VSL sodba IV Cp 4657/2005

Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje omogoča dva pomembna zaključka. Najprej,

da ne tožnik (ki nima rešenega stanovanjskega problema) ne toženka

(ki je odvisna od alkohola) ne izpolnjujeta pogojev, da bi se N.

zaupala v varstvo in vzgojo enemu od njiju, in drugič, da se je

deklica v rejniško družino dobro vživela, vzpostavila ustrezne

emocionalne odnose, se vedenjsko in emocionalno ustalila in bila

deležna varnosti, ki je potrebna za njen nemoten nadaljnji razvoj.

Ker gre za situacijo, v kateri bi bile v primeru, če bi sodišče

otroka zaupalo v varstvo in vzgojo enemu od staršev, ogrožene njegove

koristi, zlasti dekličin razvoj, je utemeljen poseg v roditeljsko

pravico staršev v obliki oddaje otroka rejnici.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo

pravdnih strank, mladoletno hčerko N. D., rojeno 4.8.1996, zaupalo v

varstvo in vzgojo N. P., obema pravdnima strankama pa naložilo, da

morata za preživljanje mladoletnega otroka plačevati mesečno

preživnino vsak po 10.000,00 SIT od 1.6.2005, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na roke rejnice N. P. Določilo je

stike med očetom in mladoletno hčerko, ki se izvajajo vsako drugo

soboto tako, da N. preživi z očetom eno soboto od 9.00 ure do 17.00

ure in drugo od 13.00 ure do 17.00 ure. Stiki med materjo in

mladoletno hčerko pa se izvajajo vsako drugo soboto, in sicer od

13.00 ure do 17.00 ure v M. Odločilo je še, da vsaka stranka krije

svoje pravdne stroške.

Tožena stranka izpodbija 2., 3. in 4. točko izreka sodbe. Proti sodbi

se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki

predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da ni odvisna od alkohola in abstinira ves čas postopka.

Sodišče prve stopnje naj bi sicer dopustilo tudi dokaz z vpogledom v

psihiatrični izvid prim. mag. J. J. z dne 13.12.2004, vendar pa glede

te listine v sodbi ni zavzelo nikakršnega stališča. Tožena stranka je

predlagala, naj se zasliši razredničarko otroka, predvsem pa delavke

CSD T., ki so vodile konkreten postopek oziroma sestavljale mnenje

CSD. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je bila izvedba

predlaganih dokazov za ta postopek nepotrebna. Po mnenju pritožnice

je bila kršena njena pravica do neposrednega obravnavanja dokazov,

navedeno pa bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ni

res, da nobena od pravdnih strank ni primerna za varstvo in vzgojo

mladoletne N. Pomena odraščanja otroka pri starših ni mogoče

zanemariti. Med zakoncema je res prihajalo do določeni anomalij in

celo fizičnega nasilja, kar pa ni povzročil alkohol, ampak skrhani

odnosi in ljubosumje. Po razvezi so se zadeve uredile, toženka pa ima

vse materialne pogoje za dodelitev hčerke. Nikakršnega dokaza ni, da

še uživa alkohol, iz izvedenskih mnenj celo izhaja, da je možno, da

abstinira. Zelo se trudi, da bi izpolnila vse pogoje za to, da bi

otrok živel pri njej. Uredila si je stanovanje, dobila izjavo

delodajalca, da bo lahko delala samo dopoldne, večkrat je šla

samoiniciativno na teste, ki bi potrdili, da ne uživa več alkohola,

redno ima stike s hčerjo in se ji skuša čimbolj posvečati. Otrok

končno tudi sam kaže željo, da bi bil pri materi. Ne strinja se z

obsegom stikov, ki jih je določilo sodišče, saj so premalo pogosti,

za favoriziranje očeta v primerjavi z materjo pa ni nobenega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi tožbe, odloči tudi o

varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s

starši v skladu s tem zakonom (1. odst. 78. člena Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list. RS, št. 69/04, ZZZDR).

