VSL sodba in sklep II Cp 4740/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.4740.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51721 |
Datum odločbe: | 29.03.2006 |
Področje: | ZEMLJIŠKA KNJIGA |
Institut: | dobrovernost - zemljiška knjiga |
Jedro
Na temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava, vsebovano v Zakonu o
zemljiški knjigi, to je na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj
s publicitetnim načelom, se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki
je bil v dobri veri (primerjaj 5. člen ZZK), torej ne tisti, ki je
vedel, ali pa bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža
resničnih pravnih razmerij (primerjaj 18. člen ZOR). Sodna praksa se
je že izrekla o tem, da je pridobitelj pravice, ki se je zanesel na
zemljiško knjigo, v slabi veri le, če zaradi svoje hude malomarnosti
ni vedel za obstoj izvenjknjižne pravice.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.
Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko 1. izreka odločbe zavrnilo
tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) tožeče stranke, s katerim je
zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo dne 15.2.1996
sklenila L. V. in T. P. za parc. št. 63/2 k.o. B., in njen zahtevek,
da ji T. P. izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo
pri navedeni parceli vpisal kot lastnik tožnik. Tožbo z zahtevkom na
ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 5.2.1996 za isto
parcelo, sklenjeno med L. V. in tožnikom, pa je zavrglo. Hkrati je
odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti petemu tožencu pravdne
stroške v znesku 500.944,00 SIT.
Proti odločbi se pritožuje tožnik in predlaga njeno razveljavitev.
Tožnik ni zatrjeval ničnosti zaradi zarote, marveč, ker kupec T. P.
ni bil v dobri veri. Zato bi tožnik moral dokazati, da je peti
toženec vedel ali bi lahko vedel, če bi bil glede na okoliščine
primera dovolj skrben, da je bila pred njegovo pogodbo že sklenjena
pogodba z drugim kupcem. S toženčevo skrbnostjo se sodba ni
ukvarjala, zato o tem nima potrebnih razlogov. Izjavi z dne 15.2.2002
in o namembnosti pa kažeta celo na vednost drugega kupca, najmanj pa
bi se v zvezi z njima moral prepričati, kako je z zadevo. Overjena
izjava V. O. je javna listina, za katero se domneva, da je v njej
zapisano resnično. Neverodostojnost oziroma v sodbi izpostavljena
nepoštenost S. N. še ne pomeni neverodostojnosti izjavitelja
V. O.. To izjavo je v svoji vlogi z dne 7.11.2002 peti toženec
priznal kot pristno. V zvezi s to okoliščino je sodišče neutemeljeno
izpustilo zaslišanje S. N.. Izjava potrjuje, da T. P. ob sklenitvi
svoje pogodbe in ob vpisu v zemljiško knjigo ni bil dobroveren.
Izjavo o namembnosti Upravne enote Kranj z dne 1.2.1996 sodišče
napačno ocenjuje. Tožnik je dokazal, da je bila ta izjava predložena
za vpis v zemljiško knjigo, z njo pa je lahko razpolagal le peti
toženec. Graja sklep prvega sodišča o tem, da bi odvetnik S. in
toženec citirano izjavo poskušala kvečjemu prikriti. Toženec je glede
na izjavo V. O. vedel za prvo prodajo, pa jo je odvetniku zamolčal.
Da je obstajala le ena izjava, je potrdila tudi priča Z. M., ki jo je
sodišče neargumentirano ocenilo kot neprepričljivo, razlogi sodbe v
zvezi s tem so tudi nejasni, neživljenjski in zmoten je zaključek
sodišča, da odvetnik ni seznanil kupca z izjavo o namemnosti. To
izjavo je dobil P. in jo prebral. Napačna je ocena, da prodajalka ni
vedela, kaj podpisuje. Tudi, če slučajno tega ni vedela, to za ta
spor ni pomembno, ker pogodbe, ki jo je sklenil tožnik, do sedaj
nihče ni izpodbijal. Sodišče je brez obrazložitve kot neverodostojne
ocenilo izpovedbe prič I. R., M. M., Č. M. in Z. M.. O dejanski
izročitvi v posest je ostala tudi tožnikova izpovedba neocenjena, to
potrjujeta tudi izpovedbi prič M. P. in V. Č. v pravdi P x/y.
Izpovedbi prič T. M. in Š. ne pomenita, da tožnik ni bil na parceli.
