VSL sklep II Cp 5393/2005

Jedro

Zahteva za odločitev pravične odškodnine za nacionalizirano gradbeno

zemljišče ne zastara. Lahko zastara le izterjava s sodno odločbo ali

poravnavo že določene odškodnine za nacionalizirano nepremičnino.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se glede prvega tožnika

razveljavi in zadeva glede tega tožnika vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških prvega tožnika se pridrži

za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.6.2005, opr. št. P

2817/2001-II, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je jima je

toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.010.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1965 do plačila in tožnikoma

povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi se je pritožil prvi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi sodišču očita, da je mimo trditev tožnikov ugotovilo, da

sta v postopku navajala, da je bila odškodnina za nacionalizirano

zemljišče že določena v odločbi. S tem je kršilo določbe 7. člena

Zakona o pravdnem postopku, to kršitev pa je vplivala na pravilnost

in zakonitost izpodbijane sodbe. Hkrati pa je iz istega razloga

podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem

postopku, saj se je pritožnik z obstojem (domnevne) odločbe o

odškodnini seznanil šele v sodbi. Za meritorno odločitev je potrebno

prepričanje o obstoju pravno relevantnih dejstev, sodišče pa je

dejstva ugotovilo le s stopnjo verjetnosti. Če bi bila odškodnina že

določena, bi bila tudi že izplačana. Glede na to, da je sodišče

sledilo izpovedi tožnikov, da odškodnina ni bila izplačana, je

očitno, da odškodnina ni bila nikoli ponujena z odločbo. Poleg tega

je sodišče za ugotovitev zastaranja terjatve tožnikov uporabilo

napačen materialnopravni predpis, saj bi v konkretnem primeru v

poštev lahko prišel le Zakon o zastaranju terjatev, ne pa Zakon o

obligacijskih razmerjih ali Obči državljanski zakonik. V obravnavenm

primeru bi bilo mogoče o zastaranju govoriti šele v primeru, če bi

bila odškodninska terjatev tožnikov ugotovljena s pravnomočno

odločbo. Ker to ni bila, tudi desetletni zastaralni rok v konkretnem

primeru ni potekel. Ker tožnik zahteva odškodnino zaradi odvzema

lastninske pravice, pravila o zastaranju sploh ne pridejo v poštev.

Tožena stranka postopa nezakonito, ko v konkretnem primeru ugovarja

zastaranje, in sodišče prve stopnje tega ugovora sploh ne bi smelo

upoštevati. Razlastitev brez nadomestila v naravi ali brez odškodnine

je namreč protiustavna in protizakonita. Tudi ne drži, da bi tožnik

zamudil z uveljavitvijo svojega zahtevka. Pri razlastitvi gre za

javnopravno omejitev lastninske pravice. Ker lastninska pravica ne

zastara, tudi zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova razlastitve

ni zastarljiv. Tudi ni utemeljen očitek sodišča tožnikoma, da sta

bila pasivna, saj bi pravni prednik toženke in toženka glede na

zakonodajo morala začeti postopek za odločitev odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo iz

razloga, ker je ugotovilo, da je njuna odškodninska terjatev

zastarala. S tem v zvezi je izhajalo iz določb Zakona o obligacijskih

razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/79 s spremembami do št. 57/89, v

nadaljevanju ZOR) in iz določb Občega državljanskega zakonika (ODZ).

V konkretnem primeru ne gre za odškodninsko terjatev tožnikov do

toženke zaradi pogodbene ali deliktne odgovornosti toženke, kot

napačno ugotavlja sodišče prve stopnje, v primeru katere bi lahko

prišla v poštev uporaba zakonskih določb o zastaranju. Tožnika namreč

v tej zadevi od toženke zahtevata odškodnino zaradi nacionalizacije

njunega gradbenega zemljišča na podlagi Zakona o nacionalizaciji

gradbenih zemljišč in najemnih zgradb (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in

3/90, v nadaljevanju Zakon o nacionalizaciji), torej kot nadomestilo

zaradi odvzema njune lastninske pravice v javnem interesu na podlagi

zakona.

