<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 303/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:II.CP.303.2006
Evidenčna številka:VSL51715
Datum odločbe:01.02.2006
Področje:civilno procesno pravo
Institut:zamudna sodba - odškodninski spor - primarni strah

Jedro

1. Sodišče lahko, kolikor so podani vsi pogoji za izdajo zamudne

sodbe le glede enega izmed zahtevkov (ali del zahtevka), izda glede

tega zahtevka (ali del zahtevka) zamudno sodbo, o preostalem (oz.

preostanku) pa ob pogoju iz tretjega odstavka 318. člena odloči s

t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo (primerjaj II Ips 493/2003, II

Ips 45/2002, I Cp 1288/2001). Slednje stori, če utemeljenost

tožbenega zahtevka (ali dela zahtevka) ne izhaja iz dejstev, ki so

navedena v tožbi. Le v slednjem primeru je sodišče upravičeno izdati

t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, če pa niso podani pogoji iz

2. ali 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa mora sodišče

opraviti glavno obravnavo in odločiti s kontradiktorno sodbo.

2. Dejstvo, da tožnica še vedno sanja o napadu toženca in se ponoči

zbuja, se upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za primarni

strah, ne gre pa v tem primeru za posebno obliko strahu. Navedena

dejstva namreč kažejo na to, da je bil primarni strah intenziven in

da je pri oškodovanki pustil določene posledice.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka delno

spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že

prisojene odškodnine plačati še 250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 11.6.2004 do plačila, v 15 dneh.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v

višini 6.765,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo je sodišče prve stopnje toženi

stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 950.000,00 SIT skupaj

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2004 do plačila, v 15 dneh

(1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka

izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila

iz razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni

sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno

posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in

jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je

sodišče tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo na podlagi določbe tretjega

odstavka 318. člena ZPP. Izdalo je t.i. mešano zamudno sodbo, ki po

mnenju teoretikov in sodne prakse ne pride v poštev. Utemeljenost je

stvar dokaznega postopka, pri zamudni sodbi pa presoja sodišče le

sklepčnost zahtevka. Sodišče ni opravilo obravnave, da bi zaslišalo

tožnico in izvedlo druge dokaze, ki jih je predlagala, da bi lahko

meritorno odločalo o zahtevku. Tožnica sploh ni prejela vabila na

obravnavo in je sodišče izdalo sodbo brez njenega zaslišanja. Čeprav

ima sodna odločba naslov zamudna sodba in sodba, gre za zamudno

sodbo, ker sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, iz katerih bi lahko

ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka in prisodilo višjo

odškodnino, tako kot tožnica zaradi okoliščin konkretnega primera

meni, da ji gre. Sodišče je bistveno kršilo postopek, in sicer

določbi 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev

postopka je privedla tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in je bilo v posledici tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Sodišče je glede na navedeno dejansko stanje v tožbi tožnici tudi

prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče namreč ni upoštevalo, kako

huda je bila poškodba, ki jo je tožnica utrpela. Napačna je tudi

odločitev o pravdnih stroških. Tožnica jih ima pravico priglasiti

tudi po izdaji zamudne sodbe.

Pritožba je bila tožencu vročena v skladu s prvim odstavkom 344.

člena ZPP, vendar nanjo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

V sodni praksi in teoriji so nekaj časa res obstajala tako stališča,

da t.i. mešana zamudna sodba ni dovoljena, kot tudi stališča, ki so

bila temu nasprotna. Vendar pa je nazadnje prevladalo stališče, da

lahko sodišče, kolikor so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe

le glede enega izmed zahtevkov (ali del zahtevka), izda glede tega

zahtevka (ali del zahtevka) zamudno sodbo, o preostalem (oz.

preostanku) pa ob pogoju iz tretjega odstavka 318. člena odloči s

t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo (primerjaj II Ips 493/2003, II

Ips 45/2002, I Cp 1288/2001). Slednje stori, če utemeljenost

tožbenega zahtevka (ali dela zahtevka) ne izhaja iz dejstev, ki so

navedena v tožbi. Le v slednjem primeru je sodišče upravičeno izdati

t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo, če pa niso podani pogoji iz

2. ali 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa mora sodišče

opraviti glavno obravnavo in odločiti s kontradiktorno sodbo.

