VSL sklep I Cp 1092/2004

Jedro

Za pravilno razlago 2. odstavka 107. člena ZOR je treba ugotoviti,

ali je bila sporna kupoprodajna pogodba izpolnjena in ali gre za

prepoved prometa z zemljiščem v pomenu prepovedi manjšega pomena. V

trenutku prodaje je bila sporna parcela del zaščitene kmetije, ki je

nekaj mesecev zatem izgubila ta status in je pridobila status

stavbnega zemljišča. Prodajalec pogodbe ni izpodbijal, dediči pa

trdijo, da je ta pogodba nična zaradi določbe 22. člena Zakona o

kmetijskih zemljiščih.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku treh dedinj po

pok. D.K., ki so zahtevale ugotovitev, da je prodajna pogodba med

zapustnikom in tožencem nična ter vzpostavitev lastninske pravice na

zapustnika.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka, ki ima dva odvetnika

in obe pritožbi sta pravočasni. Zato povzetek pritožbe obsega obe

pritožbi.

Obe pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožeča stranka ni

zatrjevala, da je razlog ničnosti v dejstvu, da naj bi bila kmetija

del zaščitene kmetije. Sklicevala se je vedno le na določbo 5.

odstavka 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih in v navedbah ni

navedla, da je kmetija izpolnjevala pogoje za zaščitenost. S tem je

sodišče prekoračilo svoje pristojnosti in ugotovilo dejstva, ki jih

tožeča stranka ni navajala. Napačno je uporabilo materialno pravo in

sicer 2. odstavek 107. člena ZOR. Sedaj ni več razlogov za ničnosti

in če je pogodba izpolnjena, ni jasno, zakaj sodišče ugotavlja, da ne

gre za zanemarljivo dejstvo. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi šlo

za odsvojitev parcele, ki bistveno vpliva na gospodarsko sposobnost

kmetije. Tožeča stranka takega dokaza tudi ni predlagala. Tožena

stranka še opozarja na potrdilo občine iz katerega izhaja, da je

sporna parcela v območju, ki je dolgoročno predvidena za razširitev

stavbnih zemljišč. Zakon o kmetijskih zemljiščih je želel varovati le

kmetijska zemljišča in ne stavbnih zemljišč. Tožeča stranka je

najprej zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti in

vknjižbo vseh tožnikov kot solastnikov. Sklicevala se je le na Zakon

o kmetijskih zemljiščih. Iz potrdila, ki je bilo priloženo pri vpisu

v zemljiško knjigo je bilo razvidno, da je to zemljišče nezazidano

stavbno zemljišče. Tožena stranka je plačala kupnino. Šele po

odgovoru na tožbo toženca, je tožeča stranka popravila zahtevek. Po

sedanji zakonodaji sodišče ne more odrejati, da se opravijo vknjižbe,

kot jih zahteva tožeča stranka. Tožniki se niso sklicevali na ničnost

iz razloga, ker naj bi šlo za zaščiteno kmetijo. Sodišče ni zavzelo

stališča o potrdilu, ki se nahaja v zemljiški knjigi skupaj s

pogodbo. Tega potrdila nihče še ni izpodbil in gre za predhodno

vprašanje. Kupnina je bila plačana, pogodba vknjižena, posest

prevzeta. Ker sodišče ni izvajalo v smeri razčiščevanja dejstev o

zaščiteni kmetiji, toženec ni navajal, da je lastnik zaščitene

kmetije in sedaj prilaga potrdilo oziroma odločbo Upravne enote Kranj

z dne 25.10.1995. Pritožba opozarja na ugotovitev sodišča, ki je brez

izvajanja dokazov ugotovilo, da bi relativno majhna kmetijo z

odtujitvijo 1624 mý zemljišča, veliko izgubila. Za te trditve ni bilo

dokazov.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga

zavrnitev pritožbe. Trdi, da toženec ni plačal kupnine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba tožene stranke nima prav, ko trdi, da se sodišče ni

opredelilo o tem, da bi bila prodana parcela kmetijsko zemjišče. V

sodbi je ugotovitev o tem dejstvu (list.št. 57), saj sodišče prve

stopnje ugotavlja, da je po smrti zapustnika bilo ugotovljeno, da je

njegova zapuščina izpolnjevala pogoje za status zaščitene kmetije po

tedaj veljavnem Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih

kmetijskih gospodarstev (Ur.l. SRS št. 26/73 in naslednji). Vendar

je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je šlo za

zemljišče, ki ga ni bilo mogoče oddeliti od zaščitene kmetije in da

je zato tak pravni posel za sporno parcelo ničen. Pri tem je sodišče

spregledalo, da je po določbi 3. odstavka 22. člena takrat veljavnega

Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 26/73 in naslednji)

dopuščal izjeme, ko so se zaščitene kmetije s pravnimi posli med

živimi lahko delile (povečevanje, zaokroževanje ali nastajanje druge

zaščitene kmetije). Ni šlo za absolutno ničnost v pomenu nedopustnega

predmeta (primerjaj 47.člen ZOR, uporaba na podlagi 1066. člena

Obligacijskega zakonika). Ob določenih primerih in določenim osebam

je bilo namreč mogoče tako parcelo, ki je bila del zaščitene kmetije

odsvojiti. Tožena stranka se namreč sklicuje na to, da je bil pravni

posel izpolnjen, da je zapustnik prejel kupnino, tožena stranka pa se

vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica in prevzela posest nad

parcelo.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je v istem letu, nekaj

