VSL sodba II Cp 1149/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1149.2004 |
Evidenčna številka: | VSL51732 |
Datum odločbe: | 14.09.2005 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | odškodninska odgovornost države - krivdna odgovornost |
Jedro
Tožena stranka odgovarja, ker delavci tožene stranke niso poskrbeli,
da bi bil tožnik (obsojen zaradi kaznivega dejanja pedofilije)
deležen ustrezne, pravočasne in primerne zaščite, kljub temu, da je
bila že pred napadom njegova subjektivna ocena ogroženosti pravilna.
Opozorilo soobsojencem na spoštovanje zavodskega reda in strpnejši
odnos do tožnika, glede na kasnejši napad na tožnika, očitno ni
zadoščalo.
Izrek
Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v
zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožniku (za odškodnino za
telesne bolečine) prizna še 300.000,00 SIT z obrestmi, razvidnimi iz
1. točke izreka sodbe.
V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene
stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi
sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku
27.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005, v 15 dneh
pod izvršbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo,
da je dolžna plačati tožniku znesek 1.850.000,00 SIT in mu povrniti
124.200,00 SIT stroškov pravdnega postopka. Višji tožbeni zahtevek
(do uveljavljanih 12.000.000,00 SIT) je zavrnilo. Sodišče prve
stopnje je obrazložilo krivdno odgovornost delavcev tožene stranke
(1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju
ZOR), ker kljub vedenju, da je tožnik ogrožen, niso poskrbeli za
njegovo zaščito. Ker delavci tožene stranke niso ravnalo tako, kot bi
bilo v danih okoliščinah treba (1. odst. 170. čl. ZOR), je podana
odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku za
pretrpljene telesne bolečine od uveljavljanih 3.000.000,00 SIT
priznalo 700.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT od uveljavljanih
3.000.000,00 SIT in za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi
zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000,00 SIT od uveljavljanih
4.000.000,00 SIT. V celoti je zavrnilo odškodnino iz naslova duševnih
bolečin zaradi skaženosti, ki jo je tožnik uveljavljal v višini
2.000.000,00 SIT.
Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožena stranka uveljavlja
pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne
uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče
pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi
samo odloči, vse s stroškovno posledico. Tožeča stranka pa se
pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu
spremeni tako, da prisodi celotno vtoževano odškodnino.
Tožena stranka je v pritožbi mnenja, da ni podan temelj odškodninske
odgovornosti, ki naj bi bil po oceni sodišča prve stopnje posledica
krivdnega ravnanja njenih delavcev. Ugotavlja, da sodišče prve
stopnje v obrazložitvi krivdne odgovornosti tožene stranke njenim
delavcem očita, da niso poskrbeli, da bi bil tožnik deležen ustrezne,
pravočasne in primerne zaščite, kakršne je sicer bil deležen kasneje,
ko je do napada nanj že prišlo. Takšna ocena sodišča je posledica
neupoštevanja dejstva, da pred spornim dogodkom ni bilo nikakršnega
utemeljenega razloga za to, da bi ob siceršnjem sistemu skupinskega
prestajanja zaporne kazni, tožnika namestili v samsko sobo. Priznava,
da so storilci kaznivih dejanj, za katerega je bil obsojen tudi
tožnik, med ostalimi obsojenci pogosto nezaželjeni, kar pa ne
utemeljuje sklepanja, da je njihova varnost v zavodu ogrožena.
