VSL sodba in sklep I Cp 1711/2003

Jedro

S sodbo o pripoznavi je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice

vožnje in hoje v breme služečega zemljišča parc. št. x v korist

gospodujočih nepremičnin y, toženi stranki pa je bilo naloženo, da

mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo

mogoče to pravico vpisati v zemljiško knjigo. Sodba je postala

pravnomočna 8.8.1993 in po preteku paricijskega roka tudi izvršljiva.

Postopek v pravdni zadevi se je po pravnomočnosti sodbe na podlagi

pripoznave nadaljeval le še po nasprotni tožbi toženke na ukinitev

služnosti. Ne glede na tek tega postopka bi tožnica lahko vse od

pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave zahtevala s tožbo iz 57.

člena ZTLR varstvo služnosti, saj je bil njen obstoj že pravnomočno

ugotovljen. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve

stopnje, da je tožničina stvarna služnost prenehala na podlagi 1.

odstavka 58. člena ZTLR. Tožena stranka se torej tožničinemu zahtevku

za varstvo služnosti utemeljeno upira z ugovorom prenehanja

služnostne pravice. V zvezi materialnopravno presojo spora, kot jo

ponuja pritožba (99. člen SPZ, po katerem tožba za varstvo stvarne

pravice ne zastara), naj bo le še pojasnjeno, da je treba

utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka presojati po ZTLR

(268. člena SPZ), konkretno po 57. členu ZTLR. Zavrnitev zahtevka pa

ne temelji na zastaranju pravice, kot meni pritožba, temveč na

prenehanju pravice na podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR, kar

posledično pomeni tudi izgubo zahtevati varstvo pravice po 57. členu

ZTLR. Varstvo služnostne pravice je namreč mogoče le, dokler služnost

obstaja - v obravnavanem primeru pa je že pred vložitvijo tožbe

prenehala po samem zakonu.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklepa sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene

stroške pritožbenega postopka v znesku 46.950,00 SIT v 15

dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek,

da je tožena stranka dolžna odstraniti vse ovire na

služnostni poti, ki poteka po parc. št. X k.o. Kompolje, in sicer v

širini 2,5 m med stanovanjsko hišo tožene stranke in njenim

gospodarskim poslopjem tik ob gospodarskem poslopju in tako omogočiti

vsak čas prehodnost in prevoznost te služnostne poti ter da je tožeča

stranka na tej opredeljeni služnostni poti upravičena vsako oviro

odstraniti na stroške tožene stranke. S sklepom pa je ugodilo ugovoru

tožene stranke zoper začasno odredbo in razveljavilo dne 2.9.2000

izdano začasno odredbo, da mora tožena stranka takoj odstraniti

zložene deske in bodečo žico ter drugo navlako na delu zemljiške

parcele št. X k.o. Kompolje, in sicer v taki širini, da bo možen

dostop z osebnim avtomobilom po služnostni poti. Tožeči stranki je še

naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku

147.172,00 SIT.

S sklepom z dne 3.9.2003 je sodišče prve stopnje predlog

tožnice za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo v delu, ki

se nanaša na plačilo takse za sodbo, ugodilo pa je njenemu

predlogu za oprostitev plačila takse za pritožbo.

Zoper sodbo in sklep z dne 9.7.2003 ter zoper sklep z dne

3.9.2003 se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

V pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 9.7.2003 tožeča

stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in

sklep razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa,

da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče

prve stopnje ugotavlja, da je tožnica s tožbo zahtevala

odstranitev ovir šele 28.6.2000, po mnenju sodišča po

preteku 3 letnega roka, v katerem služnostne pravice ni

izvrševala. Ne omenja pa, da je bila zoper pravnomočno sodbo

z dne 20.5.1997 vložena revizija toženke. Tudi če bi tožnica v tem

obdobju predlagala izvršbo, bi bil obstoj revizijskega postopka

razlog za odlog izvršbe in ne bi dosegel svojega namena. Res je, da

je sodba izvršljiva, ko zoper njo ni več rednega pravnega sredstva,

vendar je ne glede na to tožnica pričakovala, da bo tožena stranka po

prejemu sodbe le prostovoljno odstranila ovire na služnostni poti.

Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnica 90 % invalid, da ima

omejeno gibanje - le s pomočjo hodulj. V času triletnega obdobja, ko

bi morala predlagati izvršbo, je bila praktično nepokretna zaradi

operacije kolka. Razumljivo, da v tem času ni uporabljala služnostne

poti, niti ni razmišljala o predlogu za izvršbo ali tožbi za

odstranitev ovir. Zaradi nesodelovanja s tedanjim pooblaščencem tudi

ta ni varoval pravice tožnice v triletnem roku. Sicer pa v času

zdravljenja tožnica ni imela potrebe po služnostni poti, saj je v tem

času prebivala pri svojcih, v zdravilišču in Inštitutu za

rehabilitacijo invalidov RS. Tožnica torej služnostne poti ni

uporabljala iz objektivnih razlogov, ne pa zato, ker ne bi imela

pravice. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 99. členu

določa, da lahko vsakdo s tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja, ki

ga nekdo protipravno izvaja na njegovi stvarni pravici, kar služnost

prav gotovo je. Zahtevek po prepovedi vznemirjanja pa ne zastara.

Tožba zaradi odstranitve ovir na služnostni poti pomeni zahtevek za

prenehanje oziroma prepoved vznemirjanja in tak zahtevek torej ne

more zastarati. Vsaka nepremičnina mora imeti dostop do javne poti.

Tako je tudi tožeča stranka upravičena, da se ugodi tožbenemu

zahtevku in tako vzpostavi legitimno stvarno pravico vožnje in hoje

po služnostni poti preko zemljiške parcele št. X k.o. Kompolje.

V pritožbi zoper sklep z dne 3.9.2003 (glede na datum

odprave sklepa jo je pritožbeno sodišče štelo za pravočasno

kljub temu, da v spisu ni povratnice o vročitvi sklepa)

tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje sicer

pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do

oprostitve plačila sodne takse glede na predloženo

dokumentacijo o njenem socialnem in materialnem položaju,

zato je nerazumljiva odločitev, da se tožnice ne oprosti

plačila sodne takse za sodbo. Tožeča stranka je v postopku

na prvi stopnji propadla, njen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zato,

ker se ni mogla aktivno udeleževati pravdnega postopka, njen prejšnji

pooblaščenec pa je zamudil rok z vložitev izvršbe. Tožeča stranka ni

sposobna plačati sodne takse, ne da bi se poslabšal njen materialni

položaj in bi bila s tem ogrožena njena življenjska eksistenca. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep popravi v 1. točki

in jo oprosti plačila sodne takse.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo

odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne

kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zoper sodbo ne pove, iz katerih pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija sodbo prve stopnje.

Preizkus obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve

določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče

opravilo v mejah, kot jih določa 2. odstavek 350. člena ZPP.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da tiste procesne kršitve iz

2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti, niso podane.

Tudi ugotovljenega dejanskega stanja pritožba v bistvu ne

izpodbija. V zvezi s tem namreč tožnica izpostavlja le

dejstvo, da je 90 % invalid, da je bila v času triletnega

obdobja, ko bi morala predlagati izvršbo, praktično

nepokretna zaradi operacije kolka in zato v tem času ni

uporabljala služnostne poti niti ni razmišljala o predlogu

za izvršbo ali tožbi za odstranitev ovir. Navedeno

pritožbeno sodišče ocenjuje kot navajanje novih dejstev, kar

v pritožbi ni dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP), saj

tožnica ne pojasni, da bi tega ne mogla navajati že v postopku pred

sodiščem prve stopnje. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je tožnica

invalid in omejeno pokretna, vendar pa tega doslej ni navajala kot

objektivni vzrok neizvrševanja služnostne pravice. Zatrjevanje te

vzročen zveze pa, kot že povedano, predstavlja novo dejstvo v

pritožbenem postopku in kot tako nedopustno. Prav tako predstavljajo

novo navajanje dejstev navedbe o nesodelovanju tožnice s svojim

prejšnjim pooblaščencem, sicer pa ji je treba pojasniti, da razmerje

med njo in pooblaščencem nikakor ne more imeti vpliva na odločitev v

zadevi.

