VSL sklep IV Cp 786/2006

Jedro

Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v

primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti. Zato

je odložitev uveljavitve zahtevka, ki izhaja iz takšne odločbe,

mogoče dovoliti le izjemoma in to nikakor ne iz razlogov, ki bi lahko

bili razlog za spremembo odločbe, ampak le iz razlogov, ki

preprečujejo izvršbo. Takšnih razlogov pa dolžnik sploh ne

uveljavlja. Dolžnik zatrjuje, da koristi otroka - zlasti dejstvo, da

sin R. sedaj izraža željo ostati pri očetu - narekujejo

spremembo pravnomočne odločbe o varstvu in vzgoji sina R. Dolžnik je

zato že vložil tožbo v skladu s četrtim odstavkom 421. člena Zakona o

pravdnem postopku in obenem predlagal naj sodišče tudi izda začasno

odredbo, s katero naj R. začasno njemu zaupa v varstvo in vzgojo.

Dolžnik torej skuša z uporabo instituta odloga izvršbe doseči

spremembo izvršilnega naslova, kar pa ni mogoče. Sodišče bo moralo v

pravdnem postopku ugotoviti, ali so res izpolnjeni pogoji za izdajo

nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka, in če bo tožbenemu

zahtevku dolžnika ugodilo, oziroma bo ugodilo predlogu za

izdajo začasne odredbe, bo lahko dolžnik v izvršilnem postopku na

podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ utemeljeno ugovarjal,

da obstajajo razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Dokler izvršilni

naslov ni spremenjen, izvršilno sodišče veže odločitev sodišča, da je

za otroka koristno, da je zaupan materi v varstvo in vzgojo, in da je

vsako ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča tudi

ravnanje v nasprotju z otrokovo koristjo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Upnica in

dolžnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Upnica je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega

sodišča v Ljubljani opr. št. P 2600/2003-IV, s katero sta bila mld.

otroka R. K., roj. 7.5.1994, in mld. A. K., roj. 23.2.2000, zaupana v

varstvo in vzgojo njej, predlagala izvršitev te odločbe primarno z

neposredno izročitvijo sina R. na podlagi 238.e člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju

ZIZ), podrejeno pa s posredno izročitvijo na podlagi 238.d člena v

povezavi z 226. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je primarni predlog

zavrnilo, ugodilo pa je podrejenemu predlogu in s sklepom o izvršbi z

dne 3.10.2005 dolžniku naložilo takojšnjo izročitev sina R. njegovi

materi in dolžniku za primer, da te obveznosti ne bi izpolnil,

izreklo denarno kazen v znesku 1,000.000,00 SIT. Zoper sklep o

izvršbi je dolžnik ugovarjal in istočasno tudi predlagal odlog

izvršbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako

njegov ugovor kot tudi predlog za odlog izvršbe. Zoper ta sklep se

pritožuje dolžnik. Navaja, da ga sodišče prve stopnje s tem, ko mu je

izreklo visoko denarno kazen, sili k izvršitvi odločbe, ki je v

nasprotju z izraženo željo otroka. Navaja, da je sin svojo željo

izjavil na posvetu Zveze prijateljev mladine, dolžnik je pritožbi

priložil tudi videokaseto z izjavo otroka. Meni, da prisilna

izvršitev sodbe ni v korist otroka, saj je sin prostovoljno odšel od

matere in zavrača stike z njo. Dolžnik poudarja, da je vložil tožbo,

s katero je zahteval od sodišča, da zaradi spremenjenih razmer

ponovno odloča o varstvu in vzgoji sina, v tem postopku pa je

predlagal tudi izdajo začasne odredbe, o kateri še ni bilo odločeno.

Navaja, da je sicer prav, da sodišče prve stopnje vztraja pri načelu

stroge formalne legalitete, ni pa to pravično za otroka. Meni tudi,

da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za odlog

izvršbe upoštevati tudi koristi otroka in ne le, da se prepreči

nenadomestljiva škoda, ki lahko nastane njemu kot dolžniku. Dolžnik

podarja, da zaradi prisilne izvršitve odločbe, ki ni otroku v korist,

on sam trpi nepremoženjsko škodo. Meni, da je ta večja od škode, ki

jo trpi mati otroka, saj je v SMS sporočilu sama spodbujala sina R. k

samostojni odločitvi. Meni, da sta s tem kumulativno izpolnjena oba

pogoja po 71. členu ZIZ , zato dolžnik višjemu sodišču predlaga, naj

njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi

njegovemu ugovoru in predlogu za odlog izvršbe in upniku tudi naloži

povrnitev nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka. Upnica je na

pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo višje sodišče zavrne kot

neutemeljeno. Pritožba ni utemeljena. O pritožbi zoper sklep o

zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi Sodišče prve stopnje je

pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, da v izvršilnem postopku

velja načelo stroge formalne legalitete. Namen izvršilnega postopka

je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem

kognicijskem postopku. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov

vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, niti ne more v

izvršilni naslov posegati. Sodišče je v pravdnem postopku na podlagi

izvedenega dokaznega postopka ocenilo, kakšna odločitev o varstvu in

vzgoji mladoletnih otrok je otrokom v največjo korist. Odločilo je,

da je zanje najbolje, da se zaupajo v vzgojo in varstvo materi in

izvršilno sodišče v pravnomočno in izvršljivo sodbe v izvršilnem

postopku nikakor ne more in ne sme posegati. Tako je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik v ugovoru ne uveljavlja

