VSL sklep PRp 715/2006

Jedro

Po takšnem pregledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilčeva pritožba ni dovoljena glede na določilo drugega odstavka 161. člena ZP-1.Ugotavlja namreč, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi zahteve za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil proti odločitvi prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozno vložene. S takšno sodbo sodišče ni odločalo niti o primeru iz prvega odstavka 66. člena ZP-1, po katerem bi bila dovoljena pritožba iz vseh razlogov navedenih v 154. členu ZP-1, niti o nobenem od primerov iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 (ker sodišče ni odločalo o meritorni odločbi prekrškovnega organa), kjer pa je izključena pritožba glede dejanskega stanja medtem ko je iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 dovoljena.

 

Izrek

Pritožba storilca C. V. se zavrže kot nedovoljena.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po določbi prvega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 168. členom istega zakona zavrnilo vložnikovo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep prekrškovnega organa, da se storilčeva zahteva za sodno varstvo zavrže kot prepozno vložena.

Storilec v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper odločbo sodišča prve stopnje z datumom in navaja pravo opravilno številko, vendar po vsebini ne navede, zakaj naj ne bi bila odločitev sodišča pravilna ter zgolj našteva kršitve Ustave Republike Slovenije, ki jih je povzel z interneta.

Izpodbijano zadevo je bilo potrebno najprej pregledati po določbi prvega odstavka 163. člena ZP-1 glede pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe. Po takšnem pregledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilčeva pritožba sicer pravočasna, ni pa dovoljena glede na določilo drugega odstavka 161. člena ZP-1, ki pojasnjuje pojem nedovoljene pritožbe. Med drugim navaja, da pritožba ni dovoljena, če že po samem zakonu (ZP-1) ni dovoljena in v konkretni zadevi gre za tak primer. Po pregledu spisovnega gradiva namreč višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi zahteve za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil proti odločitvi prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozno vložene. Gre za odločitev o zavrženju, za katero v ZP-1 ni predvideno tristopenjsko odločanje, saj je bila storilcu zagotovljena pravica do sodnega varstva že, ko je odločalo sodišče prve stopnje. Le-to pa je s svojo sodbo, ki jo sedaj storilec napada, pravilno ugotovilo, da je storilec podal zahtevo za sodno varstvo prepozno in je potrdilo sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozne ter je storilcu naložilo še plačilo stroškov postopka. S takšno sodbo sodišče ni odločalo niti o primeru iz prvega odstavka 66. člena ZP-1, po katerem bi bila dovoljena pritožba iz vseh razlogov navedenih v 154. členu ZP-1, niti o nobenem od primerov iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 (ker sodišče ni odločalo o meritorni odločbi prekrškovnega organa), kjer pa je izključena pritožba glede dejanskega stanja medtem ko je iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 dovoljena. Kljub napačnemu pravnemu pouku, ki je bil storilcu dan v izpodbijani sodbi, višje sodišče ugotavlja, da pritožba ni dovoljena, zato je ravnalo po določbi prvega odstavka 163. člena ZP-1 in je storilčevo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Kljub določbi tretjega odstavka 147. člena ZP-1, da se povprečnina določi, če je pritožba zavržena, pa je višje sodišče v konkretnem primeru odločilo, da se storilcu ne naloži obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka, ker je bil zmotno zaveden z napačnim pravnim poukom v izpodbijani sodbi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 1210/2001
• Sklep I Up 32/2008
• Sklep I Up 113/2008