Na področje presoje pravilne uporabe materialnega prava

(sicer v povezavi s procesnimi pravili o pravnomočnosti in

izvršljivosti sodnih odločb) pa sodi presoja, kdaj je

tožnica pridobila pravico uveljavljati varstvo služnostne

pravice, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da je več

kot tri leta ni izvrševala, in ali je služnostna pravica

prenehala na podlagi 1. odstavka 58. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR),

ki ga je treba v obravnavanem primeru še vedno uporabiti. Glede na

določilo prehodne določbe 268. člena SPZ se namreč postopki, ki so se

začeli pred uveljavitvijo tega zakona (torej pred 1.1.2003 - 275.

člen SPZ) zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če SPZ

določa drugače.

S sodbo o pripoznavi z dne 15.6.1993, opr. št. P 257/91 je

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Grosupljem ugotovilo

obstoj služnostne pravice vožnje in hoje v breme služečega

zemljišča parc. št. X k.o. Kompolje v korist gospodujočih

nepremičnin, ki so vpisane v vl. št. Y k.o. Kompolje, toženi stranki

pa je bilo naloženo, da mora tožnici izstaviti zemljiškoknjižno

listino, na podlagi katere bo mogoče to pravico vpisati v zemljiško

knjigo. Sodba je postala pravnomočna 8.8.1993 in po preteku

paricijskega roka (roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti - 20.

člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju

ZIP oziroma 21. člen sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in

zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) tudi izvršljiva. Postopek v pravdni

zadevi opr. št. P 257/91 se je po pravnomočnosti sodbe na podlagi

pripoznave nadaljeval le še po nasprotni tožbi toženke na ukinitev

služnosti. Ne glede na tek tega postopka bi tožnica lahko vse od

pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave zahtevala s tožbo iz 57.

člena ZTLR varstvo služnosti, saj je bil njen obstoj že pravnomočno

ugotovljen. Vse navedeno pravilno ugotavlja tudi sodišče prve

stopnje. Nadalje pa je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da je

nepravilno njeno (in zato sedaj tudi pritožbeno) sklicevanje na

nadaljnji postopek z izrednimi pravnimi sredstvi po pravnomočnosti

sodbe o zavrnitvi zahtevka za ukinitev služnosti (sodba je postala

pravnomočna z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani dne

20.5.1997): najprej zato, ker je bila stvarna služnost že pravnomočno

ugotovljena in bi bilo torej mogoče zahtevati njeno varstvo, nadalje

pa zato, ker zgolj možnost odloga izvršbe (odlog namreč samo zato,

ker je zoper pravnomočno odločbo vloženo izredno pravno sredstvo, ni

nujen, saj morajo biti za to podani še drugi pogoji - 63. člen ZIP)

nikakor ni vplivala na njeno pravico zahtevati spoštovanje

ugotovljene služnostne pravice. Tožnica je torej imela vse

od pravnomočnosti sodbe o ugotovitvi služnostne pravice

(8.8.1993) možnost na prisilen način s tožbo na varstvo služnostne

pravice zahtevati spoštovanje te pravice, če je toženka preprečevala

oziroma prepovedovala njeno izvrševanje.

Stvarna služnost preneha, če se lastnik služne stvari upre

njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje

pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje (1. odstavek 58.

člena ZTLR). Zakon sam torej določa pogoje, ob izpolnitvi

katerih se izgubi stvarna služnost. Da služnosti ni

izpolnjevala več kot tri leta pred vložitvijo v tem postopku

obravnavane tožbe, je potrdila sama tožnica, zaslišana kot

stranka, izhaja pa tudi iz drugih v postopku pred sodiščem

prve stopnje izvedenih in v sodbi ocenjenih dokazov. Pravilna pa je

nadalje presoja sodišča prve stopnje - in tega pritožba niti ne

izpodbija - da pravda zaradi motenja posesti na to nima vpliva, saj

tožnica sama priznava, da na podlagi izdanega sklepa ni zahtevala

prisilne izpolnitve terjatve. V pritožbi zatrjevana pričakovanja

tožnice, da bo toženka po končanih postopkih pred sodiščem

prostovoljno odstranila ovire na služnostni poti, pa na tako presojo

nimajo vpliva.

