VSL sodba in sklep IV Cp 3869/2005

Jedro

Zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim zakonskim partnerjem in ni

materialno odvisen od njega, preživnina ne gre, ker se šteje, da je s

svojim načinom življenja dokazal sposobnost preživljanja.

 

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2., 3.

in 4. odstavku izreka (odločitev o preživnini in stroških postopka)

razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča

prve stopnje v 5. odstavku izreka (delna zavrnitev

preživninskega zahtevka) potrdi.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo

pravdnih strank ter tožniku naložilo plačilo mesečne preživnine

tožnici v višini 40.000,00 SIT od 1.2.2005 dalje s pripadajočimi

zakonskimi obrestmi v primeru zamude in plačilo njenih stroškov

postopka v višini 60.930,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranki se z razvezo zakonske zveze strinjata. S pritožbama,

vloženima po njunih pooblaščencih, izpodbijata le odločitev o

preživnini, tožnik pa tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega

je pritožbo vložil tudi tožnik sam.

Tožnik v pritožbi, podani po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene

razloge in v prvi vrsti vztraja, da bivši ženi iz naslova prežinivne

ne dolguje ničesar. Po eni strani zato, ker bi bilo zanj to krivično,

po drugi strani zato, ker je bil med pravdnima strankama ob sklenitvi

darilne pogodbe z otrokoma dosežen sporazum, da toženka od tožnika

ne bo ničesar več terjala, torej tudi morebitne preživnine ne, pa

tudi zato, ker je krivda za nezaposlenost v celoti na toženkini

strani. Pri tem navaja, da je v postopku navedel, zakaj se je

odselil, sodišče prve stopnje pa teh dejstev ni razčiščevalo in ni

obrazložilo, zakaj ni uporabilo določila 3. odstavka 81.a člena

ZZZDR, po katerem lahko sodišče preživninski zahtevek zavrne, če bi

bilo to glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske

zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred, med ali po

postopku za razvezo storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, njegovega

otroka ali starše. Toženka se je do tožnika in njegove mame ves čas

grdo vedla in ju žalila. Ko sta začela z gradnjo hiše, je službo

pustila, češ da že ne bo garala pri gradnji hiše, če bo morala hoditi

še v službo, nato ji je tožnik plačeval pokojninsko, socialno in

zdravstveno zavarovanje. Sam je veliko delal, porabil ves dohodek za

gradnjo hiše in za vzdrževanje družine. Vendar je bilo toženki

denarja še vedno premalo. Tožniku je prigovarjala, da bi šel delati v

tujino, kar je za eno leto res storil, vendar je sprevidel, da ga

nima več rada, zato je po večletnem enostranskem trudu izgubil upanje

v izboljšanje odnosov. Z ničemer ni torej sam prispeval k razpadu

njune zakonske zveze. Toženka je nato še brez razloga fizično napadla

partnerko tožnika J. F. in ji prizadejala telesne poškodbe.

Toženka obdeluje svoj vrt in pomaga na bratovi kmetiji, zato je

fizično sposobna delati praktično katerokoli delo. Lahko bi torej

proti plačilu pomagala otrokoma (kuhala, pospravljala), kot to počne

sam. Poleg tega pa bi se lahko izobraževala, da bi se lahko

zaposlila. Krivda za nezaposlenost je torej v celoti na njej. Nadalje

sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da toženka ni uveljavljala

vseh pravic, ki ji gredo. Lahko bi zaprosila za varstveni dodatek ali

denarno pomoč oziroma zahtevek na preživljanje naslovila tudi na

svoja otroka. Končno pa je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo

dejansko stanje tudi glede njegovih prihodkov in odhodkov. Odhodki

tožnika so višji, kot jih je upoštevalo sodišče, saj ni ocenilo

njegove pomoči hčerki pri prevozih v knjižnico in v šolo v Koper,

poleg tega ni upoštevalo, da bo njegova partnerka J. F. takoj, ko bo

izpolnjen pogoj za priznanje izvenzakonske skupnosti, izgubila

pravico do denarne socialne pomoči v znesku 37.000,00 SIT mesečno in

bo tako v celoti odvisna od dohodkov tožnika.