mesecev po sklenitvi pravnega posla, kmetija izgubila status

zaščitene kmetije. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je Zakon o

dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev na

katero se je oprlo sodišče prve stopnje, prenehal veljati po

razveljavitvi Ustavnega sodišča (odločba Ustavnega sodišča, Ur.l. RS,

št. 76/94, veljavnost leto dni po objavi) in je nato Zakon o

dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.l. RS, št. 70/95) vpeljal nova

merila o zaščitenih kmetijah. V ustavni odločbi je Ustavno sodišče

razveljavilo prejšnji zakon, med drugim tudi zaradi nejasno določenih

meril za določanje zaščitene kmetije in sedaj veljavni zakon med

drugim določa, da je kmetija lahko zaščitena, če presega 5 hektarov

primerljive kmetijske površine, K. kmetija pa je obsega le 3,3773 ha

primerljive kmetijske površine. Ob vložitvi tožbe pa je sporno

zemljišče že imelo spremenjeni status in je sedaj stavbno zemljišče.

Vse to je namreč pomembno pri razlagi pravnega standarda "prepoved

manjšega pomena", ki omogoča ohranitev veljavnosti pravnega posla

kljub ničnosti v času trenutka sklenitve pogodbe. Tako je pri razlagi

tega pravnega standarda Vrhovno sodišče RS v odločbi opr.št. II Ips

374/97 med drugim ugotovilo, da je pomembno, v čem so bili prizadeti

družbeni interesi v tedanjem pomenu besede. Zakon o dedovanju

kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev je nedvoumno

ščitil celovitost kmetij oziroma omejeval drobljenje zaščitenih

kmetij, pa še to ne absolutno (primerjaj izjeme iz 22. člena Zakona o

kmetijskih zemljiščih). To pomeni, da sodišče prve stopnje ni

pravilno razlagalo 2. odsatvek 107. člena ZOR, ko je ugotovilo, da je

šlo za tako pomembno dobrino, da je pogodba nična. Pritožba

utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje brez izvedenih

dokazov kar samo ugotovilo, da je predmetna parcela bila tako

pomembna za kmetijo, da ni mogoče govoriti o zanemarljivosti pomena

prodane parcele. Pomen prodane parcele se lahko oceni le v pomenu

prepovedi drobitev zaščitenih kmetij, saj je zakon bil temu

namenjen.

Pritožbeno sodišče pa tudi opozarja na dejstvo, da je treba pri

razlagi pravnega standarca "kršitev prepovedi manjšega pomena"

upoštevati ne le vsebino prepovedi, ampak tudi ravnanje tistega, ki

je prepoved prekršil (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS,

objava Poročilo VS, št. 1/96, stran 4). Gre torej za subjektivno

ravnanje prodajalca. Tožeča stranka je namreč kot dedič vstopila v

njegove pravice univerzalnega naslednika in s tožbo zahteva vrnitev

prodane parcele oziroma vrnitev v zapuščino (vknjižba na prodajalca).

Zapustnik ni vložil tožbe, s katero bi izpodbijal ali zahteval

ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Tožeča stranka nima več pravic,

kot bi jih imel prodajalec. Zato bo treba sporno pogodbo presojati

skozi 2. odstavek 107. člena ZOR tudi v luči ravnanja prodajalca in

kupca.

Tako se izkaže, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni

pravno pomembno vprašanje, ali je toženec parcelo plačal. To

vprašanje je glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZOR pravno

pomembno.

Glede na zmotno materialnopravno razlago sodišča prve stopnje, je

ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje (355. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi vsa pravno

relevantna dejstva in o zadevi ponovno odloči.

Pritožbeno sodišče še odgovarja pritožbi na navedbe, ko trdi, da je

sodišče odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Res je, da

tožeča stranka ni v tožbi uveljavljala ne prave trdtivene podlage, ne

pravega zahtevka. Vendar je v pripravljalni vlogi na list.št. 2

zatrjevala, da je prodajalec lastnik zaščitene kmetije in da je

zemljišče, ki je bilo prodajano kmetijsko obdelovalno zemljišče. O

tem je tožeča stranka tudi ponudila dokaze. Sodišče je vezano na

trditveno podlago in tožbeni zahtevek, ni pa vezano na

materialnopravno presojo tožeče stranke. Pritožba tudi zmotno meni,

da je pravdno sodišče vezano pri odločanju o statusu zemljišča

oziroma materialnopravni presoji na izjavo o namembnosti zemljišča

Mestne občine K., ki je bila predložena zemljiški knjigi pod opr.št.

Dn.št.. Gre za dokaz, ki ga je treba oceniti, ne gre pa za pravno

vprašanje matičnega organa v pomenu 13. člena ZPP oziroma predhodnega

vprašanja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbo 166. člena

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1188/2004
• VSL sklep I Cp 123/97
• VSL sodba I Cpg 1007/2000