VSL sodba PRp 417/2006

Jedro

Tako se glede prekrškov iz 10. člena ZJRM po 7. 2. 2006 ne more več izreči kazen zapora glede na določili tretjega in četrtega odstavka 223. člena ZP-1, vendar pa je treba v takem primeru, upoštevaje določbo četrtega odstavka 223. člena ZP-1, in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z izrekanjem kazni zapora, uporabiti določbo zakona iz drugega odstavka 215. člena ZP-1 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. S potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1 je namreč nastopila tudi za te prekrške situacija, kot je bila predvidena za vse ostale prekrške določene s predpisi, katerih možnost izrekanja zaporne kazni ni bila podaljšana do uskladitve teh predpisov oziroma najdalj tri leta po uveljavitvi ZP-1, to je do 7. 2. 2006. Do predpisane sankcije za prekrške iz 10. člena ZJRM je tako mogoče priti le s prevedbo, tako da je 60 dni zapora enačiti s 600.000,00 tolarji, ker pa se po drugem odstavku 17. člena ZP-1 z zakonom lahko predpiše globa za posameznika le v razponu od 10.000,00 do 300.000,00 tolarjev, velja tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM, da je predpisana globa v teh okvirih, kot jih navaja splošna določba ZP-1. Z razlago prehodnih določb 223. člena ZP-1 so tako za vse prekrške zoper javni red in mir predpisane sankcije, dejanja pa so tudi določena kot prekršek, zato ni mogoče govoriti o pravni praznini in ustaviti postopek o prekršku iz razloga v 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1

 

Izrek

Pritožbi predlagateljice Policijske postaje se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se postopek zoper obdolženega A. Š. zaradi prekrška po prvem odstavku 10. člena ZJRM na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, ker dejanje ni prekršek. V obrazložitvi svoje odločitve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je za predlagani prekršek v prvem odstavku 10. člena ZJRM predpisana kazen zapora do 60 dni, tako predpisana kazen pa je v neskladju z določbami ZP-1, ki zaporne kazni kot sankcije za prekršek več ne določa. V tretjem odstavku 223. člena ZP-1 je določeno, da je možnost za prekrške po ZJRM izrekati tudi zaporno kazen, vendar le do poteka roka za uskladitev ZJRM z ZP-1, ta rok pa je potekel 7. 2. 2006. Glede na določbo tretjega odstavka 223. člena ZP-1 po poteku tega roka ni več možno izrekati zaporne kazni in je tako šteti, da od tedaj dalje ta sploh ni predpisana. Ker pa je po določbi 6. člena ZP-1 določeno, da je prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti in ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija, tako v konkretnem primeru za prekršek ni predpisana sankcija, kar pomeni, da posledično to dejanje ni prekršek.

