VSL sodba in sklep II Cp 4740/2005

Jedro

Na temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava, vsebovano v Zakonu o

zemljiški knjigi, to je na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj

s publicitetnim načelom, se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki

je bil v dobri veri (primerjaj 5. člen ZZK), torej ne tisti, ki je

vedel, ali pa bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža

resničnih pravnih razmerij (primerjaj 18. člen ZOR). Sodna praksa se

je že izrekla o tem, da je pridobitelj pravice, ki se je zanesel na

zemljiško knjigo, v slabi veri le, če zaradi svoje hude malomarnosti

ni vedel za obstoj izvenjknjižne pravice.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko 1. izreka odločbe zavrnilo

tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) tožeče stranke, s katerim je

zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo dne 15.2.1996

sklenila L. V. in T. P. za parc. št. 63/2 k.o. B., in njen zahtevek,

da ji T. P. izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo

pri navedeni parceli vpisal kot lastnik tožnik. Tožbo z zahtevkom na

ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 5.2.1996 za isto

parcelo, sklenjeno med L. V. in tožnikom, pa je zavrglo. Hkrati je

odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti petemu tožencu pravdne

stroške v znesku 500.944,00 SIT.

Proti odločbi se pritožuje tožnik in predlaga njeno razveljavitev.

Tožnik ni zatrjeval ničnosti zaradi zarote, marveč, ker kupec T. P.

ni bil v dobri veri. Zato bi tožnik moral dokazati, da je peti

toženec vedel ali bi lahko vedel, če bi bil glede na okoliščine

primera dovolj skrben, da je bila pred njegovo pogodbo že sklenjena

pogodba z drugim kupcem. S toženčevo skrbnostjo se sodba ni

ukvarjala, zato o tem nima potrebnih razlogov. Izjavi z dne 15.2.2002

in o namembnosti pa kažeta celo na vednost drugega kupca, najmanj pa

bi se v zvezi z njima moral prepričati, kako je z zadevo. Overjena

izjava V. O. je javna listina, za katero se domneva, da je v njej

zapisano resnično. Neverodostojnost oziroma v sodbi izpostavljena

nepoštenost S. N. še ne pomeni neverodostojnosti izjavitelja

V. O.. To izjavo je v svoji vlogi z dne 7.11.2002 peti toženec

priznal kot pristno. V zvezi s to okoliščino je sodišče neutemeljeno

izpustilo zaslišanje S. N.. Izjava potrjuje, da T. P. ob sklenitvi

svoje pogodbe in ob vpisu v zemljiško knjigo ni bil dobroveren.

Izjavo o namembnosti Upravne enote Kranj z dne 1.2.1996 sodišče

napačno ocenjuje. Tožnik je dokazal, da je bila ta izjava predložena

za vpis v zemljiško knjigo, z njo pa je lahko razpolagal le peti

toženec. Graja sklep prvega sodišča o tem, da bi odvetnik S. in

toženec citirano izjavo poskušala kvečjemu prikriti. Toženec je glede

na izjavo V. O. vedel za prvo prodajo, pa jo je odvetniku zamolčal.

Da je obstajala le ena izjava, je potrdila tudi priča Z. M., ki jo je

sodišče neargumentirano ocenilo kot neprepričljivo, razlogi sodbe v

zvezi s tem so tudi nejasni, neživljenjski in zmoten je zaključek

sodišča, da odvetnik ni seznanil kupca z izjavo o namemnosti. To

izjavo je dobil P. in jo prebral. Napačna je ocena, da prodajalka ni

vedela, kaj podpisuje. Tudi, če slučajno tega ni vedela, to za ta

spor ni pomembno, ker pogodbe, ki jo je sklenil tožnik, do sedaj

nihče ni izpodbijal. Sodišče je brez obrazložitve kot neverodostojne

ocenilo izpovedbe prič I. R., M. M., Č. M. in Z. M.. O dejanski

izročitvi v posest je ostala tudi tožnikova izpovedba neocenjena, to

potrjujeta tudi izpovedbi prič M. P. in V. Č. v pravdi P x/y.

Izpovedbi prič T. M. in Š. ne pomenita, da tožnik ni bil na parceli.

Sodišče pričam C., M. in P. nekritično verjame. Nepravilno je tudi

sodišče zavrglo tožbo na ugotovitev veljavnosti tožnikove kupne

pogodbe. Toženec je namreč v postopku njeno veljavnost osporaval,

zato je ugotovitev sodišča, da tožnik za to tožbo nima pravnega

interesa, nepravilna.