Z dvema dopolnitvama pritožbe s strani pooblaščenca je tožnik sodišče

nato še obvestil, da je dne 24. 8. 2005 z J. F. sklenil zakonsko

zvezo in je tako sedaj dolžan preživljati tudi njo, kar naj sodišče

upošteva pri oceni njegove zmožnosti ter predložil različna dokazila,

med drugim fotografije stanovanjske hiše, v kateri toženka živi.

Tožnik v laični pritožbi navaja, da mu je bila s sodbo prizadejana

velika krivica. Prizadeto poudarja, da je že pred sprejeto

odločitvijo sodišča prve stopnje otrokoma in toženki prepustil vse,

vključno z vsemi nepremičninami, zase je zadržal le pokojnino, zato

meni, da tožnici sedaj ni dolžan plačevati še preživnine. Pri tem

podrobno opisuje razmere, ki so pripeljale do nevzdržnosti zakonske

zveze, oporeka ugotovitvi, da toženka ni sposobna za delo in trdi, da

je toženka preskrbljena oziroma da ji nič ne manjka.

Toženka se nasprotno ne strinja z višino prisojene preživnine in

sodišču prve stopnje očita, da je v tem pogledu zmotno in nepopolno

ugotovilo dejansko stanje. Trdi, da ji pokojnina in prisojena

preživnina ne zadoščata za preživetje. Sodišče prve stopnje je

prezrlo, da je toženka brez vsakega premoženja, da ima tako kot

tožnik tudi ona stroške s stanovanjem in da je za vsako pridobitno

delo nesposobna v nasprotju s tožnikom. Le-ta sedaj živi s svojo

partnerico, ki dela kot čistilka v vrtcu in zasluži okoli 70.000,00

SIT, tako da si oba lahko delita skupne stroške. Partnerica tožnika

je stara 55 let in je delovna sposobna, toženka pa 66 let in

obnemogla. Poleg tega ima tožnik še vedno možnost dodatnega zaslužka,

veliko pa porabi tudi za luksuz in vzdrževanje avtomobila. Nekaj mu

plačuje tudi sin pravdnih strank, zato ugotovitev sodišča prve

stopnje, da znašajo stroški za toženkino preživljanje zgolj 80.000,00

SIT ni utemeljena, temveč občutno presegajo 100.000,00 SIT. Hkrati

predlaga, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožnik je po svojem pooblaščencu podal tudi odgovor na toženkino

pritožbo in v njem s podobnimi razlogi kot v obeh pritožbah oporeka

njenim trditvam.

Pritožba tožnika in pritožba njegovega pooblaščenca sta utemeljeni.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Po stališču sodne prakse zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim

zakonskim partnerjem in ni materialno odvisen od njega, preživnina ne

gre, ker se šteje, da je s svojim načinom življenja dokazal

sposobnost preživljanja. Tožnik je v tožbi navedel, da s toženko že

štiri leta ne živi več skupaj in z njo od takrat nima praktično

nobenih stikov. To je potrdil tudi v svojem zaslišanju, enako pa

navaja sedaj v pritožbi. Hkrati je ves čas postopka zatrjeval, da je

tožnica preskrbljena. Enako to poudarja v svoji laični pritožbi. Taka

trditvena in dokazna podlaga, kateri toženka več ali manj niti ne

nasprotuje, pa kaže na to, da se njen premoženjski položaj z razvezo

ne bo v ničemer spremenil, saj sta pravdni stranki že dalj časa

živeli narazen in sta bili v tem času med seboj ekonomsko neodvisni

druga od druge, zaradi česar toženkin zahtevek po plačevanju

preživnine ne bi bil utemeljen. O tem bistvenem vprašanju sodišče

prve stopnje razlogov v sodbi nima, zato je bila razveljavitev

izpodbijane sodbe potrebna v prvi vrsti iz tega razloga.