To pomeni, da lahko sodišče določi alternativno, da otrok ostane v

varstvu in vzgoji pri enem od staršev; da se otrok zaupa tretji osebi

ali da v zavod. Kriterij pri odločitvi, katero možnost bo izbralo, je

izključno otrokova korist; glede tega je sodišče dolžno pridobiti

mnenje centra za socialno delo.

Oddaja otroka tretji osebi (v rejništvo), je izjema, ki jo sodišče

lahko izreče le pod pogojem, če ni nobene možnosti, da bi otrok živel

pri enem ali drugem od staršev oziroma če bi bilo življenje z enim

ali drugim od staršev v nasprotju z njegovimi koristmi. Pravni

standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba

konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

Nedvomno je v otrokovo korist, da se zdravo razvija (6. člen ZZZDR).

Starši delajo v otrokovo korist, če roditeljsko pravico izvršujejo v

skladu z namenom, ki je določen v 2. odst. 4. člena ZZZDR, to je, da

mu zagotavljajo pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in

usposobitev za samostojno življenje in delo. Ugotovljeno dejansko

stanje, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, omogoča

dva pomembna zaključka. Najprej, da ne tožnik (ki nima rešenega

stanovanjskega problema) ne toženka (ki je odvisna od alkohola) ne

izpolnjujeta pogojev, da bi se N. zaupala v varstvo in vzgojo enemu

od njiju, in drugič, da se je deklica v rejniško družino dobro

vživela, vzpostavila ustrezne emocionalne odnose, se vedenjsko in

emocionalno ustalila in bila deležna varnosti, ki je potrebna za njen

nemoten nadaljnji razvoj. Ker gre za situacijo, v kateri bi bile v

primeru, če bi sodišče otroka zaupalo v varstvo in vzgojo enemu od

staršev, ogrožene njegove koristi, zlasti dekličin razvoj, je

utemeljen poseg v roditeljsko pravico staršev v obliki oddaje otroka

rejnici.

Pomemben dejavnik za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega

razvoja otrok je ugodna prognoza vedenja in ravnanja staršev v

bodočnosti. Vsebinsko skladni izvedenski mnenji izvedenk M. T. in A.

U., ki ju toženka le posplošeno graja, ne izražata takega mnenja o

pozitivnem osebnostnem razvoju toženke, da bi bilo mogoče s stopnjo

prepričanja napovedati ugoden izid njene rehabilitacije. Pritožbeno

sodišče lahko le v celoti povzame ugotovitev izvedenke M. T., da sama

abstinenca, ne da bi se, ob ustrezni psihiatrični obravnavi,

razčistila ostala vprašanja, ki so ostala nerešena zaradi pretiranega

uživanja alkohola, ni dovolj, da bi toženka lahko normalno

funkcionirala in skrbela za mladoletno hčerko. Pritožbene navedbe o

vzrokih za nevzdržnost zakonske zveze pravdnih strank, ureditvi

razmer po razvezi zakonske zveze, podpori toženki, ki ji jo dajejo

njeni otroci in prizadevanju toženke, da bi se osebnostno uredila in

izpolnila materialne pogoje za to, da bi hčerka živela pri njej, ne

morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da konkretne

okoliščine zaradi varstva koristi mladoletne hčerke pravdnih strank

narekujejo, da se zaupa v varstvo in vzgojo rejnici. K povedanemu je

v zvezi z očitkom toženke, da sodišče prve stopnje ni zavzelo

stališča o izvedenem dokazu z vpogledom v izvid prim. mag. J. J. z

dne 13.12.2004, treba dodati le še, da ni vedno nujno, da je odgovor

sodišča na navedbe stranke izrecen, pač pa je dovolj, da smiselno

izhaja iz drugih delov obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti

sprejelo izvedenski mnenji izvedenk M. T. in A. U., kar pomeni, da je

odklonilo, čeprav ne izrecno, izvid, pribavljen na iniciativo toženke

(priloga B5). Podrobnejša analiza glede na vsebino izvida z dne

13.12.2004 ni bila potrebna, saj je prim. mag. J. J. v njem zapisal,

da ne more podati mnenja, da toženka ni odvisna od alkohola, za

postavitev diagnoze "sindrom odvisnosti od alkohola" pa ima premalo

podatkov.

