VSL odločba PRpv 197/2006

Jedro

Z izpodbijano odločbo o prekršku se obdolženemu namreč ne očita točenja označenega energenta, ki se uporablja za ogrevanje (kar sicer prav tako pomeni prekršek po 71. členu Zakona o trošarinah), temveč se mu očita, da je označeni energent, ki se uporablja za ogrevanje, uporabljal na drug način, kot je to določeno z oznako, to je za pogon svojega osebnega avtomobila.

 

Izrek

Pritožba obdolženega D. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku prekrškovnega organa.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 45.000,00 (petinštirideset tisoč) tolarjev povprečnine.

 

Obrazložitev

V Republiki Sloveniji so na podlagi 1. odstavka 208. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/03 in 86/04, uporablja pa se od 1. 1. 2005, za odločanje o pritožbah zoper odločbe o prekrških pristojna višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V skladu z določbo 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1 še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih.

Z izpodbijano odločbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve zgoraj navedenega prekrška. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 100.000,00 tolarjev in naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti takšni odločbi se je pravočasno pritožil obdolženi zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 9. in 11. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških, zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odmere povprečnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe v okviru pritožbenih navedb obdolženega in po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 190. člena Zakona o prekrških višje sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, torej tudi ne tiste, ki jih uveljavlja obdolženi v pritožbi.

Pritožnik navaja, da je odgovornost za očitani prekršek prekrškovni organ oprl na zapisnik o ugotavljanju namenske uporabe pogonskega in na zapisnik o jemanju vzorcev pogonskega goriva (energenta) zaradi ugotavljanja namenske uporabe, čeprav carinski organ ni imel nobene pravne podlage za izdelavo zgoraj navedenih zapisnikov, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 9. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških. Višje sodišče ugotavlja, da se izpodbijana odločba ne opira na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o prekrških ne sme opirati. Zapisnik o ugotavljanju namenske uporabe pogonskega goriva in zapisnik o jemanju vzorcev pogonskega goriva zaradi ugotavljanja namenske uporabe, ki sta se vodila v obravnavani zadevi, je sestavil carinik v okviru svojih nalog trošarinskega nadzora in trošarinske kontrole po določilih Zakona o carinski službi in v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku. Glede na navedeno je zapisnika šteti za javni listini, ki pomenita po prvem odstavku 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Oba zapisnika pa je organ prve stopnje ocenil v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi. Glede na navedeno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

Prav tako višje sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških, v zvezi s subjektivnim delom prekrška, češ da v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni razlogi ne držijo. Višje sodišče ugotavlja, da se da obdolženemu očitani prekršek storiti iz vseh oblik odgovornosti, da pa je prekrškovni organ obdolženemu očital storitev prekrška z direktnim naklepom in pri tem jasno konkretiziral zavestni element te krivdne oblike, s tem ko je navedel, da se je obdolženi zavedal svojega dejanja, da za pogon svojega vozila uporablja rdeče označen energent . Prekrškovni organ je navedel tudi voljni element direktnega naklepa, ki ga v razlogih izpodbijane odločbe res ni izrecno konkretiziral, saj je navedel zgolj zakonsko besedilo voljnega elementa direktnega naklepa, vendar je iz izvedenih dokazov utemeljen zaključek, da je obdolženi očitani prekršek tudi hotel storiti. Glede na navedeno višje sodišče meni, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah, razlogi izpodbijane odločbe glede subjektivnega dela obdolženemu očitanega prekrška niso bistveno pomanjkljivi, saj iz njih v zadostni meri izhajajo vsi elementi direktnega naklepa, ki se očita obdolženemu.

Enaka bistvena kršitev določb postopka o prekršku pa naj bi bila podana, ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj mu je bila povprečnina odmerjena v višini 30.000 tolarjev. Višje sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je prekrškovni organ obdolženemu naložil plačilo stroškov postopka v znesku 30.000,00 tolarjev na podlagi 6. točke 2. odstavka 175. člena Zakona o prekrških in 1. odstavka 176. člena Zakona o prekrških, ki določa, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Pri odmeri stroškov postopka prekrškovni organ res ni izrecno navedel okoliščin, ki so vplivale na odmero povprečnine, vendar pa so te razvidne iz odločbe o prekršku. Na podlagi vsebine izpodbijane odločbe je mogoče ugotoviti, da je bila povprečnina obdolženemu odmerjena primerno, glede na trajanje postopka o prekršku (iz odločbe o prekršku je razvidno, da so bili zaslišani obdolženi in priči carinika) in zamotanost postopka (vpogled v spisu priložene listinske dokaze) ter tudi glede na njegove premoženjske razmere, saj je obdolženi na zaslišanju pred prekrškovnim organom navedel, da je zaposlen s povprečnim mesečnim dohodkom 150.000,00 tolarjev, da je solastnik stanovanjske hiše, poročen, oče dveh nepreskrbljenih otrok. Določena pa mu je bila tudi v mejah predpisanih zneskov, ki so veljali v času odmere, in sicer od 9.500,00 do 114.000,00 tolarjev. Ker iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi priči carinika priglasili stroške prihoda, jih prekrškovni organ ni upošteval, niti navedel pri odmeri povprečnine. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških ni podana.

