VSL vmesna sodba in sklep I Cpg 1062/2002
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CPG.1062.2002 |
Evidenčna številka: | VSL05265 |
Datum odločbe: | 12.05.2004 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | vmesna sodba na drugi stopnji |
Jedro
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje
glede podlage pravilna, je iz razlogov procesne ekonomičnosti
postopka z vmesno sodbo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v
ugotovitvenem delu.
Izrek
Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega
zahtevka, zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba;
s k l e n i l o :
Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožbenega
zahtevka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo vzdržalo v veljavi
sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I Ig 17/96 z
dne 14.3.1996 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi
stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 479.787,00 SIT
(2. točka izreka).
Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala
je pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega
stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da
pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da
zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki, da toženi stranki
plača pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje
razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.
Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.
Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o temelju
tožbenega zahtevka, ni utemeljena. Pritožba je utemeljena glede
višine zahtevka.
Tožeča stranka kot prevzemnik odstopljene terjatve je kot pravno
podlago tožbenega zahtevka navedla Pogodbo o odkupu terjatev št.
3/95, ki jo je sklenila z odstopnikom E d.o.o. (A4, v nadaljevanju
pogodba o odkupu terjatev), s katero ji je E. odstopil terjatev do
tožene stranke iz Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 00150/3503-K z
dne 15.7.1993 (A2, v nadaljevanju posojilna pogodba). Sodišče prve
stopnje je ugotovilo, da je odstopnik s pogodbo o odkupu terjatev
tožeči stranki odstopil svojo terjatev do tožene stranke kot dolžnika
v višini neodplačane glavnice po posojilni pogodbi 358.597,18 DEM v
tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila (2. člen
pogodbe o odkupu terjatev). Ugotovilo je, da je bil dolžnik obveščen
o odstopu terjatve in zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da
za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev (prvi odstavek
438. člena ZOR). Zato dejstvo, da je tožena stranka kot dolžnik
zavrnila podpis prvotno sestavljene pogodbe o odkupu terjatve (B5),
ni pravno relevantno za presojo obveznosti tožene stranke, da svojo
obveznost plača novemu upniku. Tožena stranka pa ni izkazala, da
upnik iz pogodbe o dolgoročnem posojilu, te ne bi smel odstopiti
drugemu brez dolžnikove privolitve (primerjaj z določilom drugega
odstavka 436. člena ZOR) ali da pravna narava odstopljene terjatve
nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 436. člena ZOR), kar bi
utegnilo vplivati na veljavnost in učinke pogodbe o odstopu terjatve.
Dejstvo, da naj bi E. prodal strogo namensko posojilo, na kar
pritožnik opozarja v pritožbi, ni pravno relevantno, ker si tožena
stranka zmotno razlaga "namenskost posojila", ki naj bi bilo v njeni
obvezi, da vrne posojilodajalcu denar za namen, za katerega naj bi ga
on uporabil. Če je tožena stranka od E. prejela dogovorjeno vsoto
denarja, česar v postopku ni zatrjevala, je enako vsoto denarja
dolžna posojilojemalcu vrniti (prvi odstavek 557. člena ZOR). Pri
obveznosti vrniti denar po posojilni pogodbi se dolžnik ne more
sklicevati na namensko uporabo vrnjenega denarja. Zato so pritožbene
trditve, da je bila vsebina namenskega posojila v tem, da se kupnina
od prodane terjatve porabi za sanacijo del, ki jih ni opravil E., pač
pa zanj V. d.o.o., v tem postopku neupoštevne.
Pritožbeno sodišče se ne strinja z mnenjem pritožnice, da je sodišče
prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede neutemeljenosti
njenega ugovora, ki ga je uveljavljala nasproti prevzemniku terjatve
in ki naj bi izviral iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in
upnikom. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da bi tožena stranka
upravičeno uveljavljala nasproti prevzemniku ugovor zadržanja plačila
neopravljenih del po podizvajalski pogodbi, če bi E. tožeči stranki
prodal terjatev iz take pogodbe. Iz že citiranih listin in trditev
tožeče stranke o pravni podlagi zahtevka pa ne izhaja, da je bila
odstopljena terjatev po pogodbi o delu med E. kot odstopnikom in
toženo stranko kot dolžnikom, pač pa terjatev iz posojilne pogodbe.
Ugovori, ki jih je uveljavljala tožena stranka pa ne izvirajo iz
posojilne pogodbe (primerjaj z določilom drugega odstavka 440. člena
ZOR). Zato je glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve
stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da so
ugovori tožene stranke neupoštevni. Ker pa tožena stranka tudi ni
dokazala, da je do obvestila o odstopu terjatve njena obveznost na
pravnoveljaven način prenehala, je pravilno zaključilo, da je tožeča
stranka od tožene stranke upravičena zahtevati vračilo prejetega
denarja (prvi odstavek 440. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 562.
člena ZOR).
Pritožnica je sama s sabo v nasprotju, ko trdi, da bi, če bi bilo
tožbenemu zahtevku ugodeno, dvakrat plačala sanacijo. Z ugoditvijo
tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na
vračilo posojila. Iz dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v
tem postopku glede sanacije pa prav tako ne izhaja, da bi bila tožena
stranka tista, ki naj bi sklenila pogodbo o delu z V., ki naj bi
opravil sanacijo. Tožena stranka in V. sta sklenila dogovor in
kratkoročno posojilno pogodbo (B8-B9), zato so pritožbene trditve o
plačilu sanacije v nasprotju s predloženimi dokazili in kot take
neupoštevne.
Tako se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso
utemeljeni. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih
razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti
(drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo,
da je sodišče prve stopnje pri presoji višine terjatve zmotno
uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila tožena
stranka v skladu s 3. členom pogodbe o dolgoročnem posojilu zavezana
plačati vsakokratno anuiteto posojila (44.824,65 DEM) v tolarski
protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan prejema sredstev od
investitorja T. d.d. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu
dveh anuitet v tolarski protivrednosti DEM na dan plačila v nasprotju
s posojilno pogodbo, ki zavezuje toženo stranko. Zaradi spremebe
upnika dolžnik namreč ne sme priti v slabši položaj kot ga je imel
pred odstopom. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko
stanje v zvezi z višino zahtevka ni bilo popolno ugotovljeno. Ker pa
je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ugotovilo, da je sodba
sodišča prve stopnje glede podlage pravilna, je iz razlogov procesne
ekonomičnosti postopka z vmesno sodbo, sodbo sodišča prve stopnje
potrdilo v ugotovitvenem delu (353. člen ZPP v zvezi s 315. členom
ZPP); v dajatvenem delu pa sodbo sodišča prve stopnje s sklepom
razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da
ponovno odloči o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka (355.
člen ZPP).
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi
trditev tožeče stranke ugotoviti tolarsko protivrednost vtoževanih
anuitet v skladu z določilom 3. člena pogodbe o dolgoročnem posojilu
(A2) v zvezi s prvim odstavkom 440. člena ZOR in nato v okviru
zahtevka odločiti, v kakšni višini je dolžna tožena stranka plačati
terjatev tožeči stranki.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009