VSL sodba IV Cp 4657/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:IV.CP.4657.2005 |
Evidenčna številka: | VSL51346 |
Datum odločbe: | 12.10.2005 |
Področje: | DRUŽINSKO PRAVO |
Institut: | varstvo in vzgoja otroka - rejništvo |
Jedro
Ugotovljeno dejansko stanje omogoča dva pomembna zaključka. Najprej,
da ne tožnik (ki nima rešenega stanovanjskega problema) ne toženka
(ki je odvisna od alkohola) ne izpolnjujeta pogojev, da bi se N.
zaupala v varstvo in vzgojo enemu od njiju, in drugič, da se je
deklica v rejniško družino dobro vživela, vzpostavila ustrezne
emocionalne odnose, se vedenjsko in emocionalno ustalila in bila
deležna varnosti, ki je potrebna za njen nemoten nadaljnji razvoj.
Ker gre za situacijo, v kateri bi bile v primeru, če bi sodišče
otroka zaupalo v varstvo in vzgojo enemu od staršev, ogrožene njegove
koristi, zlasti dekličin razvoj, je utemeljen poseg v roditeljsko
pravico staršev v obliki oddaje otroka rejnici.
Izrek
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo
pravdnih strank, mladoletno hčerko N. D., rojeno 4.8.1996, zaupalo v
varstvo in vzgojo N. P., obema pravdnima strankama pa naložilo, da
morata za preživljanje mladoletnega otroka plačevati mesečno
preživnino vsak po 10.000,00 SIT od 1.6.2005, v primeru zamude z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na roke rejnice N. P. Določilo je
stike med očetom in mladoletno hčerko, ki se izvajajo vsako drugo
soboto tako, da N. preživi z očetom eno soboto od 9.00 ure do 17.00
ure in drugo od 13.00 ure do 17.00 ure. Stiki med materjo in
mladoletno hčerko pa se izvajajo vsako drugo soboto, in sicer od
13.00 ure do 17.00 ure v M. Odločilo je še, da vsaka stranka krije
svoje pravdne stroške.
Tožena stranka izpodbija 2., 3. in 4. točko izreka sodbe. Proti sodbi
se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki
predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Vztraja, da ni odvisna od alkohola in abstinira ves čas postopka.
Sodišče prve stopnje naj bi sicer dopustilo tudi dokaz z vpogledom v
psihiatrični izvid prim. mag. J. J. z dne 13.12.2004, vendar pa glede
te listine v sodbi ni zavzelo nikakršnega stališča. Tožena stranka je
predlagala, naj se zasliši razredničarko otroka, predvsem pa delavke
CSD T., ki so vodile konkreten postopek oziroma sestavljale mnenje
CSD. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je bila izvedba
predlaganih dokazov za ta postopek nepotrebna. Po mnenju pritožnice
je bila kršena njena pravica do neposrednega obravnavanja dokazov,
navedeno pa bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ni
res, da nobena od pravdnih strank ni primerna za varstvo in vzgojo
mladoletne N. Pomena odraščanja otroka pri starših ni mogoče
zanemariti. Med zakoncema je res prihajalo do določeni anomalij in
celo fizičnega nasilja, kar pa ni povzročil alkohol, ampak skrhani
odnosi in ljubosumje. Po razvezi so se zadeve uredile, toženka pa ima
vse materialne pogoje za dodelitev hčerke. Nikakršnega dokaza ni, da
še uživa alkohol, iz izvedenskih mnenj celo izhaja, da je možno, da
abstinira. Zelo se trudi, da bi izpolnila vse pogoje za to, da bi
otrok živel pri njej. Uredila si je stanovanje, dobila izjavo
delodajalca, da bo lahko delala samo dopoldne, večkrat je šla
samoiniciativno na teste, ki bi potrdili, da ne uživa več alkohola,
redno ima stike s hčerjo in se ji skuša čimbolj posvečati. Otrok
končno tudi sam kaže željo, da bi bil pri materi. Ne strinja se z
obsegom stikov, ki jih je določilo sodišče, saj so premalo pogosti,
za favoriziranje očeta v primerjavi z materjo pa ni nobenega razloga.