Pravica do odškodnine za nacionalizirano nepremičnino pa ne zastara,

temveč lahko zastara le pravica izterjave že s sodno odločbo ali s

poravnavo določene odškodnine (glej sklep, sprejet na zveznem

civilnem posvetovanju dne 28. in 29.5.1986, objavljen v Biltenu ZS,

št. 25/86, str. 52, ali v Poročilu VSS, št. 1/86, str.2). Glede na to

je odločilno dejstvo, ki ga je treba v konkretnem primeru ugotoviti,

ali je bila tožnikoma že določena odškodnina za odvzeto nepremičnino,

kot je to določil Zakon o nacionalizaciji, na podlagi katerega je

bila tožnikoma odvzeta (1. odstavek 59. člena, 1., 2. in 3. odstavek

60. člena Zakona o nacionalizaciji), ali kot so to določili kasnejši

zakoni (Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe,

Uradni list SRS, št. 27/72 s spremembami do 23/78, Zakon o

razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini,

Uradni list SRS, št. 5/80 s spremembami do 20/89), če v času

uveljavitve teh predpisov odškodnina po prejšnjem zakonu še ni bila

določena (kot so to določale prehodne določbe omenjenih zakonov). Če

tožnikoma odškodnina za odvzeto zemljišče še ni bila določena, jo je

treba določiti.

Sodišče prvestopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo, ali je bila

tožnikoma za nacionalizirano gradbeno zemljišče že s sodno odločbo

ali poravnavo določena odškodnina. Ponudba odškodnine za zemljišče še

ne pomeni, da je bila ta tudi na predpisan način določena, kot očitno

glede na obrazložitev sodbe zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi le

verjetnost obstoja predmetnega dejstva, ki jo je ugotovilo sodišče

prve stopnje, ne zadošča za meritorno odločitev, saj je treba obstoja

ali neobstoj nekega odločilnega dejstva ugotoviti s stopnjo

prepričanja. Na navedeno utemeljeno opozarja tudi pritožnik. Sodišče

je spregledalo, da sta tožnika (zlasti prvega tožnika) zatrjevala

tudi, da jima odškodnina za nacionalizirano gradbeno zemljišče še ni

bila določena, in se ni opredelilo, ali tožnikoma verjame oziroma ne

verjame in zakaj da oziroma zakaj ne, da je bila odškodnina že

oziroma še ni bila določena. Poleg tega tudi iz listin v spisu, ki

jih je vpogledalo sodišče prve stopnje (odločba z dne 25.5.1965 - A3

in sklep z dne 28.6.1971 - A7), izhaja zgolj to, o čemer je na zadnji

obravnavi izpovedal prvi tožnik, da je bila prejšnjim lastnikom

izplačana odškodnina le za objekte, ki so stali na parc. št. 64/1 in

65/2, da pa bo odškodnina za odvzeto zemljišče določena s posebno

odločbo.

Svoje trditve o tem, ali je bila tožnikoma za nacionalizirano

gradbeno zemljišče (takrat parc. št. 65/2 in parc. št. 64/1, k.o.

P. p. I. del) že določena odškodnina, sta tožnika spreminjala. V

tožbi sta navedla, da je toženka že z odločbo določila odškodnino,

vendar določeni znesek ni dosegel realne vrednosti odvzetega

zemljišča. V pripravljalni vlogi z dne 28.8.2002 (l. št. 18 do 20)

sta navajala, da je bila tožnikoma izplačana odškodnina za parc. št.

64/1 in ne tudi za parc. št. 65/2, zato odškodnino zahtevata za parc.

št. 65/2. V pripravljalni vlogi z dne 18.1.2005 (l. št. 29 do 31) pa

je prvi tožnik navedel, da zahteva plačilo odškodnine za obe odvzeti

parceli, saj postopek za določitev odškodnine ni bil nikoli začet, da

pa mu je bila izplačana odškodnina za objekt, ki se je nahajal na

parc. št. 64/1.

Ker torej sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni z gotovostjo

ugotovilo obstoja ali neobstoja odločilnega dejstva (ali je bila

tožnikoma, sedaj le še prvemu tožniku glede na to, da se je zoper

zavrnilno sodbo pritožil le on, s sodno odločbo ali s poravnavo

določena odškodnina za nacionalizirano gradbeno zemljišče), je

dejansko stanje v obravnavanem primeru ostalo v nazadostni meri

raziskano.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge

stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo glede prvega tožnika

razveljavilo in zadevo glede tega tožnika vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (355. člen ZPP).

Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločitev o

pritožbenih stroških prvega tožnika pridržalo za končno odločbo (3.

odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopje s stopnjo prepričanja

ugotovi, ali je bila prvemu tožniku za razlaščeno gradbeno zemljišče

že določena odškodnina ali ne. Če bo ugotovilo, da mu je bila ta

določena, bo moralo presoditi, ali lahko s tožbo znova zahteva

(višjo) odškodnino ali ne in temu ustrezno postopati naprej. Če pa bo

ugotovilo, da mu odškodnina še ni bila določena, mu bo moralo le - to

določiti upoštevaje ustrezne materialne predpise.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1262/93
• VSK sodba in sklep I Cpg 8/2005
• VSL sodba I Cpg 683/99