VSL sklep I Cp 1118/04
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1118.04 |
Evidenčna številka: | VSL50393 |
Datum odločbe: | 05.05.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | stroški postopka |
Jedro
Oba pogoja iz 157. člena ZPP - da toženec ni dal povoda za tožbo in
da je pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni
obravnavi, še preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari -
morata biti podana kumulativno, da je toženec upravičen do povračila
svojih pravdnih stroškov.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbjanim sklepom tožencu naložilo, da
mora tožnikoma povrniti 62.593,00 SIT stroškov postopka z zamudnimi
obrestmi od izdaje sklepa dalje.
Toženec se je proti sklepu pritožil zaradi bistvenih kršitev določb
pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi
izpodbijanega sklepa so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Iz
obrazložitve sklepa izhaja, da toženec ni dal povoda za pravdo, v
nadaljevanju pa se sodišče prve stopnje sklicuje na dejstvo, da je
bila v zadevi izdaja sodba na podlagi odpovedi. Sklepa zato ni mogoče
preizkusiti, saj ni jasno, ali je toženčeva obveznost posledica sodbe
na podlagi pripoznave ali sodbe na podlagi odpovedi. Ker je toženec
pripoznal tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, povoda za tožbo pa ni
dal, tožnikoma ni dolžan povrniti niti njunih pravdnih stroškov.
Tožnika nista nikoli zahtevala od toženca izstavitve zemljiškoknjižne
listine za izbris služnostne pravice. Poleg tega se toženec s
tožnikom J.G. nikoli ni pravdal, niti v zvezi z motenjem posesti.
Tožnika sta torej tista, ki bi morala tožencu povrniti njegove
pravdne stroške, zato toženec predlaga razveljavitev izpodbijanega
sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišču prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu resda zapisalo, da
je bila v tem sporu izdana sodba na podlagi odpovedi, vendar gre za
očitno pisno pomoto. Takšen zapis se namreč v obrazložitvi sklepa
pojavi samo enkrat (v 6. odstavku), sicer pa sodišče prve stopnje
pravilno ugotavlja (v 1. odstavku), da je toženec v odgovoru na tožbo
pripoznal tožbeni zahtevek in da je zato dne 19.12.2003 izdalo sodbo
na podlagi pripoznave. Ni torej podana očitana absolutna bistvena
kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena
Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99, 96/02 in
2/04). Razlogi izpodbijanega sklepa so kljub navedeni očitni pisni
pomoti jasni in razumljivi, tako da je sklep mogoče preizkusiti.
Drugih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev pa v postopku na prvi
stopnji ni bilo.
Toženčeva pripoznava tožbenega zahtevka pomeni, da sta tožnika s
tožbo uspela. V skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP imata zato tudi
pravico do povračila svojih pravdnih stroškov. To pravico bi jima
bilo mogoče odreči le tedaj, če tožba sploh ne bi bila potrebna. Ta
pogoj pa v obravnavanem primeru ni podan. Toženec je namreč že v
pravdi zaradi motenja posesti (s prvim tožnikom in njegovo skrbnico)
povsem jasno izrazil svoje stališče glede obstoja sporne služnosti.
Sodišče prve stopnje se je o tem lahko prepričalo z vpogledom v
priloženi spis istega sodišča opr. št. I P. Toženec, ki je v odgovoru
na tožbo zaradi motenja posesti napovedal, da bo sporno služnost tudi
vnaprej še izvrševal, ob zaslišanju pa zagrozil s samopomočjo, je s
takšnimi svojimi stališči brez dvoma dal povod za tožbo v obravnavani
zadevi. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, da se
tožnika niti z opominom pred tožbo ne bi mogla izogniti nastalim
pravdnim stroškom. Iz istega razloga tudi ni umesten pritožbeni
očitek, da tožnika pred pravdo nista zahtevala od toženca izstavitve
zemljiškoknjižne listine za izbris služnostne pravice. Ni verjetno,
da bi toženec upošteval takšno zahtevo, glede na njegovo poprejšnje
samovoljno uveljavljanje služnostne pravice. Dejstvo, da sedanji
drugi tožnik ni bil stranka v pravdi zaradi motenja posesti, pa ni
odločilno, sploh ker iz priloženega spisa izhaja, da je bil kot
lastnik enega od služečih zemljišč dejavno vključen v spor zaradi
služnostne poti in da je tudi on nasprotoval toženčevim vožnjam. Tako
se pokaže, da je bilo dejansko stanje, ki je podlaga izpodbijanega
sklepa, v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno.
Toženec ni upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov. Po 157.
členu ZPP mora namreč tožnik povrniti toženčeve pravdne stroške
takrat, ko toženec ni dal povoda za tožbo in je pripoznal tožbeni
zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, še preden
se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Oba navedena pogoja
morata biti torej podana kumulativno. Ker je toženec v obravnavanem
primeru dal povod za tožbo, ne zadošča, da je pripoznal tožbeni
zahtevek že v odgovoru na tožbo, zato mora svoje stroške postopka
nositi sam.
Izpodbijani sklep je torej pravilen tudi v materialnopravnem pogledu.
Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško
tarifo (Ur. list RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah s taksno
tarifo (Ur. list SRS št. 1/90 in Ur. list RS št. 48/90-73/03) sicer
pa toženec odmere stroškov za posamezna procesna dejanja niti
opredeljeno ne izpodbija.
Pritožbeni razlogi potemtakem niso podani, zato je sodišče druge
stopnje toženčevo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot
neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Ker je toženec s pritožbo propadel, sam nosi svoje stroške zanjo.
Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sklepa, temelji pa na
1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009