VSL sodba II Cp 1977/2004

Jedro

V konkretnem primeru je treba med ravnanja, ki so imela konkreten

finančni učinek, šteti opisano manipulacijo pravdnih strank s

privatizacijo in menjavo stanovanj, s katero sta prišli do sredstev

za nakup sporne nepremičnine na naslovu x.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu

tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je solastnica ene polovice

stanovanjskega objekta tlorisnih izmer 9,5 m x 6 metrov, z višinskim

gabaritom pritličje, nadstropje in streha dvokapnica ter prizidka k

objektu tlorisnih izmer 3,5 m x 6 metrov, ki leži na zemljišču parc.

št. 591/5 k.o. T. p., lastnik druge polovice navedene nepremičnine pa

je toženec. Hkrati je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, po katerem

bi ji morala tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino,

sposobno za vpis tožničine solastninske pravice na navedeni

nepremičnini in nasprotni tožbeni zahtevek toženca, s katerim je

zahteval, da se ugotovi, da je v celoti lastnik navedene

nepremičnine. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je toženec

dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 434.874,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožnica je proti tistemu delu odločitve, s katero je bil zavrnjen

tožbeni zahtevek na izstavitev listine, vložila pravočasno pritožbo,

s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb

postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so razlogi

sodbe sami s seboj v nasprotju, ko sodišče po eni strani ugotavlja,

da sta pravdni stranki solastnika sporne nepremičnine, po drugi pa,

da naj bi bil lastnik nepremičnine, glede na vpis v zemljiško knjigo,

še vedno U. J. in zaradi česar tožencu naj ne bi bilo mogoče naložiti

obveznosti izstavitve zemljiškoknjižne listine. Sodišču prve stopnje

očita, da je prezrlo, da je tožbeni zahtevek v zavrnilnem delu

zahteval od toženca le izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne

listine in da ugoditev takšnemu zahtevku še ne pomeni, da bo na

podlagi takšne listine že možen prenos lastninske pravice zemljiškega

lastnika U. J. na tožnico. Če bo hotela tožnica vpisati

svojo solastninsko pravico na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo,

bo morala predložiti nepretrgano verigo listin, ki vsebujejo

zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica lahko zahteva izstavitev

zemljiškoknjižne listine na nepremičnini, ki jo je pridobila,

upoštevaje 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), le od toženca, nikakor pa ne od U.

J. ali L. M., s katerim ni bila nikdar v kakršnemkoli pogodbenem

razmerju. Le toženec je lahko pasivno legitimiran za izstavitev

takšne listine.

Tožena stranka je vložila pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega

postopka ter zmotne uporabe prava. Predlaga spremembo izpodbijane

sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Glede na ugotovitev sodišča

prve stopnje, da je zemljiškoknjižni lastnik in torej dejanski

lastnik sporne nepremičnine oseba z imenom U. J., bi sodišče lahko

ugotovilo drugačno lastninsko pravno razmerje zgolj v primeru, da bi

na strani tožene stranke nastopala tudi navedena oseba. Podrejeno

ugovarja tudi napačni ugotovitvi pravno relevantnih dejstev v zvezi s

prispevkom pravdnih strank pri pridobitvi nepremičnega premoženja.

Sodišče neutemeljeno ni sledilo trditvam tožene stranke, da je s

popoldanskim delom oziroma delom na črno v času trajanja

izvenzakonske skupnosti s tožnico, zaslužil bistveno več od nje.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvenzakonska

skupnost med pravdnima strankama trajala do trenutka, ko je tožnica

pobegnila iz skupnega domovanja zaradi nasilja toženca. Odnosi med

pravdnima strankama so bili skrhani že več let pred tožničino

izselitvijo, zato med pravdnima strankama že takrat ni bilo več

mogoče govoriti o življenjski in ekonomski skupnosti. Sodišče je

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni zaslišalo niti ene od

predlaganih prič s strani tožene stranke. Navedene priče bi vedele

povedati, katera od pravdnih strank je z delom ali denarjem

prispevala k pridobitvi oziroma povečanju vrednosti sporne

nepremičnine. Sodišče tudi nepravilno ni upoštevalo, da tožencu ni

mogoče šteti v prid dejstva, da je kupnina za sporno nepremičnino

pridobljena na podlagi dejstva, da je toženčev oče na toženca

prenesel stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je bilo nato

odkupljeno v skladu z določbami takrat veljavnega Stanovanjskega

zakona. Tako pridobljeno premoženje bi bilo treba posledično šteti

kot posebno premoženje. Navaja še, da je sporna nepremičnina po

zadnji glavni obravnavi zgorela. Pritožbi prilaga fotografije in

cenitveno poročilo sodnega izvedenca o nastali škodi. Toženec je z

lastnimi finančnimi sredstvi v največji meri odpravil posledice

požara. Zaradi navedenega toženčevega vložka je njegov delež na

nepremičnini gotovo večji od tožničinega.

Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in

ponovno poudarja, da bi moral biti zemljiškoknjižni lastnik nujni

sospornik v predmetni pravdi.

