VSL sodba II Cp 303/2006
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.303.2006 |
Evidenčna številka: | VSL51715 |
Datum odločbe: | 01.02.2006 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | zamudna sodba - odškodninski spor - primarni strah |
Jedro
1. Sodišče lahko, kolikor so podani vsi pogoji za izdajo zamudne
sodbe le glede enega izmed zahtevkov (ali del zahtevka), izda glede
tega zahtevka (ali del zahtevka) zamudno sodbo, o preostalem (oz.
preostanku) pa ob pogoju iz tretjega odstavka 318. člena odloči s
t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo (primerjaj II Ips 493/2003, II
Ips 45/2002, I Cp 1288/2001). Slednje stori, če utemeljenost
tožbenega zahtevka (ali dela zahtevka) ne izhaja iz dejstev, ki so
navedena v tožbi. Le v slednjem primeru je sodišče upravičeno izdati
t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, če pa niso podani pogoji iz
2. ali 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa mora sodišče
opraviti glavno obravnavo in odločiti s kontradiktorno sodbo.
2. Dejstvo, da tožnica še vedno sanja o napadu toženca in se ponoči
zbuja, se upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za primarni
strah, ne gre pa v tem primeru za posebno obliko strahu. Navedena
dejstva namreč kažejo na to, da je bil primarni strah intenziven in
da je pri oškodovanki pustil določene posledice.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka delno
spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že
prisojene odškodnine plačati še 250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 11.6.2004 do plačila, v 15 dneh.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v
višini 6.765,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
Obrazložitev
Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo je sodišče prve stopnje toženi
stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 950.000,00 SIT skupaj
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2004 do plačila, v 15 dneh
(1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka
izreka).
Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila
iz razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju
ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni
sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno
posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in
jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je
sodišče tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo na podlagi določbe tretjega
odstavka 318. člena ZPP. Izdalo je t.i. mešano zamudno sodbo, ki po
mnenju teoretikov in sodne prakse ne pride v poštev. Utemeljenost je
stvar dokaznega postopka, pri zamudni sodbi pa presoja sodišče le
sklepčnost zahtevka. Sodišče ni opravilo obravnave, da bi zaslišalo
tožnico in izvedlo druge dokaze, ki jih je predlagala, da bi lahko
meritorno odločalo o zahtevku. Tožnica sploh ni prejela vabila na
obravnavo in je sodišče izdalo sodbo brez njenega zaslišanja. Čeprav
ima sodna odločba naslov zamudna sodba in sodba, gre za zamudno
sodbo, ker sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, iz katerih bi lahko
ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka in prisodilo višjo
odškodnino, tako kot tožnica zaradi okoliščin konkretnega primera
meni, da ji gre. Sodišče je bistveno kršilo postopek, in sicer
določbi 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev
postopka je privedla tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
in je bilo v posledici tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.
Sodišče je glede na navedeno dejansko stanje v tožbi tožnici tudi
prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče namreč ni upoštevalo, kako
huda je bila poškodba, ki jo je tožnica utrpela. Napačna je tudi
odločitev o pravdnih stroških. Tožnica jih ima pravico priglasiti
tudi po izdaji zamudne sodbe.
Pritožba je bila tožencu vročena v skladu s prvim odstavkom 344.
člena ZPP, vendar nanjo ni odgovoril.
Pritožba je delno utemeljena.
V sodni praksi in teoriji so nekaj časa res obstajala tako stališča,
da t.i. mešana zamudna sodba ni dovoljena, kot tudi stališča, ki so
bila temu nasprotna. Vendar pa je nazadnje prevladalo stališče, da
lahko sodišče, kolikor so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe
le glede enega izmed zahtevkov (ali del zahtevka), izda glede tega
zahtevka (ali del zahtevka) zamudno sodbo, o preostalem (oz.
preostanku) pa ob pogoju iz tretjega odstavka 318. člena odloči s
t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo (primerjaj II Ips 493/2003, II
Ips 45/2002, I Cp 1288/2001). Slednje stori, če utemeljenost
tožbenega zahtevka (ali dela zahtevka) ne izhaja iz dejstev, ki so
navedena v tožbi. Le v slednjem primeru je sodišče upravičeno izdati
t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, če pa niso podani pogoji iz
2. ali 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa mora sodišče
opraviti glavno obravnavo in odločiti s kontradiktorno sodbo.