nobenega od razlogov, ki preprečujejo izvršbo, in je pravilno na

podlagi tretjega odstavka 58. člena ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo. O

pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe Zakon o

izvršbi in zavarovanju ureja odlog izvršbe v 71. členu. Ta določa v

prvem odstavku, da sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali

deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s

takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda

večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku v taksativno

naštetih primerih. Drugi odstavek 71. člena ZIZ pa določa, da sme

sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih,

ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri

mesece in le enkrat. Razlogi za odlog izvršbe po drugem odstavku 71.

člena ZIZ morajo biti izjemni in kratkotrajni, ker na to kaže že

besedilo drugega odstavka 71. člena, da se lahko izvršbo odloži

najdalj za tri mesece. Ker dolžnik z izvršbo vedno trpi škodo (ta je

v naravi prisilne izvršitve), mora biti poudarek dokazovanja na večji

oziroma manjši škodi glede na čas izvršitve. Sodišče prve stopnje je

tako pravilno odločilo, da dolžnik z zatrjevanjem, da mu nastaja

nepremoženjska škodo zaradi same prisilne izvršitve pravnomočne

odločbe, ne more uspeti. Upnica in dolžnik se ob razvezi nista mogla

sama sporazumeti o tem, kdo od njiju bo po razpadu družine prevzel

skrb za varstvo in vzgojo otrok. V takem primeru o varstvu in vzgoji

otrok odloči sodišče, pri čemer upošteva kakšna odločitev je -

upoštevajoč vse okoliščine na strani otroka in na strani staršev -

otroku najbolj v korist. Ugotavljanje največje koristi otroka

praviloma temelji na zahtevnem tehtanju pozitivnih in negativnih

učinkov različnih možnosti s stališča koristi otroka, ki največkrat

vključuje tudi delo izvedencev. Starši lahko pravilnost in zakonitost

odločitve sodišča prve stopnje izpodbijajo z rednimi in izrednimi

pravnimi sredstvi, kar je dolžnik tudi storil, pritožbeno in

revizijsko sodišče pa sta potrdila pravilnost in zakonitost

odločitve, da je R. najbolj v korist, da s zaupa v varstvo in vzgojo

materi, z očetom pa vzdržuje redne stike. Dolžnik pravnomočne odločbe

sodišča ni spoštoval in je sina R. 8.9.2005 odpeljal iz šole. Namen

izvršbe je, da se protipravno dejansko stanje uskladi z vsebino sodne

odločbe. Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje

v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti.

Zato je odložitev uveljavitve zahtevka, ki izhaja iz takšne odločbe

mogoče dovoliti le izjemoma in to nikakor ne iz razlogov, ki bi lahko

bili razlog za spremembo odločbe, ampak le iz razlogov, ki

preprečujejo izvršbo. Takšnih razlogov pa dolžnik sploh ne

uveljavlja. Dolžnik zatrjuje, da koristi otroka - zlasti dejstvo, da

sin R. sedaj izraža željo ostati pri očetu - narekujejo spremembo

pravnomočne odločbe o varstvu in vzgoji sina R. Dolžnik je zato že

vložil tožbo v skladu s četrtim odstavkom 421. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP)

in obenem predlagal naj sodišče tudi izda začasno odredbo, s katero

naj R. začasno njemu zaupa v varstvo in vzgojo. Dolžnik torej skuša z

uporabo instituta odloga izvršbe doseči spremembo izvršilnega

naslova, kar pa ni mogoče. Sodišče bo moralo v pravdnem postopku

ugotoviti, ali so res izpolnjeni pogoji za izdajo nove odločbe o

varstvu in vzgoji otroka in če bo tožbenemu zahtevku dolžnika

ugodilo, oziroma bo ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, bo

lahko dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi 4. točke prvega

odstavka 55. člena ZIZ utemeljeno ugovarjal, da obstajajo razlogi, ki

preprečujejo izvršbo. Dokler izvršilni naslov ni spremenjen izvršilno

sodišče veže odločitev sodišča, da je za otroka koristno, da je

zaupan materi v varstvo in vzgojo in da je vsako ravnanje v nasprotju

s pravnomočno odločitvijo sodišča tudi ravnanje v nasprotju z

otrokovo koristjo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno na podlagi

72. člena ZIZ zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Višje

sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi dolžnik

izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi,

na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je

na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ

zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve

stopnje. Dolžnik je predlagal povrnitev pritožbenih stroškov, vendar

višje sodišče ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji po šestem odstavku

38. člena ZIZ, zato jih mora kriti sam. Stroški upničinega odgovora

na pritožbo pa po oceni višjega sodišča za izvršbo niso bili

potrebni, zato jih mora kriti sama upnica (peti odstavek 38. člena

ZIZ)

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 3405/2005
• VSK sklep I Cp 838/2006
• VSL sklep III Cp 61/2005