Tudi tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno

zavrnitev in potrditev sodbe v njenem ugodilnem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bila

nepremičnina, ki je predmet te pravde, pridobljena med trajanjem

izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, in sicer na podlagi

kupoprodajne pogodbe, sklenjene 8.2.1995 med tožencem in prodajalko

L. M.. Pravdni stranki sta prišli do denarnih sredstev za nakup

navedene nepremičnine tako, da je tožencu oče, ki je bil imetnik

stanovanjske pravice na stanovanju na T. x v Ljubljani in v katerem

sta stranki sicer stanovali že od leta 1985, odstopil pravico do

odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona

(SZ). Omenjeno stanovanje je bilo kupljeno tako, da je toženec

sklenil menjalno pogodbo z lastnikoma manjšega stanovanja na R. cesti

x v Ljubljani, s katero sta mu za večje stanovanje prepustila manjše

in plačala razliko v višini 28.000 DEM. S prodajo manjšega stanovanja

sta pravdni stranki prišli do sredstev za nakup nepremičnine, ki je

predmet te pravde in do sredstev za njeno adaptacijo. Kasneje je bil

k navedeni nepremičnini narejen tudi prizidek.

Pri presoji, ali tako pridobljeno premoženje sodi v skupno premoženje

pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določilo

2. odstavka 51. člena ZZZDR. To določa, da je skupno premoženje

tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja izvenzakonske

skupnosti (1. odstavek 12. člena ZZZDR). Pri tem je treba pri presoji

nastanka takšnega premoženja upoštevati celovitost razmerij bivših

izvenzakonskih partnerjev oziroma upoštevati vsako njuno

prizadevanje, ki ima materialni pomen in se odraža v nastanku in

povečanju premoženja. Tu gre po eni strani za ravnanja, ki imajo

neposredni finančni učinek, po drugi strani pa tudi za takšna

ravnanja, katerih finančni učinek je le posreden ali pa ga ni, vendar

pa sam zakon določa (2. odstavek 59. člena ZZZDR), da so upošteven

segment pri nastanku skupnega premoženja in ugotavljanju deležev na

njem. V konkretnem primeru je treba med ravnanja, ki so imela

konkreten finančni učinek, šteti opisano manipulacijo pravdnih strank

s privatizacijo in menjavo stanovanj, s katero sta prišli do sredstev

za nakup sporne nepremičnine na naslovu x. Pri tem je pravilno

stališče sodišča prve stopnje, ki je hkrati tudi ustaljeno stališče

sodne prakse, da izvorno imetništvo stanovanjske pravice ne vpliva na

stvarnopravni položaj zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, ki

sta postala lastnika stanovanja na podlagi privatizacijskih določb

SZ. Kot ravnanja, ki imajo posreden finančni učinek na nastanek

skupnega premoženja, zakon določa npr. pomoč, ki jo zakonec daje

drugemu zakoncu, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev

premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi,

ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Za ravnanje, ki nima

finančnega učinka, pa ga zakon vseeno predvideva kot okoliščino, ki

vpliva na nastanek skupnega premoženja, pa je mogoče šteti varstvo in

vzgojo otrok.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsaka od pravdnih strank z

navedenimi ravnanji prispevala k nastanku skupnega premoženja. Tudi

po pridobitvi nepremičnine, ki je predmet tega postopka, so bili

njuni prispevki k povečanju in ohranitvi njene vrednosti enaki. Imela

sta približno enake dohodke, toženec je več prispeval z deli pri

gradnji, tožnica pa pri skrbi za gospodinjstvo ter pri vzgoji in

varstvu otrok. Breme tega je bilo, po ugotovitvah sodišča prve

stopnje, v celoti na njej. Ob takšni ugotovitvi pa tudi potrditev

tožnikovih navedb o večjem dodatnem zaslužku, ne bi mogla izpodbiti

dokazne domneve o enakih prispevkih pravdnih strank pri pridobitvi

skupnega premoženja (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Iz tega razloga je

neutemeljen toženčev pritožbeni očitek kršitve določb postopka in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni

zaslišalo prič, ki jih je predlagal.

Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da je tožbeni

zahtevek nepravilno uperjen le proti njemu, ne pa tudi proti

zemljiškoknjižnemu lastniku. Navedena sodba o ugotovitve deležev na

skupnem premoženju predstavlja relevantno ugotovitev le v medsebojnem

razmerju zakoncev. Tretji namreč s takšno odločbo sodišča ne more

biti v ničemer prizadet v svojih pravicah, saj zemljiškoknjižni vpis

na podlagi takšne ugotovitvene sodbe ne bi bil mogoč.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnice. S skupnim delom v zakonski

zvezi oziroma izvenzakonski skupnosti se lastninska pravica pridobi

na originaren način oziroma izvenknjižno. Zato se ne more zavezati

drugega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja na izdajo

intabulacijske listine. V primeru pridobitve lastninske pravice na

originaren način. Njen vpis ni pogojen z voljo nasprotne stranke

oziroma z njenim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni

tožbeni zahtevek tožnice, po katerem naj bi ji toženec izstavil

ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško

knjigo, zato ni potreben. Čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja

izpodbijana sodba, je bilo zato treba tožničino pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo pritožbene novote, ki jo

uveljavlja toženec, ko navaja, da se je njegov delež na nepremičnini

povečal z odpravo posledic požara, ki je nastopil po naroku za glavno

obravnavo. Navedena dejanska okoliščina namreč ne more pogojevati

spremembo v obsegu lastninske pripadnosti nepremičnine, ampak je ob

izpolnjenosti vseh predpostavk iz 190. čl. Obligacijskega zakonika

lahko podlaga za nadomestitev vrednosti dosežene koristi drugega

solastnika, ki z odpravo posledic škode ni imel nikakršnih stroškov.

Iz navedenih razlogov je bilo treba tudi pritožbo toženca v celoti

zavrniti kot neutemeljeno (353. čl. ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl.

ZPP), toženec pa pritožbenih stroškov niti ni priglasil.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 857/2004
• VSL sklep III Cp 1130/98
• VSL sklep III Cp 1848/2005