Pravilna je torej tudi materialnopravna presoja sodišča prve

stopnje, da je tožničina stvarna služnost prenehala na

podlagi 1. odstavka 58. člena ZTLR. Tožena stranka se torej

tožničinemu zahtevku za varstvo služnosti utemeljeno upira z

ugovorom prenehanja služnostne pravice. V zvezi

materialnopravno presojo spora, kot jo ponuja pritožba (99.

člen SPZ, po katerem tožba za varstvo stvarne pravice ne

zastara), naj bo le še pojasnjeno, da je treba utemeljenost

uveljavljenega tožbenega zahtevka presojati po ZTLR (že omenjena

prehodna določba 268. člena SPZ), konkretno po 57. členu ZTLR.

Zavrnitev zahtevka pa ne temelji na zastaranju pravice, kot meni

pritožba, temveč na prenehanju pravice na podlagi 1. odstavka 58.

člena ZTLR, kar posledično pomeni tudi izgubo zahtevati varstvo

pravice po 57. členu ZTLR. Varstvo služnostne pravice je namreč

mogoče le, dokler služnost obstaja - v obravnavanem primeru pa je že

pred vložitvijo tožbe prenehala po samem zakonu.

Končno pa je neutemeljeno tudi sklicevanje tožeče stranke na

služnost kot nujni dostop z njene nepremičnine na javno pot.

Očitno je, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da

je tožnica v daljšem obdobju (najmanj tri leta) uporabljala

drug dostop do svoje nepremičnine. Najmanj vprašljiva je

torej njena trditev, da nima drugega dostopa na javno pot.

Pa tudi, če bi bila njena trditev resnična, to na prenehanje

služnostne pravice po zakonu ne more imeti vpliva, pravni

red pa ji za zagotovitev potrebne zveze z javno cesto nudi druge

pravne institute.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da razlogi, ki jih

uveljavlja pritožba, niso podani, pa tudi ne razlogi, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo

zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve

stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče

ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo začasno

odredbo. Svoje pritožbe zoper ta sklep podrobneje ne

obrazloži, zato je pritožbeno sodišče ta sklep preizkusilo

le v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti. Teh razlogov pa ni ugotovilo, predlagana začasna

odredba pa ne more biti utemeljena že zato, ker tožeča

stranka s svojim zahtevkom v pravdi ni uspela. Glede na to

je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep

in sklep prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ).

Po določilu 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah (v

nadaljevanju ZST) sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje

od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in

velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5.

členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Za

sodno odločbo nastane taksna obveznost takrat, ko je

obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa

takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis

odločbe (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Kot je ugotovilo sodišče

prve stopnje, je tožeča stranka, ki je sicer bila prisotna na glavni

obravnavi, predlagala oprostitev plačila sodnih taks več kot mesec

dni po končani obravnavi. Glede na prej citirano določilo 1. odstavka

14. člena ZST je bila oprostitev za plačilo takse za sodbo predlagana

prepozno. Zato je zavrženje predloga v tem delu pravilna, pritožba

tožeče stranke pa neutemeljena. Na tako odločitev ne moreta vplivati

ne slabo premoženjsko stanje tožnice, ne uspeh v postopku, ki ga

izpostavlja pritožba. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno

sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep z dne 3.9.2003 in ga v

skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče

odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1.

odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je na vloženo

pritožbo odgovorila. Pritožbeno sodišče ji je tako glede na

uspeh v pritožbenem postopku in glede na priglašene stroške

priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo (375

odvetniških točk) in sodne takse zanj (5.700,00 SIT) in

določilo, da ji mora te stroške povrniti tožeča stranka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1047/93
• VSL sodba II Cp 1125/93
• VSL sodba I Cp 1194/94