Poudarja, da tožnik delavcem zavoda ni nikoli omenil svojega občutka
ogroženosti in je tudi v svoji prošnji za prerazporeditev v drugo
skupinsko sobo kot razlog navedel zgolj nelagodno počutje med
obsojenci. Delavci zavoda tudi sicer niso zaznali okoliščin ali
posebnosti, ki bi kazale na tožnikovo fizično ogroženost. Tožena
stranka ocenjuje, da je bilo njihovo ravnanje s tem, ko so po prejemu
tožnikove vloge soobsojence opozorili na spoštovanje hišnega reda in
strpnejši odnos do tožnika, ustrezno. Slednje potrjuje tudi dejstvo,
da je tožnik v kasnejših individualnih pogovorih z delavci zavoda
zatrjeval, da so se razmere v sobi umirile in zato ni bilo
nikakršnega razloga za izvajanje preventivnih ukrepov s ciljem
preprečiti fizično nasilje nad njim. Brez pomena je sklicevanje
sodišča, da se predpisi o prestajanju zaporne kazni niso spremenili.
Razlog, zaradi katerega je bila tožniku dodeljena samska soba šele po
škodnem dogodku, je v oceni varnostne situacije v zavodu, ki pred
napadom na tožnika ni kazala na njegovo fizično ogroženost. Sodišče
prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da bi
morala tožena stranka tožniku že zaradi same narave kaznivega dejanja
nuditi večjo varnost. Napačno si je razlagalo določila Pravilnika o
izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih
poboljševalnih zavodov, ki zaposlenim nalaga dolžnost skrbeti za
varnost obsojencev.
Tožeča stranka, ki se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, se ne
strinja z bagateliziranjem posameznih odškodninskih zahtevkov.
Poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih
bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem priznalo le odškodnino v
višini 700.000,00 SIT od uveljavljanih 3.000.000,00 SIT. Opozarja na
ugotovitve izvedenca, da bo tožnik imel bolečine tudi v bodoče in da
gre za mladega človeka. V nadaljevanju v kratkem povzema potek
zdravljenja in neprijetnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovil
izvedenec in zaključuje, da je nerazumljivo, da je sodišče prve
stopnje priznalo tako nizko odškodnino. Še posebej, če se upošteva
dejstvo, da je izvedenec opozoril na tožnikov vsakodnevni intenziven
glavobol. Absurdna je obrazložitev, kako je mogoče, da je sodišče
priznalo tožniku za primarni strah samo 150.000,00 SIT in za
upravičen sekundarni strah v zvezi z izidom zdravljenja le 350.000,00
SIT. Vživeti bi se bilo treba v položaj tožnika, ki je že pred
nastopom kazni bil opozorjen, da bo verjetno napaden in poškodovan in
kako strahotno se je bal napada zakrinkanega dva metra visokega
moškega in kaj je v zvezi s tem pretrpel. Nerazumljivo je tudi, da
sodišče ni priznalo odškodnine iz naslova kozmetičnega defekta,
prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja
življenjskih aktivnosti pa je absolutno prenizka. Povzema stalne
posledice, ki jih ugotavlja izvedenec in zaradi katerih je tožnik
zmanjšano sposoben za grizenje trše hrane. Trdo hrano lahko grize,
vendar pa ima v zvezi s tem bolečine in neprijeten občutek. Ima tudi
težave pri britju in opravljanju osebne higiene, zaradi slabše
občutljivosti na dotik v predelu lica desno in v predelu zgornje
ustnice desno. Zmanjšana je tudi sposobnost za daljše bivanje izven
zaprtih prostorov ob slabšem vremenu zaradi možnosti prehladnih
obolenj, ki mu povzročijo večje težave pri dihanju, zaradi česar
lahko pride do vnetja sinusa v maksili. Invalidnost tožnika je podana
v višini 8 %.