Neutemeljeno pa pritožnik uveljavlja tudi relativni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku, ki naj bi bili podani, ker je prekrškovni organ kršil pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist in s tem kršil 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj ni izvedel dokaza, ki ga je obdolženi predlagal že v ugovoru zoper odločbo o prekršku in nato ponovno v zagovorih (pismenem in ustnem) in sicer, da naj se zasliši priča njegov prijatelj KL, ki je v rezervoar njegovega osebnega avtomobila natočil obarvano mineralno olje, saj mu je v času, ko je bil pri njemu na obisku, posodil svoj osebni avto. Višje sodišče v zvezi z uresničevanjem pravice do izvajanja predlaganih dokazov v korist obdolženega pojasnjuje, da si te ustavne in zakonske pravice ni mogoče razlagati tako, kot izhaja iz navedb obdolženega v pritožbi in sicer, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov in da sodišče vedno krši obdolženčevo pravico do obrambe, če ne izvede vseh predlaganih dokazov. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Tako sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, glede katerih je obramba njihov obstoj in pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na navedeno se višje sodišče v celoti strinja z razlogi za zavrnitev obdolženčevega dokaznega predloga, ki jih je navedel prekrškovni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker so bile obdolženemu v postopku o prekršku dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, višje sodišče ugotavlja, da mu je bilo zagotovljeno tudi pošteno sojenje. Glede na navedeno v pritožbi uveljavljani relativni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 2. odstavka 186. člena Zakona o prekrških po mnenju višjega sodišča niso podani.

Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je prekrškovni organ dejansko stanje prekrška ugotovil pravilno in popolno po oceni v postopku izvedenih dokazov. Zato z navedbami, da ne drži, da naj bi cariniku J. Š. sam priznal, da je zjutraj natočil obarvano mineralno olje v rezervoar, saj se tega ne spominja druga priča carinik R.S., in da je že iz same izpovedbe te priče razvidno, da ne more potrditi navedb, ki naj bi jih ob kontroli sam povedal cariniku J. Š., ni uspel vzbuditi dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi višje sodišče namreč ne dvomi o verodostojnosti izpovedb prič carinikov R. S. in J. Š., saj gre za uradni osebi, ki nista imeli razlogov, da bi izpovedali drugače, kot je postopek z obdolženim dejansko potekal. Kot priča zaslišani carinik R. S. ni potrdil navedene izjave obdolženega, ker je bil v času, ko je carinik J. Š. iz vozila jemal vzorce, kot je pojasnil, na drugi strani ceste, v oddaljenosti približno 10 m, in je k vozilu obdolženega pristopil šele v času, ko je J. Š. že potegnil vzorec goriva iz rezervoarja. Oba carinika pa sta skladno izpovedala, da je bil odvzeti testni vzorec goriva rdeče obarvan, in ko je bil z odvzetim testnim vzorcem opravljen preliminarni test, je ta pokazal prisotnost markirnega indikatorja C.I. Solwent yellow, in da so bili na podlagi tega rezultata iz vozila obdolženega odvzeti še trije vzorci, ki so jih natočili v tri pločevinke, jih označili in zapečatili s carinsko zalivko. S svojo izpovedbo pa sta priči potrdili tudi vsebino zapisnika o ugotavljanju namenske uporabe goriva in zapisnika o jemanju vzorcev pogonskega goriva (energenta) zaradi ugotavljanja namenske uporabe. Pritožbene navedbe obdolženega, ki jih je uveljavljal že v svojem ugovoru, v pismenem zagovoru in v ustnem zagovoru pred prekrškovnim organom in sicer, da zanika, da je pred ugotovitvijo in izvršitvijo kontrole s strani delavcev carinskega organa sam, ali kdorkoli od njegovih družinskih članov v rezervoar njegovega osebnega avtomobila natočil obarvano dizelsko gorivo, tudi višje sodišče ni moglo upoštevati. Z izpodbijano odločbo o prekršku se obdolženemu namreč ne očita točenja označenega energenta, ki se uporablja za ogrevanje (kar sicer prav tako pomeni prekršek po 71. členu Zakona o trošarinah), temveč se mu očita, da je označeni energent, ki se uporablja za ogrevanje, uporabljal na drug način, kot je to določeno z oznako, to je za pogon svojega osebnega avtomobila. Zaradi tega višje sodišče ugotavlja, da ga je prekrškovni organ po oceni vseh na prvi stopnji izvedenih dokazov utemeljeno spoznal za odgovornega storitve prekrška po 71. členu Zakona o prekrških.

Ob preizkusu odločitve prekrškovnega organa o višini izrečene kazni višje sodišče ugotavlja, da je bila denarna kazen obdolženemu izrečena na spodnji predpisani meji, prekrškovni organ pa je ob tem upošteval okoliščine, ki v skladu s 30. členom Zakona o prekrških vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša.

Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi 3. odstavka 194. člena Zakona o prekrških zavrnilo pritožbo obdolženega kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano odločbo o prekršku prekrškovnega organa.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, o čemer je višje sodišče odločilo na podlagi 175., 176. in 179. člena Zakona o prekrških.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 13/2014
• VSRS Sodba IV Ips 31/2018
• VSRS Sodba IV Ips 14/2019