Bistvena posledica neodgovora na tožbo je v tem, da toženec vsa

dejstva, ki jih tožnica navaja v tožbi, priznava. Zato v tem primeru

ni treba izvesti predlaganih dokazov, ker se dejstva štejejo za

dokazana, temveč zgolj med drugim presojati tudi, ali utemeljenost

zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Kontradiktornost

pomeni, da je vsaki stranki dana možnost, da se o navedbah nasprotne

stranke izjavi. Ker se vse navedbe tožnice štejejo za resnične, kar

je tudi njen cilj pri kontradiktornem postopku in izvedbi vseh

dokazov, v odnosu do tožnice kontradiktornost ni mogla biti kršena.

Predvsem pa je treba poudariti, da sama izpoved tožnice ne more

nadomestiti njene trditvene podlage (7. člen ZPP). Tretji odstavek

318. člena ZPP sodišču daje torej možnost, da tožbeni zahtevek zavrne

brez glavne obravnave, kadar ni podana sklepčnost tožbe in pod

pogojem, da toženec na tožbo ne odgovori. Enako velja po oceni

pritožbenega sodišča, da lahko sodišče zavrne tisti del zahtevka,

glede katerega prav tako ugotovi, da njegova utemeljenost ne izhaja

iz dejstev, ki so navedena v tožbi, to pa pri odškodninah predstavlja

tisti del zahtevka, ki presega okvir 179. člena Obligacijskega

zakonika (v nadaljevanju OZ). Zatrjevani bistveni kršitvi določb

postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej

nista podani.

Delno pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč premalo

upoštevalo obseg in stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med

zdravljenjem, ki jih je tožnica navedla v tožbi. Ni spregledati, da

je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo (6 cm veliko razpočno rano)

in da je imela hude bolečine ves čas zdravljenja, pri čemer je

zdravljenje trajalo tri mesece. Tožnici so v splošni anasteziji

opravili operativni poseg, morala pa je tudi večkrat obiskati

zdravnika zaradi preveza in kontrole rane. Pritožbeno sodišče

ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem v konkretnem primeru 1.000.000,00 SIT,

zato je odškodnino za to postavko nepremoženjske škode zvišalo za

250.000,00 SIT. Navedena dejstva v tožbi pa ne utemeljujejo višje

denarne odškodnine, upoštevajoč stopnjo in trajanje bolečin, zato je

v presežku sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo

(179. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 318. člena ZPP).

Slednje pa velja tudi za prisojeno odškodnino za strah. Pritožbeno

sodišče ne dvomi, da se je tožnica navedenega dogodka ustrašila,

vendar se dejstvo, da tožnica še vedno sanja o napadu toženca in se

ponoči zbuja, upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za

primarni strah, ne gre pa v tem primeru za posebno obliko strahu.

Navedena dejstva namreč kažejo na to, da je bil primarni strah

intenziven in da je pri oškodovanki pustil določene posledice. Za

primarni in sekundarni strah je po oceni pritožbenega sodišča sodišče

prve stopnje prisodilo pravično zadoščenje. Sekundarni strah je

trajal lahko namreč le tri mesece, saj se je takrat rana že zacelila,

intenzivnost sekundarnega strahu (tožnica zatrjuje zaskrbljenost nad

izidom zdravljenja) pa vendarle le ni bila tolikšna, kot v primerih,

ko se oškodovanec boji za svoje življenje ali pa ga skrbi, da bo

postal invalid. Odškodnina za strah je bila torej prisojena v skladu

z določbo 179. člena OZ.

Ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo s posebnim

sklepom z dne 11.10.2005, so pritožbene navedbe postale nerelevantne,

zato pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo zaradi

zmotne uporabe materialnega prava in sodbo sodišča prve stopnje delno

spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (4. točka 358.

člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP). Sodišče v tem delu tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb

pravdnega postopka, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in na katere

je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi

odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna

povrniti sorazmerni del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena

ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo 625 točk za sestavo pritožbe

(sporni del je 3.050.000,00 SIT) in 20 % DDV, skupaj torej 82.500,00

SIT. Ker pa je tožeča stranka uspela le z 8,2 %, je tožena stranka

dolžna povrniti tožeči stranki 6.765,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (299.

člen OZ).

 


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/3, 318, 318/1, 318/1-3, 318/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzc0Nw==