Sodišče pričam C., M. in P. nekritično verjame. Nepravilno je tudi
sodišče zavrglo tožbo na ugotovitev veljavnosti tožnikove kupne
pogodbe. Toženec je namreč v postopku njeno veljavnost osporaval,
zato je ugotovitev sodišča, da tožnik za to tožbo nima pravnega
interesa, nepravilna.
Peti toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe,
ki sta jo dne 15.2.1996 za parc. št. 63/2 k.o. B. sklenila peti
toženec in pravna prednica prvih štirih tožencev L. V.. Po
materialnem pravu zahtevek za razveljavitev pravnega posla pomeni
uveljavljanje njegove izpodbojnosti (111., 112. člen ZOR). Iz
razlogov, navedenih v 111. členu ZOR, pa lahko pravni posel izpodbija
le pogodbena stranka, kar pa tožnik ni, prav tako pa v tožbi tudi ni
navajal dejstev, zaradi katerih bi bila lahko citirana pogodba
izpodbojna. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne
pogodbe z dne 15.2.1996 že zaradi povedanega neutemeljen.
Pritožbena trditev o tem, da tožnik ni zatrjeval ničnosti sporne
pogodbe zaradi zarote, v poodatkih v spisu nima opore. Res tega
izraza v trditveni podlagi tožbe ni navedel, toda tožbene navedbe v
točki IV.: "Tožnik je prišel do spoznanja, da so se prvotoženka,
njeni domači in drugotoženec vzeli skupaj ter mu hočejo z
nespoštovanjem pravnoetičnih načel ter v nasprotju z moralo odvzeti
nepremičnino", predstavljajo prav očitek, da sta tudi prodajalka in
kupec sklenila pogodbo z dne 15.2.1996 z namenom, da tožnika
izigrata. Takšen praven posel pa bi bil po materialnem pravu lahko
ničen. Zato je sodišče glede na postavljeni zahtevek za izstavitev
zemljiškoknjižne listine pravilno kot predhodno vprašanje ugotavljalo
ničnost pravnega posla z dne 15.2.1996 in prišlo tudi do pravilnega
sklepa o tem, da pogodba z dne 15.2.1996 ni nična. S pravilnimi in
popolnimi razlogi za takšen sklep pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.
Tožnik je dalje zatrjeval, da peti toženec kot kupec niti ob
sklenitvi prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 niti ob vložitvi predloga
za njeno zemljiškoknjižno izvedbo, ni bil v dobri veri, saj je vedel,
oziroma bi ob potrebni skrbnosti moral in mogel vedeti, da je bila
sporna nepremičnina že pred tem prodana tožniku. V času sklenitve
prodajne pogodbe in njene zemljiškoknjižne izvedbe je veljal Zakon o
zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33 do 95 - ZZK). Na temeljno načelo
zemljiškoknjižnega prava, vsebovano v citiranem zakonu, to je na
načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj s publicitetnim načelom,
se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri
(primerjaj 5. člen ZZK), torej ne tisti, ki je vedel ali pa bi moral
vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih
razmerij (primerjaj 18. člen ZOR). Sodna praksa se je že izrekla o
tem (primerjaj sodbo II Ips 98/2001 Vrhovnega sodišča Republike
Slovenije), da je pridobitelj pravice, ki se je zanesel na zemljiško
knjigo v slabi veri le, če zaradi hude malomarnosti ni vedel za
obstoj izvenknjižne pravice. Pritožba v zvezi s tem očita prvemu
sodišču, da se s skrbnostjo petega toženca ni ukvarjalo.
Trditveno in dokazno breme, da peti toženec ni bil dobroveren in da
je bil v pravnem prometu hudo malomaren, je na strani tožnika.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sklepom prvega sodišča o
tem, da tožeča stranka nedobrovernosti petega toženca tako ob
sklepanju pravnega posla kot tudi ob vložitvi predloga za
zemljiškoknjižno izvedbo prodajne pogodbe z dne 15.2.1996, ni
dokazala. Na straneh 6 in 7 sodbe je prvo sodišče navedlo razloge za
svoj sklep o tem, da tožnik nedobrovernosti petega toženca ni
dokazal. Ti razlogi so popolni, skrbni in logični in se tudi
pritožbeno sodišče, da jih ne bi ponavljalo, nanje sklicuje.
