<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 391/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:PRP.391.2006
Evidenčna številka:VSL60011
Datum odločbe:24.03.2006
Področje:varnost cestnega prometa
Institut:prometna nesreča - opustitev

Jedro

Po določilu drugega odstavka 234. člena ZVCP-1 se vozniku po motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o hitrosti (kot v obravnavanem primeru), obvezno izreče prepoved vožnje motornega vozila, pod pogoji, ki so določeni v 23. členu ZP-1. To pa ne pomeni, da sodišče v okviru splošnih pravil za odmero te sankcije v posebej določenih primerih, ne more te stranske sankcije obdolžencu odpustiti. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZP-1 se namreč v primerih, ko je z zakonom tako določeno, lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Pri tem pa je poleg določbe 11. člena ZP-1, ki izrecno predpisuje, kdaj se sme storilcu prekrška odpustiti globo in druge sankcije, po mnenju višjega sodišča potrebno upoštevati tudi določbo 45. člena Kazenskega zakonita v zvezi z določbo 8. člena ZP-1, po kateri se sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadenejo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.

 

Izrek

Pritožbi obdolženega K. L. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stranski sankciji prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 1 (enega) meseca spremeni tako, da se obdolženemu navedena stranska sankcija na podlagi sedmega odstavka 26. člena ZP-1 v zvezi z določbo 8. člena ZP-1 ter določbo 45. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije odpusti.

V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve zgoraj navedenega prekrška. Izrečeni sta mu bili globa v znesku 50.000,00 tolarjev in stranski sankciji štirih kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženi. V pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožuje pa se tudi zaradi odločitve o stranski sankciji.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v tej določbi navedene kršitve niso podane. Prav tako pa tudi ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Pritožnik namreč navaja, da je na zaslišanju pred sodnikom prve stopnje navedel priči, ki sta bili na kraju prometne nesreče, ki pa ju sodišče ni omenilo v zapisniku, niti ju ni zaslišalo, sam pa je bil pri podpisu zapisnika nepazljiv. Višje sodišče ugotavlja, da je obdolženi zapisnik o zaslišanju, iz katerega ni razvidno, da bi predlagal zaslišanje prič, po končanem zaslišanju, z navedbo, da nanj nima pripomb podpisal in s tem potrdil svoje strinjanje z njegovo vsebino. Poleg tega pa tudi v pritožbi ni navedel osebnih podatkov oseb, ki naj bi jih prvostopno sodišče zaslišalo. Zato so neprepričljive njegove pritožbene navedbe. Glede na navedeno v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

Tudi njegove pritožbene navedbe v zvezi zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem višje sodišče ni moglo upoštevati. Obdolženi namreč v pritožbi navaja, da je svojo vožnjo prilagodil razmeram na cesti, saj bolj počasi ne bi mogel peljati. To pritožbeno navedbo ocenjuje višje sodišče za neprepričljivo. Kot priča zaslišani policist je namreč izpovedal, da je bila cesta na delu, kjer je prišlo do prometne nesreče spolzka, in da je ta del ceste zelo zahteven, kot so povedali domačini. Tudi obdolženi je v svojem zagovoru povedal, da je bila cesta ponekod spolzka, ponekod pa poledenela. Ker je bilo vozišče splozko in posipano, hkrati pa vozišče poteka v dvojni pregledni ovinek, ni nobenega dvoma, da je bila potrebna še večja pozornost, oziroma da je vozišče na tistem kraju zahtevalo od voznika počasnejšo vožnjo oziroma da so takšne razmere na vozišču, terjale od voznika prilagoditev hitrosti vožnje tem razmeram. Ker pa obdolženi v nasprotju z zatrjevanjem v pritožbi, ni prilagodil hitrosti vožnje spolzkemu in posipanemu vozišču ter dvojnemu preglednemu ovinku, zaradi česar je izgubil oblast nad vozilom in je zapeljal izven vozišča po klancu navzdol, kjer se je vozilo prevrnilo, ga je sodišče prve stopnje po mnenju višjega sodišča utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve očitanega prekrška. Kot neutemeljene pa ocenjuje višje sodišče tudi navedbe pritožnika, da je eden izmed policistov v času prekrška izjavil, da je vozišče res poledenelo, v svoji izpovedbi pa je to zanikal. Tudi obdolženi je v svojem zagovoru navedel, da je bilo cestišče ponekod poledenelo, ponekod pa spolzko. Poleg tega pa okoliščina, ali je bilo cestišče spolzko, ali poledenelo, na obstoj obdolžencu očitanega prekrška nima vpliva, saj gre v obeh primerih za takšne razmere na cesti, ki terjajo od voznika večjo pozornost in počasnejšo vožnjo. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška ugotovljeno pravilno in popolno po oceni na prvi stopnji izvedenih dokazov.