Neizvedba dokazov z zaslišanjem razredničarke mladoletnega otroka in

delavk Centra za socialno delo T., ki so vodile postopek oziroma

sestavile mnenje Centra za socialno delo, ne predstavlja bistvene

kršitve, ki jo je tožena stranka v pritožbi kvalificirala celo kot

absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljen je

sicer očitek, da sodišče omenjenih dokaznih predlogov ni zavrnilo s

sklepom in ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo, vendar pa to v ničemer

ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato

relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. v zvezi

z 2. odst. 287. člena ZPP ni podana, še manj pa absolutna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena

ZPP. Izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku je tudi

zahteva po zagotovitvi enakopravnega položaja strank v dokaznem

postopku in spoštovanju načela kontradiktornosti (7. člen ZPP),

vendar pa to pravdnim strankam ne daje neomejene pravice do izvedbe

vseh dokazov, ki so jih predlagale. Iz dokaznega predloga tožene

stranke, postavljenega na naroku 24.2.2005, izhaja, naj bi se

predlagane priče zaslišale v zvezi s tem, kako so prišle do podatkov,

iz katerih sta v svojih izvedenskih mnenjih črpali obe izvedenki, da

naj bi se toženka neprestano opijala. Razjasnitev dejanskega stanja v

tej smeri pa bi bilo povsem nepotrebno in odveč, saj je iz obeh

izvedenskih mnenj razvidno, da se nista naslonili izključno (ali

pretežno) na podatke, pridobljene s strani Centra za socialno delo

T., ampak na celotne anamnestične podatke, zlasti pa na

ugotovitve lastne psihiatrične preiskave (M. T.) oziroma

psihološke eksploracije in psihološkega testiranja (A.

U.).

Tudi stike med materjo in mladoletno hčerko je sodišče prve stopnje

določilo v ustreznem obsegu. Za "favoriziranje" tožeče stranke v

razmerju do tožene stranke, kot večji obseg stikov, ki ga je določilo

med očetom in hčerko kot med materjo in hčerko, imenuje toženka,je

imelo sodišče prve stopnje tehten razlog. Toženka se še vedno ni

vključila v neko obliko sistematične rehabilitacije, ki jo po oceni

izvedenke M. T. nujno potrebuje, da bi mogla zadovoljivo opravljati

vzgojiteljske funkcije do mladoletne hčerke. V skladu s koristjo

slednje je, da dobi jasno informacijo, kje bo živela do nadaljnjega.

Ker mati hčerko nagovarja, naj se vrne k njej, bi zaenkrat prepogosti

in predolgi stiki deklico begali in povzročali notranjo stisko

(izvedensko mnenje sodne izvedenke A. U. z dne 22.12.2004, stran 7,

list.št. 73).

Ker je pritožba v delu, ki se nanaša na preživninsko obveznost tožene

stranke, neobrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo

preizkus sodbe v okviru 2. odst. 350. člena ZPP. Odločitev o višini

preživnine je materialnopravno pravilna in temelji na določbi 129.

člena ZZZDR, upoštevajoč potrebe mladoletnega otroka, materialne in

pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev ter podatke o višini

oskrbnine in dodatka k oskrbnini v višini otroškega dodatka. Zaradi

posega v roditeljsko pravico toženkina preživninska dolžnost ni

prenehala, zato mora, vsaj v določenem obsegu, še naprej zagotavljati

sredstva za zagotavljanje uspešnega otrokovega razvoja.

Ker niso podani ne uveljavljeni ne po uradni dolžnosti upoštevni

pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1031/2006
• VSL sodba in sklep IV Cp 2569/2005
• VSL sklep IV Cp 3485/2005