O pritožbi tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno
ugotovilo in ga tožena stranka s pritožbenimi trditvami, ne more
uspešno izpodbiti.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev:
- da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja
pedofilije,
- da je začel prestajati zaporno kazen v zavodu Dob pri Mirni
27.11.1998,
- da je bil po šestih dneh bivanja v sprejemnem oddelku premeščen v
sobo s še štirimi obsojenci,
- da so ga 11.12.1998 napadli in poškodovali sojetniki (storilca niso
našli),
- da je tožnik zaposlen v zavodu Dob opozarjal, da se boji, da ga je
zaradi narave kaznivega dejanja strah,
- da je bila njegova prošnja 4.12.1998 za prerazporeditev zavrnjena,
soobsojencem pa zagroženo, da bodo za morebitni napad tožnika
odgovarjali,
- da je bilo splošno znano dejstvo, da storilcev takih kaznivih
dejanj, za katerega je bil obsojen tožnik, nihče ne mara in so delno
ogroženi,
- da je vodstvo to vedelo,
- da so po dogodku (po vrnitvi z zdravljenja) tožnika premestili v
odprti oddelek iz varnostnih razlogov,
pravilno zaključilo, da delavci tožene stranke niso ravnali tako, kot
bi bilo v danih okoliščinah treba in je zato v skladu z določbo 1.
odst. 170. čl. ZOR podana odgovornost tožene stranke. Sodišče prve
stopnje upravičeno ni sledilo toženi stranki, da so njeni delavci
storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi tožnika zavarovali.
Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove
izčrpne in prepričljive razloge. S Pravilnikom o izvrševanju del in
nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov (Ur.
l. SRS št. 3/79, ki je veljal v času škodnega dogodka), je bilo
določeno, da so pooblaščene uradne osebe dolžne skrbeti za varnost
obsojencev in pripornikov s tem, da jih primerno nadzirajo in
varujejo v bivalnih ter drugih prostorih pri delu v zavodu in zunaj
njega, pri spremljanju zunaj zavoda, med sprehodi in ob drugih
priložnostih (7. čl. Pravilnika). Sodišče prve stopnje ni sklepalo,
kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, da bi morala tožena
stranka tožniku nuditi večjo varnost že zaradi same narave kaznivega
dejanja. Sodišče prve stopnje utemeljuje odgovornost tožene stranke s
tem, da delavci tožene stranke niso poskrbeli, da bi bil tožnik
deležen ustrezne pravočasne in primerne zaščite, kljub temu, da je
bila že pred napadom njegova subjektivna ocena ogroženosti pravilna.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pred napadom naposlene
opozarjal, da se zaradi narave kaznivega dejanja boji in prosil, da
to uredijo, temelji na izpovedbi tožnika. Povedal je, da je bil v
kratkem času bivanja v zaporu deležen groženj, da so do njega že
prispele različne govorice, kaj čaka obsojenega za kaznivo dejanje,
za katerega je bil obsojen in ga je bilo zato strah (obravnava
14.10.2002). Kot dokaz, da je na svojo ogroženost opozarjal, je
tožnik predložil prošnjo za premestitev, ki jo je vodstvo zavoda
zavrnilo. Prikazovanje toženke, da glede na vsebino prošnje za
premestitev (nelagodno počutje med obsojenci) ni bilo mogoče
sklepati, da je tožnik ogrožen, ne vzbuja nobenih dvomov v pravilnost
ugotovitve sodišča prve stopnje. Opozorilo soobsojencem na
spoštovanje zavodskega reda in strpnejši odnos do tožnika, glede na
kasnejši napad na tožnika, očitno ni zadoščalo. Pritožbeno
zatrjevanje, da je tožnik v kasnejših individualnih pogovorih
delavcem zavoda zatrjeval, da so se razmere v sobi umirile, kar
pomeni, da ni bilo nikakršnega razloga za izvajanje preventivnih
ukrepov s ciljem preprečiti fizično nasilje nad njim, predstavlja
nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. čl. Zakona o pravdnem
postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme
upoštevati. Tožena stranka ni dokazala, da brez svoje krivde teh
trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v
pritožbi ne pojasni nobenih razlogov). Tožena stranka se je sama
sklicevala na predpise, ki naj ne bi omogočali, da se tožniku dodeli
samska soba, zato ni "brez pomena" razlogovanje sodišča prve stopnje
(kot očita toženka v pritožbi), da so se predpisi spremenili šele v
letu 2000, tožniku pa je bila že prej (po napadu) dodeljena samska
soba.
Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni
razlogi niso podani, in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti
sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena
ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.
O pritožbi tožeče stranke.
Tožeča stranka izraža nestrinjanje s priznano višino odškodnine, ki
je po njegovem prepričanju bistveno prenizka. Sprejema dejanske
ugotovitve sodišča prve stopnje glede teže, trajanja in intenzivnosti
bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in trajnih posledic,
meni pa, da jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v
zadostni meri upoštevalo. Sodišče druge stopnje je opravilo
materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine in ugotavlja,
da je odškodnina, razen iz naslova telesnih bolečin, priznana v
primerni višini.
Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče
vezano na merila iz 200. čl. ZOR. To so stopnja bolečin (telesnih in
duševnih), njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR), v skladu z 2.
odst. 200. čl. ZOR pa še na pomen prizadete dobrine, pri čemer
odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno
naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera
odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je
treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje
telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine
primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da
se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora
biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med
manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje
in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. V skladu
z določbo 203. čl. ZOR sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca tudi
odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari
gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri
odškodnine za telesne bolečine ni v zadostni meri upoštevalo zgoraj
omenjenih meril in je priznalo prenizko odškodnino za telesne
bolečine. Ob ugotovitvi, da je tožnik imel devet dni hude telesne
bolečine, ki jih je bilo treba blažiti s stalnim jemanjem zdravil
proti bolečinam, da je imel mesec dni bolečine srednje hude
intenzitete, nato še kak mesec dni blage in stalne ter da je imel
vsakodneven intenziven glavobol deset dni, srednje hud in pogost
mesec dni in blag in občasen še tri mesece ter da bo imel bolečine
tudi v bodoče ob spremembah vremena, ob uživanju izredno trde hrane
ter ležanju z desnim licem na trši podlagi ter glede na številne
neprijetnosti med zdravljenjem (devet dni v bolnišnici in povsem
odvisen od pomoči negovalnega osebja pri opravljanju najosnovnejše
osebne higiene, fizioloških potreb hranjenju, oblačenju in slačenju,
nato še tri mesece in pol hospitaliziran v stacionaru in pretežno
odvisen od tuje pomoči pri opravljanju zahtevnejše osebne higiene in
najenostavnejših vsakdanjih opravil, operacije, rentgenska slikanja,
odstranjanje tamponade iz nosu, odstranjevanje šivov, ambulantni
pregledi in pregledi pri specialistu, ...) po prepričanju sodišča
druge stopnje opravičujejo tožnika do odškodnine v višini
1.000.000,00 SIT. Višja odškodnina, kot se zavzema tožnik iz tega
naslova, ne bi ustrezala prej obrazloženim merilom. V zvezi z
opozorilom tožnika, da je treba upoštevati tudi tožnikov vsakodnevni
in intenziven glavobol, je treba tožniku pojasniti, da po ugotovitvi
izvedenca, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, morebitnih
sedanjih glavobolov ni mogoče imeti za direktno posledico poškodbe.
Glavobol, ki ga je tožnik imel po poškodbi, pa je sodišče prve
stopnje upoštevalo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi
tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP v
zavrnilnem delu sodbo delno spremenilo in priznalo še 300.000,00 SIT.
Primerno je določena odškodnina za duševne bolečine za strah v
skupnem znesku 350.000,00 SIT. V skladu z določbo 200. čl. ZOR je
strah enotna kategorija in ga je le sodna praksa razdelila v
takoimenovani "primarni" in "sekundarni strah za izid zdravljenja".