Pritožba ni utemeljena.
Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi tožbe, odloči tudi o
varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s
starši v skladu s tem zakonom (1. odst. 78. člena Zakona o zakonski
zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list. RS, št. 69/04, ZZZDR).
To pomeni, da lahko sodišče določi alternativno, da otrok ostane v
varstvu in vzgoji pri enem od staršev; da se otrok zaupa tretji osebi
ali da v zavod. Kriterij pri odločitvi, katero možnost bo izbralo, je
izključno otrokova korist; glede tega je sodišče dolžno pridobiti
mnenje centra za socialno delo.
Oddaja otroka tretji osebi (v rejništvo), je izjema, ki jo sodišče
lahko izreče le pod pogojem, če ni nobene možnosti, da bi otrok živel
pri enem ali drugem od staršev oziroma če bi bilo življenje z enim
ali drugim od staršev v nasprotju z njegovimi koristmi. Pravni
standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba
konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.
Nedvomno je v otrokovo korist, da se zdravo razvija (6. člen ZZZDR).
Starši delajo v otrokovo korist, če roditeljsko pravico izvršujejo v
skladu z namenom, ki je določen v 2. odst. 4. člena ZZZDR, to je, da
mu zagotavljajo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in
usposobitev za samostojno življenje in delo. Ugotovljeno dejansko
stanje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, omogoča
dva pomembna zaključka. Najprej, da ne tožnik (ki nima rešenega
stanovanjskega problema) ne toženka (ki je odvisna od alkohola) ne
izpolnjujeta pogojev, da bi se N. zaupala v varstvo in vzgojo enemu
od njiju, in drugič, da se je deklica v rejniško družino dobro
vživela, vzpostavila ustrezne emocionalne odnose, se vedenjsko in
emocionalno ustalila in bila deležna varnosti, ki je potrebna za njen
nemoten nadaljnji razvoj. Ker gre za situacijo, v kateri bi bile v
primeru, če bi sodišče otroka zaupalo v varstvo in vzgojo enemu od
staršev, ogrožene njegove koristi, zlasti dekličin razvoj, je
utemeljen poseg v roditeljsko pravico staršev v obliki oddaje otroka
rejnici.
Pomemben dejavnik za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega
razvoja otrok je ugodna prognoza vedenja in ravnanja staršev v
bodočnosti. Vsebinsko skladni izvedenski mnenji izvedenk M. T. in A.
U., ki ju toženka le posplošeno graja, ne izražata takega mnenja o
pozitivnem osebnostnem razvoju toženke, da bi bilo mogoče s stopnjo
prepričanja napovedati ugoden izid njene rehabilitacije. Pritožbeno
sodišče lahko le v celoti povzame ugotovitev izvedenke M. T., da sama
abstinenca, ne da bi se, ob ustrezni psihiatrični obravnavi,
razčistila ostala vprašanja, ki so ostala nerešena zaradi pretiranega
uživanja alkohola, ni dovolj, da bi toženka lahko normalno
funkcionirala in skrbela za mladoletno hčerko. Pritožbene navedbe o
vzrokih za nevzdržnost zakonske zveze pravdnih strank, ureditvi
razmer po razvezi zakonske zveze, podpori toženki, ki ji jo dajejo
njeni otroci in prizadevanju toženke, da bi se osebnostno uredila in
izpolnila materialne pogoje za to, da bi hčerka živela pri njej, ne
morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da konkretne
okoliščine zaradi varstva koristi mladoletne hčerke pravdnih strank
narekujejo, da se zaupa v varstvo in vzgojo rejnici. K povedanemu je
v zvezi z očitkom toženke, da sodišče prve stopnje ni zavzelo
stališča o izvedenem dokazu z vpogledom v izvid prim. mag. J. J. z
dne 13.12.2004, treba dodati le še, da ni vedno nujno, da je odgovor
sodišča na navedbe stranke izrecen, pač pa je dovolj, da smiselno
izhaja iz drugih delov obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti
sprejelo izvedenski mnenji izvedenk M. T. in A. U., kar pomeni, da je
odklonilo, čeprav ne izrecno, izvid, pribavljen na iniciativo toženke
(priloga B5). Podrobnejša analiza glede na vsebino izvida z dne
13.12.2004 ni bila potrebna, saj je prim. mag. J. J. v njem zapisal,
da ne more podati mnenja, da toženka ni odvisna od alkohola, za
postavitev diagnoze "sindrom odvisnosti od alkohola" pa ima premalo
podatkov.
