VSL sklep I Cp 1074/04

Jedro

Tudi (gradbeni) poseg v solastni hiši, ki je objektivno koristen, ne

izključuje vznemirjanja solastninske pravice ostalih solastnikov.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvim trem tožencem

naložilo, da znižajo streho garaže pri hiši Stična 111 na parc. št.

116/17 k.o. S., za dve vrsti opek, v ostalem je tožnikov zahtevek na

vzpostavitev stanja pred raznimi izvedenimi posegi v hiši in njeni

okolici zavrnilo. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek zoper četrto

toženko na dopustitev souporabe notranjega stopnišča in dvorišča. V

celoti je nadalje zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi, ki se prav

tako nanaša na številne tožnikove posege v lastninsko pravico

tožencev na isti hiši. Glede pravdnih stroškov je prvo sodišče

odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik iz vseh

pritožbenih razlogov, toženci pa zaradi zmotne uporabe materialnega

prava. Pritožniki predlagajo zanje ugodno spremembo z ugoditvijo

zahtevkom oziroma razveljavitev sodbe.

Tožnik v pritožbi s pravočasnim dodatkom uvodoma pojasnjuje, da

četrta toženka ni najemnica stanovanja v prvem nadstropju, pač pa kot

hči pok. F. L., podpisnika delilne pogodbe iz leta 1969, njegova

pravna naslednica. Ker ta pogodba, kot sicer sodišče pravilno

ugotavlja, velja tudi za vse pravne naslednike podpisnikov, bi bilo

potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ugotovitve sodišča

glede posameznih postavk tožbenega zahtevka so v nasprotju z

dejanskim stanjem, ki izhaja iz predloženih listin, kakor tudi iz

izvedenega dokaznega postopka, odločitev pa je ne le materialnopravno

napačna, ampak tudi neživljenjska. Pritožba ob tem podrobno analizira

dejstva in ugotovitve ter pomanjkljivosti postopka v zvezi s

posameznimi točkami zahtevka. Glede izpraznitve stopnišča pa še

opozarja na medsebojno nasprotje razlogov, v katerih se omenja, da je

stopnišče prazno, hkrati pa, da so tam odložene vreče. Četrtotoženka

tožniku onemogoča uporabo stopnišča s tem, da tam povzroča nevzdržen

hrup.

Toženci menijo, da niso pasivno legitimirani, kakor so že

argumentirali v teku postopka. Kot nasprotni tožniki pa v pritožbi

opozarjajo, da vsak poseg v solastninsko pravico, ki objektivno lahko

moti solastnika, predstavlja nedovoljen poseg, ki se mora sanirati z

odpravo. Nesprejemljivo je zato mnenje sodišča, da sicer ugotovljeni

tožnikovi posegi v nepremičnino oziroma njene skupne dele ne ovirajo

ostalih solastnikov pri izvrševanju njihove pravice in zato niso

sodno varovani. Toženci grajajo še stroškovno odločitev, zlasti glede

četrte toženke.

Tožnik je na pritožbo tožencev odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev,

pri čemer opozarja na ambivalentnost nasprotne stranke, ki očitno

meni, da določena pravila veljajo le za tožnika.

Pritožbi sta utemeljeni.

Odločitev o (pretežni) zavrnitvi tožbenega in nasprotnega zahtevka

prvo sodišče opira na 13. člen Zakona o obligacijskih razmejih (ZOR),

ki v 1. odst. prepoveduje izvrševanje pravic iz obligacijskih

razmerij v nasprotju z namenom, zaradi katerega je pravica z zakonom

ustanovljena ali priznana. Ob tem kot namen konkretne delitvene

pogodbe, sklenjene leta 1969 med tožnikom in njegovima bratoma glede

obravnavanih nepremičnin, šteje to, da so pogodbeniki želeli

zagotoviti, da nobeden od njih (oz. njihovih pravnih naslednikov) ne

bo motil drugih, nikakor pa niso hoteli preprečiti izboljšav hiše. Z

obeh strani uveljavljanih posegov, ki jih je sicer z ogledom

ugotovilo, zato sodišče prve stopnje (z izjemo nadzidane garaže) ne

šteje za objektivno vznemiranje lastnine oziroma solastnine, ker jih

ocenjuje bodisi kot nemoteče ali kot koristne.

Z navedenim stališčem prvostopenjskega sodišča, iz katerega izhaja,

da odreka varstvo šikanoznim zahtevkom, za kakršne konkretne zahtevke

obeh strank opredeljuje, se je sicer načelno mogoče strinjati. Vendar

pa je tako gledanje lahko ustrezno le, ko gre za objektivno neznatna

dejanja oziroma spremembe, česar pa v obravnavani zadevi nikakor ni

mogoče ugotoviti. Nasprotno, vsi posegi, o katerih se je prvo sodišče

z ogledom prepričalo in jih je v svoji sodbi opisalo, so očitno

bodisi po njihovem obsegu ali po učinkih tolikšni, da jih ni mogoče

kakorkoli izločiti iz okvira določb 42. in 43. člena ZTLR, na katere

se zahtevka obeh strank tudi opirata. Ob tem velja glede na

prvostopenjsko in pritožbeno stališče o legitimaciji posameznih

tožencev oziroma tožnikov opozoriti, da se vznemirjanje nanaša na

lastnika ali domnevnega lastnika, izvrši pa ga kot tretji lahko

kdorkoli, ne le solastnik. Zaradi uvodoma opisane opredelitve sodišče

prve stopnje ni ugotavljalo vseh za to pravno podlago relevantnih

dejstev in okoliščin. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti (člen 355

ZPP), da bo v ponovljenem postopku ne glede na delitveno pogodbo (A3)

ugotovilo in opredelilo v obeh tožbah uveljavljane posege kot

vznemirjanje izključne lastnine vsake od pravdnih strank ali kot

poseg v njihovo solastnino. Razveljaviti pa je bilo treba tudi izrek

o ugoditvi tožnikovemu zahtevku za znižanje garažne strehe, saj med

njim in zadevno obrazložitvijo pod točko e) na strani 10 sodbe, ki

govori o dozidavi za redno rabo stanovanja, obstaja nasprotje oziroma

nejasnost, ki onemogoča preizkus. Posledica razveljavitve odločitve o

glavni stvari je razveljavitev stroškovnega izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165.

člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 809/2000
• VSC sodba Cp 1783/2001
• VSL sodba II Cp 1902/2000