Po ugotovitvi izvedenca, ki je tožnik ne izpodbija, je ob dogodku
utrpel hud primaren strah, ki je trajal nekaj minut, nato strah med
prevozom v bolnišnico, med pregledi in operacijo, kumulativno skupaj
tri dni. Strah za življenje ob napadu je bil kratkotrajen in do
odškodnine zanj ne bi bil upravičen, če ne bi bil tako intenziven,
kot poudarja v pritožbi. Strah za izid zdravljenja je bil hude
intenzitete teden dni, srednje hude tri mesece in blag še dva meseca,
nato je prenehal. Sodišče prve stopnje pa je tožniku verjelo, da ga
je bilo strah tudi kasneje, ob vrnitvi v zapor. Sodišče druge stopnje
soglaša s sodiščem prve stopnje, da niti stopnja intenzivnosti strahu
niti trajanje upravičene negotovosti za izid zdravljenja, višje
odškodnine od prisojene ne opravičujeta.
Sodišče druge stopnje nima pomislekov, da skaženost, ki jo po
ugotovitvi izvedenca predstavlja manjša ukrivljenost nosu v levo,
vidna le iz neposredne bližine in se na večjo razdaljo ne opazi ter 3
cm dolga brazgotina na desni spodnji veki, ki je prav tako vidna le
iz neposredne bližine, tožnika ne opravičuje do priznanja odškodnine
za duševne bolečine zaradi skaženosti. Spremembe v njegovi zunanjosti
niso take, da bi bil upravičen do odškodnine. Sicer pa tožnik
obrazloženo v pritožbi niti ne pojasni, zakaj mu ni razumljivo, da mu
sodišče prve stopnje odškodnine iz tega naslova ni priznalo. Sodišče
prve stopnje ima o tem zadostne in pravilne razloge.
Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede določitve odškodnine
za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Tožnikove prizadetosti na področjih, na katere opozarja tožnik v
pritožbi, je sodišče popolno ugotovilo in upoštevalo. Sodišče prve
stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik zmanjšano
sposoben za grizenje trše hrane, da ima manjše težave pri britju in
opravljanju osebne higiene zaradi slabše občutljivosti na dotik v
predelu lica desno in v predelu zgornje ustnice desno, ter da je
zmanjšano sposoben za daljše bivanje izven zaprtih prostorov ob
slabšem vremenu zaradi možnosti prehladnih obolenj, ki mu povzročajo
večje težave pri dihanju in zaradi česar lahko pride do vnetja sinusa
v maksili. Ugotovljene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje
tožnika ne opravičujejo do višje odškodnine, kot se zavzema v
pritožbi. Ne gre za take omejitve v vsakdanjem življenju, ki bi ga
opravičevale do višje odškodnine od prisojene.
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen glede odškodnine za
telesne bolečine) niso podane in ker tudi ni razlogov, na katere mora
paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.
ZPP), je sodišče druge stopnje, razen v delu, v katerem je sodbo
sodišča prve stopnje spremenilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo
(353. čl. ZPP) in zavrnilo pritožbo tožeče stranke.
Spremenjena odločitev glede višine odškodnine ni narekovala spremembe
stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, kljub dodatno priznanim
300.000,00 SIT na račun odškodnine za telesne bolečine. Uveljavljani
tožbeni zahtevek je bil pretiran (od uveljavljanih 12.000.000,00 SIT
je tožeča stranka vključno s spremembo uspela le z 2.150.000,00 SIT).
Ob upoštevanju, da se je tožena stranka neutemeljeno upirala
tožbenemu zahtevku v celoti, torej tudi po temelju, je v skladu z
določbo 2. odst. 154. čl. ZPP (upoštevaje okoliščine primera) prav,
da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka, tožena
stranka pa tožeči stranki povrne stroške izvedenca, kot je priznalo
že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka obrazloženo takemu načinu
odmere stroškov v pritožbi tudi ni ugovarjala.
Ker je tožeča stranka v pritožbi delno uspela, pa ji je sodišče od
priznanega zneska (300.000,00 SIT) priznalo pritožbene stroške,
priglašene v pritožbi, za sestavo pritožbe 250 točk, tarifna številka
21 Odvetniške tarife, torej 27.500,00 SIT, ki jih mora tožena stranka
plačati v roku 15 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009