Peti toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe,

ki sta jo dne 15.2.1996 za parc. št. 63/2 k.o. B. sklenila peti

toženec in pravna prednica prvih štirih tožencev L. V.. Po

materialnem pravu zahtevek za razveljavitev pravnega posla pomeni

uveljavljanje njegove izpodbojnosti (111., 112. člen ZOR). Iz

razlogov, navedenih v 111. členu ZOR, pa lahko pravni posel izpodbija

le pogodbena stranka, kar pa tožnik ni, prav tako pa v tožbi tudi ni

navajal dejstev, zaradi katerih bi bila lahko citirana pogodba

izpodbojna. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne

pogodbe z dne 15.2.1996 že zaradi povedanega neutemeljen.

Pritožbena trditev o tem, da tožnik ni zatrjeval ničnosti sporne

pogodbe zaradi zarote, v poodatkih v spisu nima opore. Res tega

izraza v trditveni podlagi tožbe ni navedel, toda tožbene navedbe v

točki IV.: "Tožnik je prišel do spoznanja, da so se prvotoženka,

njeni domači in drugotoženec vzeli skupaj ter mu hočejo z

nespoštovanjem pravnoetičnih načel ter v nasprotju z moralo odvzeti

nepremičnino", predstavljajo prav očitek, da sta tudi prodajalka in

kupec sklenila pogodbo z dne 15.2.1996 z namenom, da tožnika

izigrata. Takšen praven posel pa bi bil po materialnem pravu lahko

ničen. Zato je sodišče glede na postavljeni zahtevek za izstavitev

zemljiškoknjižne listine pravilno kot predhodno vprašanje ugotavljalo

ničnost pravnega posla z dne 15.2.1996 in prišlo tudi do pravilnega

sklepa o tem, da pogodba z dne 15.2.1996 ni nična. S pravilnimi in

popolnimi razlogi za takšen sklep pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Tožnik je dalje zatrjeval, da peti toženec kot kupec niti ob

sklenitvi prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 niti ob vložitvi predloga

za njeno zemljiškoknjižno izvedbo, ni bil v dobri veri, saj je vedel,

oziroma bi ob potrebni skrbnosti moral in mogel vedeti, da je bila

sporna nepremičnina že pred tem prodana tožniku. V času sklenitve

prodajne pogodbe in njene zemljiškoknjižne izvedbe je veljal Zakon o

zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33 do 95 - ZZK). Na temeljno načelo

zemljiškoknjižnega prava, vsebovano v citiranem zakonu, to je na

načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj s publicitetnim načelom,

se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri

(primerjaj 5. člen ZZK), torej ne tisti, ki je vedel ali pa bi moral

vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih

razmerij (primerjaj 18. člen ZOR). Sodna praksa se je že izrekla o

tem (primerjaj sodbo II Ips 98/2001 Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije), da je pridobitelj pravice, ki se je zanesel na zemljiško

knjigo v slabi veri le, če zaradi hude malomarnosti ni vedel za

obstoj izvenknjižne pravice. Pritožba v zvezi s tem očita prvemu

sodišču, da se s skrbnostjo petega toženca ni ukvarjalo.

Trditveno in dokazno breme, da peti toženec ni bil dobroveren in da

je bil v pravnem prometu hudo malomaren, je na strani tožnika.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sklepom prvega sodišča o

tem, da tožeča stranka nedobrovernosti petega toženca tako ob

sklepanju pravnega posla kot tudi ob vložitvi predloga za

zemljiškoknjižno izvedbo prodajne pogodbe z dne 15.2.1996, ni

dokazala. Na straneh 6 in 7 sodbe je prvo sodišče navedlo razloge za

svoj sklep o tem, da tožnik nedobrovernosti petega toženca ni

dokazal. Ti razlogi so popolni, skrbni in logični in se tudi

pritožbeno sodišče, da jih ne bi ponavljalo, nanje sklicuje.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se prvo sodišče ni ukvarjalo z

vprašanjem, ali bi peti toženec, če bi bil dovolj skrben moral in

mogel vedeti za obstoj prodajne pogodbe med tožnikom in L. V. z dne

5.2.1996. Na 7. strani sodbe in nadaljnji se je prvo sodišče obširno

ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali bi peti toženec, glede na navedbo v

