VSL sklep PRp 255/2006

Jedro

V naslednjih odstavkih 223. člena ZP-1 je zakonodajalec določil, kako se do uskladitve predpisov iz 1. odstavka 223. člena uporabljajo sankcije iz teh predpisov. Iz tega dela je razvidno, da je zakonodajalec predvidel, da bo uskladitev opravljena le v zvezi z določbami o sankcijah in da dejstvo neusklajenosti ne pomeni, da materialni predpis ne velja.

V konkretnem primeru je bilo ravnanje, kot se očita mladoletni Š. Š., določeno kot prekršek preden je bilo storjeno (storjeno pa je bilo 1. 12. 2005, torej kar dva meseca pred potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1). Po mnenju pritožbenega sodišča je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 2. člena ZP-1, da je bila za dejanje predpisana tudi sankcija za prekršek, saj gre za prekršek iz 11. člena ZJRM, pri katerem sta bili alternativno predpisani denarna kazen in kazen zapora ter 2. odstavek 223. člena ZP-1 rešuje to situacijo z navedbo, da se do uskladitve predpisov iz 1. odstavka 223. člena ZP-1 uporabljajo sankcije iz teh predpisov in predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe.

 

Izrek

Pritožbi predlagateljice Policijske postaje se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek zoper mladoletno Š. Š. glede prekrška po 1. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (v nadaljevanju: ZJRM) ustavi na podlagi 9. točke 1. odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločitev utemeljuje s tem, da ZJRM ni bil usklajen v roku, ki ga določa 1. odstavek 223. člena ZP-1 (do 7. 2. 2006), čeravno sodišče ocenjuje, da ne gre za inštrukcijski rok, temveč za skrajni rok, do katerega bi moral zakonodajalec izpolniti obveznosti, ki si jih je s sprejemom ZP-1 sam naložil. Za prekrške po 10. členu ZJRM ni več predpisane sankcije in zaradi načela enakosti pred zakonom, kot ga določa 14. člen Ustave Republike Slovenije in načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije sodišče meni, da je potrebno zavzeti enako stališče tudi glede prekrškov po 11. členu ZJRM in šteti, da dejanje ni prekršek.

Proti takšni odločitvi se pritožuje predlagatelj postopka z navedbo, da iz obrazložitve ne more razbrati, kaj je sodišče s takšnim obsežnim pojasnjevanjem, ki ni konkretizirano, hotelo povedati in utemeljiti svojo odločitev, da je proti mladoletnici ustavilo postopek prav iz razloga po 9. točki 1. odstavka 136. člena ZP-1. Predlagatelj v nadaljevanju meni, da gre za instrukcijski rok, ki ga zakonodajalec očitno ni upošteval, da pa je še vedno podana pravna kontinuiteta in postopka iz razlogov, kot jih navaja obrazložitev sklepa, ni mogoče ustaviti.

Po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da so razlogi iz izpodbijanega sklepa dovolj razumljivi tako, da ni bilo slediti pritožbenim navedbam predlagatelja o tem, da ni bilo mogoče razbrati, kaj je sodišče z obsežnim pojasnjevanjem hotelo povedati (in je očitno tudi predlagatelj razumel razloge v pravilni smeri, saj uveljavlja dejstvo, da gre v konkretnem primeru le za instrukcijski rok in je podana pravna kontinuiteta), drugemu delu pritožbenih navedb glede pravne kontinuitete pa je potrebno pritrditi.

