih dejstvih, predvsem o njuni

nezainteresiranosti za uporabo sporne stanovanjske hiše in o

dovoljenju toženke, da jo lahko uporabljata ter glede obremenjenosti

stanovanja. Sodba se zato ne more preiskusiti, saj v njej niso

navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v odločilnih dejstvih pa je

tudi nasprotje med tem, ker se navaja v razlogih sodbe o vsebini

zapisnikov in med samimi temi zapisniki. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbi ugodi, in prvostopno vmesno sodbo v

izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne

in tožnicama naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa da

vmesno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo

prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z

izpodbijano vmesno sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je za uporabo

tuje stvari v svojo korist potreben izostanek imetnikovega soglasja

glede načina uporabe te stvari. V nadaljevanju pa je brez

obrazložitve zaključilo, da stranke v tej zadevi niso dosegle

soglasja o uporabi obeh solastnih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče

se namreč v zvezi s tem odločilnim dejstvom z ničemer ni opredelilo

do izpovedb samih tožečih strank, zaslišanih dne 22.4.2005 in

8.6.2005, o tem, da jima tožnica ni preprečevala vstopa in uporabe

solastne stanovanjske hiše v T. ter da glede hiše nista imeli želja.

Nadalje je sodišče prve stopnje glede uporabe solastne garosonjere v

obrazložitvi izpodbijane sodbe po eni strani ugotovilo, da je bila

garsonjera oddana v brezplačen najem, po drugi strani pa, da je

toženka z brezplačno uporabo garsonjere od nje imela korist. Med

navedenimi ugotovitvami tako obstaja nasprotje, saj sodišče prve

stopnje po eni strani ugotavlja, da je garsonjero brezplačno

uporabljala toženka, po drugi strani pa da je bil v njej najemnik.

Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kakšno korist naj bi

toženka imela od tega, da je bil v garsonjeri najemnik, ki najemnine

ni plačeval oziroma zakaj naj bi prav toženka s tem prikrajšala

tožnice. Pritožnica zato utemeljeno zatrjuje, da se odločitve

prvostopenjskega sodišča ne da preiskusiti, saj v obrazložitvi le-te

manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so si ti razlogi med

seboj v nasprotju, s tem pa je podana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o

pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.

36/2004). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 354.

člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v točkah 1. in 3.

izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno ugotoviti vsa

odločilna dejstva oziroma presoditi, ali so podane vse predpostavke,

ki so potrebne za prisojo odmene zaradi uporabe tuje stvari po

določbi 219. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradi list

SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), za kar morajo biti

izpolnjene tudi vse predpostavke za zahtevek po določbi 2. odst. 210.

člena ZOR. Takšno stališče je tudi sicer zavzela sodna praksa (npr. v

odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 212/2003 in II Ips

219/2004). Tožnici morata tako za uveljavitev svojega obogatitvenega

zahtevka dokazati svoje prikrajšanje in obogatitev toženke zaradi

uporabe njunega solastnega deleža na solastnih nepremičninah, vzročno

zvezo med enim in drugim ter odsotnost pravnega temelja za to

prikrajšanje in obogatitev. Sodišče prve stopnje bo moralo tako

ponovno presoditi in obrazložiti, ali med pravdnimi strankami res ni

bilo soglasja za to, da solastno stanovanjsko hišo uporablja le

toženka oziroma ali sta tožnici sploh zahtevali souporabo te hiše

(ali pa sta morda ves čas zahtevali le razdelitev solastnih

nepremičnin, ne pa tudi določitve načina uporabe teh nepremičnin

preden bi bile razdeljene) in predvsem, ali je toženka temu

nasprotovala. V kolikor bi namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo,

da toženka tožnicama ni onemogočala dostopa in uporabe stanovanjske

hiše ter da sta se tožnici sami odločili, da sporne stanovanjske hiše

ne bosta uporabljali, ne bo mogoče zaključiti, da med pravdnimi

strankami ni bilo soglasja o tem, da hišo uporablja le tožena stranka

in ne bo mogoče zaključiti, da je toženka tožnicama s tem kršila

kakšno njuno pravico oziroma ju s tem za kaj prikrajšala. Ni namreč

potrebno, da je soglasje strank glede načina uporabe solastne stvari

izraženo le v obliki izrecne ustne ali pisne pogodbe, kot to nakazuje

sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ampak se lahko

izraža tudi le molče ali s konkludentnimi dejanji, kot to zatrjuje

pritožnica. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ponovno presoditi in

obrazložiti, kdo je v vtoževanem obdobju uporabljal solastno

garsonjero, saj bo potrebno zahtevek tožečih strank iz naslova

uporabe njima solastnega deleža na garsonjeri zavrniti, če bo sodišče

ugotovilo, da je bil v garsonjeri najemnik, na podlagi pogodbe o

brezplačnem najemu, katero je z njim sklenil že pokojni mož toženke.

V takšnem primeru toženki ne bo mogoče očitati, da je tožnici

prikrajšala zaradi tega, ker najemnika po izteku najemne pogodbe ni s

tožbo izselila, saj bi takšno tožbo za zoper njega lahko kot

solastnice vložile tudi same tožnice, brez soglasja ali sodelovanja

toženke. Pravdne stranke namreč v takšni pravdi ne bi bile nujne

sospornice, saj na aktivni strani nujnega sosporništva ni. Nenazadnje

bo moralo sodišče prve stopnje presoditi še, ali je bila tožnicama

uporaba garsonjere onemogočena tudi po izselitvi najemnika. Le če bo

ugotovilo, da je prav toženka onemogočala tožnicam souporabo ene in

druge solastne nepremičnine in če bodo izpolnjene tudi vse zgoraj

naštete predpostavke zahtevka tožnic po določbah 219. in 210. člena

ZOR, bo zahtevku tožečih strank potrebno ugoditi.

Na podlagi določbe 4. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče

odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 993/2004
• VSL sodba I Cpg 1260/2003
• VSL sodba I Cp 1887/99