3. odstavku 1. člena prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 oziroma v njej

citirano izjavo o namembnosti o potrebni skrbnosti lahko vedel za

obstoj pravnega posla med tožnikom in V.. Tako je tudi po oceni

pritožbenega sodišča logično sklepalo, da peti toženec in njegov

pooblaščenec ne bi uporabljala izjave, na kateri piše, da je bila

poslana tožniku v vednost, da pa tudi sicer dokazni postopek ni

odgovoril na vprašanje, katera izjava o namembnosti je bila priložena

zemljiškoknjižnemu predlogu in tudi razloge za ta sklep prvega

sodišča pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Bistven pa je tudi

po oceni pritožbenega sodišča sklep, da tudi pripis na izjavi o

namembnosti "v vednost N. M." ne bi terjal od petega toženca

ukrepanja v smeri preverjanja, ali je V. isto parcelo prodala tudi

tožniku, saj se je utemeljeno lahko zanesel na podatke zemljiške

knjige, ne glede na to, da je prvo sodišče utemeljeno verjelo

tožniku, da se je z izjavami o namembnosti srečal oziroma seznanil

šele v teku pravdnega postopka. Na podlagi česa sklepa pritožba, da

je z izjavo lahko razpolagal le peti toženec, pa ni jasno.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo vlogo,

ki sta jo tako pri sklepanju pogodbe z dne 5.2.1996 kot tudi pogodbe

z dne 15.2.1996 imela S. N. in njegov pokojni oče V. O.. V zvezi s

tem je pravilno kot neverodostojno ocenilo izjavo slednjega z dne

15.2.2002 (priloga B5) in ji pritožba drugačno dokazno vrednost

neutemeljeno pripisuje. Ne glede na njeno vsebinsko in njeno

oblikovno dvomljivost, zgolj dejstvo, da podpis overi notar, listini

ne daje značaja javne listine in je drugačno pritožbeno naziranje

zmotno, trditev, da je peti toženec njeno pristnost v svoji vlogi z

dne 7.11.2002 priznal, pa v tej vlogi nima opore. S. N., sedanji prvi

toženec, v postopku ni bil zaslišan kot stranka, ker se postopka ni

aktivno udeleževal. Ker stranke ni mogoče prisiliti v izvedbo dokaza

z njenim zaslišanjem, opustitev njegovega zaslišanja ne predstavlja

neutemeljene odklonitve izvedbe predlaganega dokaza, kot tedaj to

zmotno meni pritožba. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi dne

22.4.2005 (list. št. 185) izhaja, da je tudi tožnik na podlagi

izvedenih dokazov ocenil, da je zadeva zrela za odločitev.

Končno sodišče druge stopnje soglaša tudi s sklepom prvega sodišča o

tem, da je imel peti toženec od nakupa dalje sporno nepremičnino v

mirni posesti. To dejansko ugotovitev je utemeljeno oprlo tudi na

izpovedbe prič M., C. in P., in pritožbeni očitek, da je tem pričam

sodišče nekritično verjelo, prav tako ni utemeljen.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala tudi zahtevek, s katerim je

zahtevala ugotovitev, da je veljavna kupoprodajna pogodba z dne

5.2.1996, ki sta jo sklenila L. V. kot prodajalka in tožnik kot kupec

za parc. št. 63/2 k.o. B.. Niti v tožbi niti kasneje ni obrazložila

pravne koristi za to ugotovitveno tožbo (2. odstavek 181. člena ZPP).

Pritožbena trditev, da je peti toženec osporaval veljavnosti pogodbe,

ne more nadomestiti v postopku pred prvim sodiščem opuščene potrebne

trditvene podlage za ugotovitveno tožbo. Ne glede na to pa so razlogi

prvega sodišča na zadnji strani sodbe o tem, zakaj tožnik nima

pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, pravilni in jim ni potrebno

v zvezi s pritožbenimi trditvami ničesar dodati.

Odločitev sodišča prve stopnje je tedaj v dejanskem pogledu popolna

in pravilna, odločitev pa niti z zatrjevano niti s kakšno drugo po

uradni dolžnosti upoštevno kršitvijo postopka ni obremenjena, sama

odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje

je zato pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve

stopnje po določbi 353. člena ZPP ter 2. točki 365. člena istega

zakona.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sma kriti svoje stroške

pritožbenega postopka, peti toženec pa prav tako svoje stroške

odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločitvi pritožbenega

sodišča in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 154.

člena, 1. odstvek 165., 1. odstavek 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 264/2000
• VSL sklep I Cp 2748/05
• VSL sklep I Cp 1190/2002