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se prvo sodišče ni ukvarjalo z
vprašanjem, ali bi peti toženec, če bi bil dovolj skrben moral in
mogel vedeti za obstoj prodajne pogodbe med tožnikom in L. V. z dne
5.2.1996. Na 7. strani sodbe in nadaljnji se je prvo sodišče obširno
ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali bi peti toženec, glede na navedbo v
3. odstavku 1. člena prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 oziroma v njej
citirano izjavo o namembnosti o potrebni skrbnosti lahko vedel za
obstoj pravnega posla med tožnikom in V.. Tako je tudi po oceni
pritožbenega sodišča logično sklepalo, da peti toženec in njegov
pooblaščenec ne bi uporabljala izjave, na kateri piše, da je bila
poslana tožniku v vednost, da pa tudi sicer dokazni postopek ni
odgovoril na vprašanje, katera izjava o namembnosti je bila priložena
zemljiškoknjižnemu predlogu in tudi razloge za ta sklep prvega
sodišča pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Bistven pa je tudi
po oceni pritožbenega sodišča sklep, da tudi pripis na izjavi o
namembnosti "v vednost N. M." ne bi terjal od petega toženca
ukrepanja v smeri preverjanja, ali je V. isto parcelo prodala tudi
tožniku, saj se je utemeljeno lahko zanesel na podatke zemljiške
knjige, ne glede na to, da je prvo sodišče utemeljeno verjelo
tožniku, da se je z izjavami o namembnosti srečal oziroma seznanil
šele v teku pravdnega postopka. Na podlagi česa sklepa pritožba, da
je z izjavo lahko razpolagal le peti toženec, pa ni jasno.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo vlogo,
ki sta jo tako pri sklepanju pogodbe z dne 5.2.1996 kot tudi pogodbe
z dne 15.2.1996 imela S. N. in njegov pokojni oče V. O.. V zvezi s
tem je pravilno kot neverodostojno ocenilo izjavo slednjega z dne
15.2.2002 (priloga B5) in ji pritožba drugačno dokazno vrednost
neutemeljeno pripisuje. Ne glede na njeno vsebinsko in njeno
oblikovno dvomljivost, zgolj dejstvo, da podpis overi notar, listini
ne daje značaja javne listine in je drugačno pritožbeno naziranje
zmotno, trditev, da je peti toženec njeno pristnost v svoji vlogi z
dne 7.11.2002 priznal, pa v tej vlogi nima opore. S. N., sedanji prvi
toženec, v postopku ni bil zaslišan kot stranka, ker se postopka ni
aktivno udeleževal. Ker stranke ni mogoče prisiliti v izvedbo dokaza
z njenim zaslišanjem, opustitev njegovega zaslišanja ne predstavlja
neutemeljene odklonitve izvedbe predlaganega dokaza, kot tedaj to
zmotno meni pritožba. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi dne
22.4.2005 (list. št. 185) izhaja, da je tudi tožnik na podlagi
izvedenih dokazov ocenil, da je zadeva zrela za odločitev.
Končno sodišče druge stopnje soglaša tudi s sklepom prvega sodišča o
tem, da je imel peti toženec od nakupa dalje sporno nepremičnino v
mirni posesti. To dejansko ugotovitev je utemeljeno oprlo tudi na
izpovedbe prič M., C. in P., in pritožbeni očitek, da je tem pričam
sodišče nekritično verjelo, prav tako ni utemeljen.
Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala tudi zahtevek, s katerim je
zahtevala ugotovitev, da je veljavna kupoprodajna pogodba z dne
5.2.1996, ki sta jo sklenila L. V. kot prodajalka in tožnik kot kupec
za parc. št. 63/2 k.o. B.. Niti v tožbi niti kasneje ni obrazložila
pravne koristi za to ugotovitveno tožbo (2. odstavek 181. člena ZPP).
Pritožbena trditev, da je peti toženec osporaval veljavnosti pogodbe,
ne more nadomestiti v postopku pred prvim sodiščem opuščene potrebne
trditvene podlage za ugotovitveno tožbo. Ne glede na to pa so razlogi
prvega sodišča na zadnji strani sodbe o tem, zakaj tožnik nima
pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, pravilni in jim ni potrebno
v zvezi s pritožbenimi trditvami ničesar dodati.
Odločitev sodišča prve stopnje je tedaj v dejanskem pogledu popolna
in pravilna, odločitev pa niti z zatrjevano niti s kakšno drugo po
uradni dolžnosti upoštevno kršitvijo postopka ni obremenjena, sama
odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje
je zato pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve
stopnje po določbi 353. člena ZPP ter 2. točki 365. člena istega
zakona.
Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sma kriti svoje stroške
pritožbenega postopka, peti toženec pa prav tako svoje stroške
odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločitvi pritožbenega
sodišča in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 154.
člena, 1. odstvek 165., 1. odstavek 155. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009