Višje sodišče je preizkusilo tudi odločitev o glavni sankciji globi, ki je bila obdolženemu izrečena v znesku 50.000,00 tolarjev in stranski sankciji štirih kazenskih točk in ugotovilo, da sta mu bili obe sankciji izrečeni na spodnji predpisani meji za obravnavani prekršek. Pri njuni odmeri pa je prvostopno sodišče, po mnenju višjega sodišča, primerno upoštevalo vse okoliščine iz prvega do četrtega odstavka 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja, ali manjša in so razvidne iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker iz izvedenega dokaznega postopka na prvi stopni niso razvidne posebne olajševalne okoliščine, prav tako pa jih v pritožbi ne uveljavlja pritožnik, saj uveljavlja zgolj, da je sankcija previsoka, višje sodišče ni našlo razlogov za uporabo omilitvenih določil iz 6. odstavka 26. člena ZP-1.

Pritožba obdolženega na izrečeno stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila pa je utemeljena. Pri preizkusu pravilnosti odločitve o tej stranski sankciji višje sodišče ugotavlja, da se po določilu drugega odstavka 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o hitrosti (kot v obravnavanem primeru), obvezno izreče prepoved vožnje motornega vozila, pod pogoji, ki so določeni v 23. členu ZP-1. To pa ne pomeni, da sodišče v okviru splošnih pravil za odmero te sankcije v posebej določenih primerih, ne more te stranske sankcije obdolžencu odpustiti. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZP-1 se namreč v primerih, ko je z zakonom tako določeno, lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Pri tem pa je poleg določbe 11. člena ZP-1, ki izrecno predpisuje, kdaj se sme storilcu prekrška odpustiti globo in druge sankcije, po mnenju višjega sodišča potrebno upoštevati tudi določbo 45. člena Kazenskega zakonita v zvezi z določbo 8. člena ZP-1, po kateri se sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadenejo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen. V obravnavanem primeru tako tudi po oceni višjega sodišča okoliščine, da je obdolženi storil prekršek iz nezavestne malomarnosti, torej z najnižjo obliko krivde, da pri tem ni storil še kakšnega drugega prekrška, in da je povzročil le materialno škodo, pri čemer je sicer povzročil materialno škodo na vozilu last družbe L. d.o.o., vendar le v višini 100.000,00 tolarjev, torej majhno premoženjsko škodo, saj le v neznatnem znesku presega polovico uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji v času storitve prekrška (januar 2005), ki znaša 171.380,00 tolarjev, poleg tega pa je sam zadobil v prometni nesreči poškodbe in sicer udarnino in odrgnino glave, zlom šestega in sedmega rebra, okvaro vezi desne rame, raztegnitev mišic vratu in zvin prsne hrbtenice, in glede na to, da obdolženi vozniško dovoljenje potrebuje tudi v službi, utemeljujejo uporabo določbe sedmega odstavka 26. člena v zvezi z 8. členom ZP-1 ter določbo 45. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije in sklep, da izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v obravnavanem primeru ne bi bil upravičen.

Glede na navedeno je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stranski sankciji prepovedi vožnje motornega vozila na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZP-1 spremenilo tako, da se obdolžencu stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije odpusti, saj je pričakovati, da bo že z izrekom globe in stranske sankcije štirih kazenskih točk dosežen namen sankcioniranja za storjeni prekršek in da bosta tako izrečeni sankciji na obdolženca vplivali tako, da bo v bodoče spoštoval cestnoprometne predpise.

 


Zveza:

ZVCP-1 člen 30, 130, 130/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjY5Mw==