Bistvena posledica neodgovora na tožbo je v tem, da toženec vsa
dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi, priznava. Zato v tem primeru
ni treba izvesti predlaganih dokazov, ker se dejstva štejejo za
dokazana, temveč zgolj med drugim presojati tudi, ali utemeljenost
zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Kontradiktornost
pomeni, da je vsaki stranki dana možnost, da se o navedbah nasprotne
stranke izjavi. Ker se vse navedbe tožnice štejejo za resnične, kar
je tudi njen cilj pri kontradiktornem postopku in izvedbi vseh
dokazov, v odnosu do tožnice kontradiktornost ni mogla biti kršena.
Predvsem pa je treba poudariti, da sama izpoved tožnice ne more
nadomestiti njene trditvene podlage (7. člen ZPP). Tretji odstavek
318. člena ZPP sodišču daje torej možnost, da tožbeni zahtevek zavrne
brez glavne obravnave, kadar ni podana sklepčnost tožbe in pod
pogojem, da toženec na tožbo ne odgovori. Enako velja po oceni
pritožbenega sodišča, da lahko sodišče zavrne tisti del zahtevka,
glede katerega prav tako ugotovi, da njegova utemeljenost ne izhaja
iz dejstev, ki so navedena v tožbi, to pa pri odškodninah predstavlja
tisti del zahtevka, ki presega okvir 179. člena Obligacijskega
zakonika (v nadaljevanju OZ). Zatrjevani bistveni kršitvi določb
postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej
nista podani.
Delno pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno
uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč premalo
upoštevalo obseg in stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med
zdravljenjem, ki jih je tožnica navedla v tožbi. Ni spregledati, da
je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo (6 cm veliko razpočno rano)
in da je imela hude bolečine ves čas zdravljenja, pri čemer je
zdravljenje trajalo tri mesece. Tožnici so v splošni anasteziji
opravili operativni poseg, morala pa je tudi večkrat obiskati
zdravnika zaradi preveza in kontrole rane. Pritožbeno sodišče
ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in
nevšečnosti med zdravljenjem v konkretnem primeru 1.000.000,00 SIT,
zato je odškodnino za to postavko nepremoženjske škode zvišalo za
250.000,00 SIT. Navedena dejstva v tožbi pa ne utemeljujejo višje
denarne odškodnine, upoštevajoč stopnjo in trajanje bolečin, zato je
v presežku sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo
(179. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 318. člena ZPP).
Slednje pa velja tudi za prisojeno odškodnino za strah. Pritožbeno
sodišče ne dvomi, da se je tožnica navedenega dogodka ustrašila,
vendar se dejstvo, da tožnica še vedno sanja o napadu toženca in se
ponoči zbuja, upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za
primarni strah, ne gre pa v tem primeru za posebno obliko strahu.
Navedena dejstva namreč kažejo na to, da je bil primarni strah
intenziven in da je pri oškodovanki pustil določene posledice. Za
primarni in sekundarni strah je po oceni pritožbenega sodišča sodišče
prve stopnje prisodilo pravično zadoščenje. Sekundarni strah je
trajal lahko namreč le tri mesece, saj se je takrat rana že zacelila,
intenzivnost sekundarnega strahu (tožnica zatrjuje zaskrbljenost nad
izidom zdravljenja) pa vendarle le ni bila tolikšna, kot v primerih,
ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali pa ga skrbi, da bo
postal invalid. Odškodnina za strah je bila torej prisojena v skladu
z določbo 179. člena OZ.
Ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo s posebnim
sklepom z dne 11.10.2005, so pritožbene navedbe postale nerelevantne,
zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo zaradi
zmotne uporabe materialnega prava in sodbo sodišča prve stopnje delno
spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (4. točka 358.
člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a
nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen
ZPP). Sodišče v tem delu tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb
pravdnega postopka, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in na katere
je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi
odstavek 350. člena ZPP).
Izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.
Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna
povrniti sorazmerni del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena
ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo 625 točk za sestavo pritožbe
(sporni del je 3.050.000,00 SIT) in 20 % DDV, skupaj torej 82.500,00
SIT. Ker pa je tožeča stranka uspela le z 8,2 %, je tožena stranka
dolžna povrniti tožeči stranki 6.765,00 SIT pravdnih stroškov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (299.
člen OZ).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009