1. odstavek 223. člena ZP-1 določa, da je treba predpise, s katerimi so določeni prekrški, pa niso v skladu s tem zakonom, v treh letih po uveljavitvi tega zakona uskladiti s tem zakonom. Evidentno do izteka roka iz 1. odstavka 223. člena ZP-1 (to je do 7. 2. 2006) nekateri predpisi in med njimi tudi ZJRM niso bili usklajeni z ZP-1. V naslednjih odstavkih 223. člena ZP-1 je zakonodajalec določil, kako se do uskladitve predpisov iz 1. odstavka 223. člena uporabljajo sankcije iz teh predpisov. Iz tega dela je razvidno, da je zakonodajalec predvidel, da bo uskladitev opravljena le v zvezi z določbami o sankcijah in da dejstvo neusklajenosti ne pomeni, da materialni predpis ne velja. Po določbi 2. člena ZP-1, ki opredeljuje meje sankcioniranja prekrškov, nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. V konkretnem primeru je bilo ravnanje, kot se očita mladoletni Š. Š., določeno kot prekršek preden je bilo storjeno (storjeno pa je bilo 1. 12. 2005, torej kar dva meseca pred potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1). Po mnenju pritožbenega sodišča je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 2. člena ZP-1, da je bila za dejanje predpisana tudi sankcija za prekršek, saj gre za prekršek iz 11. člena ZJRM, pri katerem sta bili alternativno predpisani denarna kazen in kazen zapora ter 2. odstavek 223. člena ZP-1 rešuje to situacijo z navedbo, da se do uskladitve predpisov iz 1. odstavka 223. člena ZP-1 uporabljajo sankcije iz teh predpisov in predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe. S spremembo ureditve področja prekrškov in z uveljavitvijo ZP-1 (7. 2. 2003) je bila nekdanjim sodnikom za prekrške, sedaj sodnikom okrajnega sodišča, odvzeta možnost izrekanja kazni zapora, saj je 4. člen ZP-1 ne našteva med sankcijami za prekršek. Zakonodajalec je zato v 3. odstavku 223. člena ZP-1 tudi v prehodnem obdobju omejil možnost izrekanja kazni zapora le na prekrške s področja varnosti cestnega prometa, proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, orožja in prekrškov zoper javni red in mir, medtem ko je za vse druge prekrške v 4. odstavku 223. člena ZP-1 določil, da se kazen zapora ne more izreči. V nadaljevanju tega odstavka je tudi določil način prevedbe kazni zapora v denarno kazen. Način prevedbe je tako v 4. odstavku 223. člena ZP-1 določen, vendar je bila za prekrške s področja varnosti cestnega prometa, proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, orožja in za prekrške zoper javni red in mir uporaba te določbe odložena bodisi do uskladitve zakonov bodisi do poteka triletnega roka iz 1. odstavka 223. člena ZP-1. Na takšno rešitev je nakazalo že tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi P-11/05-5 z dne 16. junija 2005 (objavljeni v Ur. l. RS, štev. 67/2005), ko je zapisalo, da se do uskladitve predpisa iz 1. odstavka 223. člena ZP-1 po določbi prvega stavka 2. odstavka 223. člena ZP-1 uporabljajo sankcije iz teh predpisov in se po 3. odstavku 223. člena ZP-1 do uskladitve zakonov, ki urejajo varnost cestnega prometa, proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, orožja in prekrške zoper javni red in mir glede izrekanja kazni zapora uporabljajo določbe zakona iz 2. odstavka 215. člena tega zakona, za izvršitev kazni zapora pa določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Kljub temu, da je predmet tega postopka prekršek po 11. členu ZJRM, je sodišče prve stopnje to vprašanje pravilno vezalo na vprašanje prekrškov iz 10. člena ZJRM (kjer je predpisana izključno zaporna kazen) zaradi načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) in zaradi načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Glede prekrškov iz 10. člena ZJRM višje sodišče ugotavlja, da se po 7. 2. 2006 ne more več izreči kazen zapora glede na določili 3. in 4. odstavka 223. člena ZP-1, da pa je treba v takem primeru (upoštevaje določbo 4. odstavka 223. člena ZP-1 in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z izrekanjem kazni zapora) uporabiti določbo zakona iz 2. odstavka 215. člena ZP-1 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Zato pritožbeno sodišče šteje, da je ne le za prekrške iz 11. člena, temveč tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM predpisana sankcija za prekršek. Do te sankcije pa je seveda mogoče priti le s prevedbo tako, da je šestdeset dni zapora enačiti s 600.000 tolarji; ker pa se po 2. odstavku 17. člena ZP-1 z zakonom lahko predpiše globa za posameznika le v razponu od 10.000 do 300.000 tolarjev, velja tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM, da je predpisana globa v teh okvirih, kot jih navaja splošna določba ZP-1. Z razlago prehodnih določb 223. člena ZP-1 so tako za vse prekrške zoper javni red in mir predpisane sankcije, dejanja pa so tudi določena kot prekršek, zato ni mogoče govoriti o pravni praznini in ustaviti postopek o prekršku iz razloga po 1. točki 1. odstavka 136. člena ZP-1, še manj pa iz razloga po 9. točki 1. odstavka 136. člena tega zakona. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi predlagatelja in je po določbi 4. odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijani sklep razveljavilo ter je zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje oceni zbrane dokaze in ugotovi, ali so pri mladoletnici podani znaki prekrška iz 1. točke 1. odstavka 11. člena ZJRM, nato pa naj tudi po presoji okoliščin, ki so potrebne za presojo njene duševne razvitosti ter drugih okoliščin, ki zadevajo njeno osebnost odloči, ali bo mladoletnici izreklo vzgojni ukrep in katerega.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 417/2006
• Sodba IV Ips 135/2010
• Sodba IV Ips 136/2010