Neizvedba dokazov z zaslišanjem razredničarke mladoletnega otroka in
delavk Centra za socialno delo T., ki so vodile postopek oziroma
sestavile mnenje Centra za socialno delo, ne predstavlja bistvene
kršitve, ki jo je tožena stranka v pritožbi kvalificirala celo kot
absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljen je
sicer očitek, da sodišče omenjenih dokaznih predlogov ni zavrnilo s
sklepom in ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo, vendar pa to v ničemer
ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato
relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. v zvezi
z 2. odst. 287. člena ZPP ni podana, še manj pa absolutna bistvena
kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena
ZPP. Izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku je tudi
zahteva po zagotovitvi enakopravnega položaja strank v dokaznem
postopku in spoštovanju načela kontradiktornosti (7. člen ZPP),
vendar pa to pravdnim strankam ne daje neomejene pravice do izvedbe
vseh dokazov, ki so jih predlagale. Iz dokaznega predloga tožene
stranke, postavljenega na naroku 24.2.2005, izhaja, naj bi se
predlagane priče zaslišale v zvezi s tem, kako so prišle do podatkov,
iz katerih sta v svojih izvedenskih mnenjih črpali obe izvedenki, da
naj bi se toženka neprestano opijala. Razjasnitev dejanskega stanja v
tej smeri pa bi bilo povsem nepotrebno in odveč, saj je iz obeh
izvedenskih mnenj razvidno, da se nista naslonili izključno (ali
pretežno) na podatke, pridobljene s strani Centra za socialno delo
T., ampak na celotne anamnestične podatke, zlasti pa na
ugotovitve lastne psihiatrične preiskave (M. T.) oziroma
psihološke eksploracije in psihološkega testiranja (A.
U.).
Tudi stike med materjo in mladoletno hčerko je sodišče prve stopnje
določilo v ustreznem obsegu. Za "favoriziranje" tožeče stranke v
razmerju do tožene stranke, kot večji obseg stikov, ki ga je določilo
med očetom in hčerko kot med materjo in hčerko, imenuje toženka,je
imelo sodišče prve stopnje tehten razlog. Toženka se še vedno ni
vključila v neko obliko sistematične rehabilitacije, ki jo po oceni
izvedenke M. T. nujno potrebuje, da bi mogla zadovoljivo opravljati
vzgojiteljske funkcije do mladoletne hčerke. V skladu s koristjo
slednje je, da dobi jasno informacijo, kje bo živela do nadaljnjega.
Ker mati hčerko nagovarja, naj se vrne k njej, bi zaenkrat prepogosti
in predolgi stiki deklico begali in povzročali notranjo stisko
(izvedensko mnenje sodne izvedenke A. U. z dne 22.12.2004, stran 7,
list.št. 73).
Ker je pritožba v delu, ki se nanaša na preživninsko obveznost tožene
stranke, neobrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo
preizkus sodbe v okviru 2. odst. 350. člena ZPP. Odločitev o višini
preživnine je materialnopravno pravilna in temelji na določbi 129.
člena ZZZDR, upoštevajoč potrebe mladoletnega otroka, materialne in
pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev ter podatke o višini
oskrbnine in dodatka k oskrbnini v višini otroškega dodatka. Zaradi
posega v roditeljsko pravico toženkina preživninska dolžnost ni
prenehala, zato mora, vsaj v določenem obsegu, še naprej zagotavljati
sredstva za zagotavljanje uspešnega otrokovega razvoja.
Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni
pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009