Proti takšni odločitvi se pritožuje predlagateljica postopka zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se pritožbi ugodi in s sklepom razveljavi sodba sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev. Prvi odstavek 223. člena ZP-1 res določa rok treh let, v katerem je potrebno po uveljavitvi tega zakona uskladiti predpise, s katerimi so določeni prekrški in niso v skladu s tem zakonom. Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi določbo drugega in tretjega odstavka 223. člena, ki med ostalim navajata, da se do uskladitve na podlagi 215. člena istega zakona uporabljajo sankcije iz starega Zakona o prekrških. Drugi odstavek 223. člena sankcij ne veže na rok iz prvega odstavka, ampak navaja, da se sankcije iz teh predpisov uporabljajo do uskladitve. Po mnenju predlagatelja je rok določen v prvem odstavku 223. člena inštrukcijski rok, ki ga je zakonodajalec določil in tudi v primeru, če bi bil rok obligatoren samo dejstvo neusklajenosti sankcije kazni zapora ne pomeni, da materialni predpis ne velja. Sporne oziroma neusklajene so torej samo določbe o sankcijah. Noben predpis ali določba ZP-1 veljavnosti ZJRM ne preklicuje, ampak le omejuje možnost izrekanja zaporne kazni. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča o rešitvi spora o pristojnosti št. P 11/05 z dne 16. 6. 2005 izhaja, da je novi ZP-1 med sankcijami, ki jih je mogoče izreči za storjeni prekršek, ne omogoča več izrekanja kazni zapora od dneva uveljavitve ZP-1 (od 7. 2. 2003), razen za prekrške iz tretjega odstavka 223. člena ZP-1. Po tretjem odstavku 223. člena ZP-1 pa se do uskladitve zakonov, ki urejajo varnost cestnega prometa, proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami, orožje in prekrške zoper javni red in mir z določbami ZP-1 glede izrekanja kazni zapora uporabljajo določbe zakona iz drugega odstavka 215. člena ZP-1, za izvršitev kazni zapora pa določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, kar po mnenju predlagatelja napotuje na možnost izvršitve zaporne kazni s spremembo v denarno kazen s smiselno uporabo določb zakona o načinu sprememb denarne kazni v zaporno. V obravnavanem primeru ne gre za pravno analogijo, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ampak samo za razlago določb prvega, drugega in tretjega odstavka 232. člena ZP-1. Nikjer pa sodišče ne povzema določb iz drugega predpisa, ampak samo razlaga posamezne določbe ZP-1.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe, pri čemer predlagatelj kot izhaja iz obrazložitve svoje pritožbe, uveljavlja razlog zmotne uporabe prava in ne bistvenih kršitev določb postopka oziroma zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi, s katerimi predlagateljica oporeka pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča pravilni in utemeljeni. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da do izteka roka iz prvega odstavka 223. člena ZP-1 (to je do 7. 2. 2006) nekateri predpisi in med njimi ZJRM niso bili usklajeni z ZP-1. Vendar pa je v naslednjih odstavkih 223. člena ZP-1 zakonodajalec določil, kako se do uskladitve predpisov iz prvega odstavka 223. člena uporabljajo sankcije iz teh predpisov. Iz tega dela je razvidno, da je zakonodajalec predvidel, da bo uskladitev opravljena le v zvezi z določbami o sankcijah in da dejstvo neusklajenosti ne pomeni, da materialni predpis ne velja. Po določbi 2. člena ZP-1, ki opredeljuje meje sankcioniranja prekrškov, nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. V konkretnem primeru je bilo ravnanje kot se očita obdolženemu v obdolžilnem predlogu določeno kot prekršek preden je bilo storjeno (dne 4. 2. 2005). Po mnenju pritožbenega sodišča pa je izpolnjen tudi drugi pogoj iz prvega odstavka 2. člena ZP-1, da je bila za dejanje predpisana tudi sankcija za prekršek. S spremembo ureditve področja prekrškov in z uveljavitvijo ZP-1 (7. 2. 2003) je bila nekdanjim sodnikom za prekrške, sedaj sodnikom okrajnega sodišča, odvzeta možnost izrekanja kazni zapora, saj ga 4. člen ZP-1 ne našteva med sankcijami za prekršek. Zakonodajalec je zato v tretjem odstavku 223. člena ZP-1 tudi v prehodnem obdobju omejil možnosti izrekanja kazni zapora le na prekrške s področja varnosti cestnega prometa, proizvodnjo in prometa s prepovedanimi drogami, orožja in prekrškov zoper javni red in mir, medtem ko je za vse druge prekrške v četrtem odstavku 223. člena ZP-1 določil, da se kazen zapora ne more izreči. V nadaljevanju tega odstavka pa je tudi določil način prevedbe kazni zapora v denarno kazen. Način prevedbe je tako v četrtem odstavku 223. člena ZP-1 določen, vendar je bila za prekrške s področja varnosti cestnega prometa, proizvodnjo in prometa s prepovedanimi drogami, orožja in za prekrške zoper javni red in mir uporaba te določbe odložena bodisi do uskladitve zakonov, bodisi do poteka triletnega roka iz prvega odstavka 223. člena ZP-1. Na takšno rešitev je nakazalo že tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi P-11/05-5 z dne 16. 6. 2005 (objavljeni v Ur. l. RS, št. 67/2005), ko je zapisalo, da se do uskladitve predpisa iz prvega odstavka 223. člena ZP-1 po določbi prvega stavka drugega odstavka 223. člena ZP-1 uporabljajo sankcije iz teh predpisov in se po tretjem odstavku 223. člena ZP-1 do uskladitve zakonov, ki urejajo varnost cestnega prometa, proizvodnjo in prometa s prepovedanimi drogami, orožja in prekrške zoper javni red in mir glede izrekanja kazni zapora uporabljajo določbe zakona iz drugega odstavka 215. člena tega zakona, za izvršitev kazni zapora pa določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Tako se glede prekrškov iz 10. člena ZJRM po 7. 2. 2006 ne more več izreči kazen zapora glede na določili tretjega in četrtega odstavka 223. člena ZP-1, vendar pa je treba v takem primeru, upoštevaje določbo četrtega odstavka 223. člena ZP-1, in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z izrekanjem kazni zapora, uporabiti določbo zakona iz drugega odstavka 215. člena ZP-1 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. S potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1 je namreč nastopila tudi za te prekrške situacija, kot je bila predvidena za vse ostale prekrške določene s predpisi, katerih možnost izrekanja zaporne kazni ni bila podaljšana do uskladitve teh predpisov oziroma najdalj tri leta po uveljavitvi ZP-1, to je do 7. 2. 2006. Do predpisane sankcije za prekrške iz 10. člena ZJRM je tako mogoče priti le s prevedbo, tako da je 60 dni zapora enačiti s 600.000,00 tolarji, ker pa se po drugem odstavku 17. člena ZP-1 z zakonom lahko predpiše globa za posameznika le v razponu od 10.000,00 do 300.000,00 tolarjev, velja tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM, da je predpisana globa v teh okvirih, kot jih navaja splošna določba ZP-1. Z razlago prehodnih določb 223. člena ZP-1 so tako za vse prekrške zoper javni red in mir predpisane sankcije, dejanja pa so tudi določena kot prekršek, zato ni mogoče govoriti o pravni praznini in ustaviti postopek o prekršku iz razloga v 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi predlagatelja in po določbi 4. odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vprašanje pristojnosti za odločanje o prekršku).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep PRp 255/2006
• Sodba IV Ips 135/2010
• Sodba IV Ips 136/2010