Je pa sodba sodišča prve stopnje tudi sicer pomanjkljiva v dejanskih

ugotovitvah glede vprašanja o višini preživninskega zahtevka. Če

torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo ugotovilo, da

se z razvezo toženkino premoženjsko stanje ne bo spremenilo in da

zato ni upravičena do zahtevane preživnine, bo moralo v dokaznem

postopku odpraviti še nekatere pomanjkljivosti v zvezi z višino

preživninskega zahtevka ter tudi v tej smeri dopolniti dokazni

postopek.

S tem v zvezi tožnik in njegov pooblaščenec pravilno opozarjata, da

bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegovih

preživninskih zmožnostih upoštevati in raziskati navedbo, da bo moral

s trenutkom razveze po zakonu skrbeti za svojo (sedaj tudi že

zakonsko) partnerko, ki naj ne bi imela dovolj lastnih sredstev za

preživljanje. Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da na

odločitev o preživnini ne more vplivati navedba, da je vrsto let

skrbel za hčerko L. Za odločitev o preživninskem zahtevku, ki se od

njega terja od 1. 2. 2005, je relevantno le, ali tožnik tudi še sedaj

skrbi za preživljanje hčerke, ki je že polnoletna, pa se še vedno

redno šola, česar pa ni dokazal. Za leto 2005 je namreč izkazal le

prispevek v višini 5.000,00 SIT, ki pa sam zase, brez drugih dokazov

(npr. zaslišanja njegove hčerke) ne izkazuje, da je tožnik še vedno

dolžan preživljati hčerko (starši so dolžni preživljati svoje

polnoletne otroke le do njihovega 26. leta, če se redno šolajo) in da

jo tudi dejansko preživlja.

Prav ima tožnik tudi v tem, da se je toženka, kot vsak preživninski

upravičenec, dolžna po svojih močeh potruditi, da svoje premoženjske

razmere izboljša. Nesprejemljivo je zato njeno stališče, da

varstvenega dodatka ne bo zahtevala, ker šteje, da jo je dolžan

preživljati mož. Ni pa pravilna tožnikova trditev, da bi morala za

svoje preživljanje terjati tudi svoja otroka. Preživljanje zakonca je

primarna dolžnost drugega zakonca oziroma bivšega zakonca, ne pa

drugih sorodnikov.

Prav tako tožnik ne more uspeti s trditvijo, da tožnici ne dolguje

ničesar, ker bi bilo to bodisi krivično do njega, bodisi v nasprotju

z dogovorom ob sklenitvi darilne pogodbe z otrokoma ali pa ne zato,

ker je krivda za nepreskrbljenost v celoti na njeni strani. Vse to so

namreč nova dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval že v postopku pred

sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Iz zapisnika o

naroku za glavno obravnavo z dne 28. 1. 2005 sicer izhaja, da je v

svojem zaslišanju navajal vrsto razlogov, zakaj se je odselil, vendar

sodišče prve stopnje tega v zapisniku ni konkretno povzelo in tega

tudi ni bilo dolžno storiti, saj za ugotavljanje teh dejstev ni imelo

ustrezne trditvene podlage.

Iz enakega razloga pa tudi ni utemeljena toženkina pritožba, ki

napada ugotovitve o višini njenih potreb in premoženjskih zmožnostih

obeh strank. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni

konkretizirala svojih potreb. Navedla je le, da mesečno prispeva

hčerki po 10.000,00 SIT. Tudi pritožba je v tem delu zgolj pavšalna,

nekonkretizirana. Nova pa je tudi trditev, da tožnikova partnerica

(sedaj že žena) zasluži 70.000,00 SIT mesečno. Njeni pritožbi zato ni

mogoče slediti.

Glede na vse zgoraj navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika in

pritožbi njegovega pooblaščenca ugodilo ter izpodbijano sodbo v 2. in

3. odstavku (odločitev o preživnini) ter v 4. odstavku (stroški

postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in tudi 355. člen

ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo in sodbo sodišča prve

stopnje v 5. odstavku izreka (zavrnilni del) potrdilo (353. člen

ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. in

4. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep III Cp 1059/2006
• VSM sodba III Cp 376/2006
• VSL sodba I Cp 113/2000