VSL sklep II Cp 918/2006

Jedro

Zadnja mirna posest je pravni standard in je potrebno njegovo vsebino

v vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati. Najpomembnejši

element, ki konkretizira vsebino navedenega instituta, pa predstavlja

priznavanje dejanske uporabe oz. posestnega stanja v spornem

prostoru, ki ga tvorita s strani mejašev zatrjevana poteka meje med

zemljiščema, s strani obeh oz. vseh (so)lastnikov mejnih parcel.

Takšno priznavanje pa seveda predpostavlja vedenje vseh lastnikov

mejnih parcel o navedeni uporabi oz. posestnem stanju. Pojem mirne

posesti tako izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni

znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja

sporni prostor.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče določilo mejo med parcelama

udeleženk štev. 1041 k.o. N. m. in št. 1042 k.o. N. m. po zadnji

mirni posesti tako, da poteka od točke I. naravnost do točke II, pri

čemer se mejniki v naravi določijo tako, da se označi skrajni

severozahodni vogal podstavka obstoječe ograje oziroma skrajni

jugozahodni vogal stebrička, ki je zabetoniran v vogal podstavka

ograje. Sestavni del sklepa je tudi skica sodne določitve meje.

Udeleženki je še opozorilo, da lahko uveljavljata svojo močnejšo

pravico v pravdnem postopku v roku treh mesecev po pravnomočnosti

sklepa. Odločilo je še, da skupni stroški znašajo 150.905,00 SIT in

bremenijo predlagateljico.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagateljica. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Poudarja, da je bila predlagateljica solastnica

spornega zemljišča, kar je bilo nasprotni stranki znano, ko se je

dogovarjala s predlagateljičino sestro o spremembi meje. To je bilo

izrecno zapisano tudi v zapisniku o parcelaciji v letu 1994, katerega

predlagateljica ni podpisala, zapis glede nje pa se glasi - "živi v

Nemčiji.". V mejnem ugotovitvenem postopku se dejansko ni urejala

meja med zemljišči, pač pa je sestra brez predlagateljičinega

soglasja odtujila del njune parcele nasprotni udeleženki in je zato

dobila 1000 DEM, kar pomeni da je šlo za fiktivno urejanje meje,

zaradi česar meje v navedenem mejnem ugotovitvenem postopku ni mogoče

šteti za dokončne. Tudi v zemljiški knjigi takrat določena meja ni

bila izvedena. Kot zadnjo mirno posest ni mogoče šteti nepoštene in

nedobroverne posesti, kajti nepravdni postopek ni podvržen omejitvam

kot postopek zaradi motenja posesti, kjer se ponudi začasno varstvo

posesti in se pravica do posesti ne uveljavlja. Za takšno posest pa

gre v konkretnem primeru. Mejo bi bilo določiti tako, da se vzpostavi

stanje pred 15.12.1994, ko je prišlo do nezakonitega posega v

predlagateljičino parcelo št. 1041 v korist zemljišča nasprotne

udeleženke. Pri tem za nasprotno udeleženko ne bo nastala nobena

škoda. Njena garaža je lesena in dejansko predstavlja provizorij,

odstranitev škarpe bo lahka in tudi odstranitev nasutja.

Predlagateljica je prizadeta pri varstvu svoje lastnine, ki jo

zagotavlja Ustava RS v 33. in 67. členu. Prav tako je kršeno načelo

pravne države po 2. členu Ustave RS. Dokaz za nedobroverno in

zvijačno ravnanje nasprotne udeleženke je dejstvo, da je do leta 1994

med zemljišči obstajala ograja, ki se je nahajala 1,5 m od zidu

stanovanjske hiše nasprotne udeleženke. Pritožnica predlaga, da se

njena pritožba pošlje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je določilo mejo med zemljiščema udeleženk tega

postopka na podlagi zadnje mirne posesti (člen 77/4 SPZ). Zadnja

mirna posest je pravni standard in je potrebno njegovo vsebino v

vsakem konkretnem primeru posebej ugotavljati. Najpomembnejši

element, ki konkretizira vsebino navedenega instituta, pa predstavlja

priznavanje dejanske uporabe oz. posestnega stanja v spornem

prostoru, ki ga tvorita s strani mejašev zatrjevana poteka meje med

zemljiščema, s strani obeh oz. vseh (so)lastnikov mejnih parcel.

Takšno priznavanje pa seveda predpostavlja vedenje vseh lastnikov

mejnih parcel o navedeni uporabi oz. posestnem stanju. Pojem mirne

posesti tako izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni

znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja

sporni prostor. V konkretnem primeru je bila ves čas predlagateljica

odsotna, živela je v drugi državi in ji ni bilo znano niti to, da je

bila brez njenega soglasja določena meja v upravnem ugotovitvenem

postopku, niti to, da je nasprotna udeleženka v spornem mejnem

prostoru - brez njenega soglasja - postavila garažo oz. posegla v ta

prostor z gradbenimi deli. Takšno posest pa glede na povedano ni

mogoče obravnavati kot mirno posest. Mirna posest je torej lahko le

takšno stanje, ki sta ga oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala

(glej tudi Alojzij Finžgar: Sporna meja; Slovenski pravnik 5-6/1940,

stran 164). Teh zahtev pa navedene konkretne okoliščine ne

izpolnjujejo. Dejstvi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje,

češ, da je bila meja dogovorjena z drugo solastnico parcele, katere

solastnica je predlagateljica in da je bila o tem izdana odločba

upravnega organa, ob izpostavljenih okoliščinah, da predlagateljica z

njunim dogovorom in mejnim ugotovitvenim postopkom ni bila

seznanjena, ne zadostujeta. V konkretnem primeru ureditev meje torej

ne more temeljiti na mirni posesti in tako ostane le še ureditev meje

na podlagi pravičnega preudarka, kot to predvideva določba 77. člena

SPZ. Zaradi nepravilne uporabe navedene materialnopravne določbe se

sodišče prve stopnje s tem kriterijem za ureditev meje ni ukvarjalo

in je zato posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

glede pravno odločilnih okoliščin.

Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, izpodbijani sklep

razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi

s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje urediti mejo na

podlagi pravičnega preudarka (člen 77/5 SPZ), pri čemer glede na

dosedaj ugotovljene okoliščine ne bo nujno, da bo ugotovljena oz.

urejena meja potekala po ravni črti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 42/2009
• VSL sklep I Cp 173/98
• VSL sklep II Cp 1872/98