VSL sodba I Cp 382/2004

Jedro

Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in dopolnil

(27. člen ZMed). Če tega ne stori, ima tisti, ki zahteva objavo

popravka, pravico to uveljaviti s tožbo (33. člen ZMed), obravnava o

taki tožbi pa se omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od

katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka (1. odstavek

35. člena ZMed) in sicer konkretnega popravka, to je tistega, ki ga

odgovorni urednik ni objavil, pa je bila njegova objava pravilno

zahtevana. Zahteva za objavo drugačnega popravka zato lahko pomeni le

novo zahtevo za objavo popravka. Ni mogoče slediti pritožbi, da

tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva manj, kot je zahtevala

pred pravdo, kar je za toženo stranko celo ugodneje in kar je sicer

pravica tožeče stranke - na ta način bi namreč stranka v postopku

lahko dosegla objavo popravka, ki naslovljen na odgovornega urednika

ni izpolnjeval pogojev po ZMed, v tožbenem zahtevku pa jih

izpolnjuje. Zato je treba določilo o omejitvi obravnavanja in

dokazovanja dejstev na tista, od katerih je odvisna toženčeva

dolžnost objave popravka, razumeti tako, da se obravnavajo in

dokazujejo dejstva, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave

tistega popravka, ki je bil predhodno nanj naslovljen (1. odstavek

26. člena in 27. člen ZMed).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je stvarno pristojno za

odločanje v sporu, nato pa s sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene

stranke kot odgovornega urednika časopisa Dnevnik objavo

popravka z vsebino, kot jo določa tožbeni zahtevek, na

članek z dne 18.10.2003 z naslovom Ameriški farmacevtski gigant je

zlorabil slovenske zdravnike," na besedilo pod fotomontažo z dne

18.10.2003, na članek z dne 20.10.2003 z naslovom M. je z zlorabo

trčil ob zdravniški kodeks" in na članek z dne 20.10.2003 z naslovom

żM. in zdravniki: kaj pa zdravniški kodeks?" Tožeči stranki je še

naložilo, da toženi povrne 213.440,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz

vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilna je

ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni

ravnala skladno z določbami Zakona o medijih (v nadaljevanju

ZMed), ker s tožbo zahteva nekaj drugega, kot v zahtevi za

objavo popravka z dne 12.11.2003. Ta zahteva se glede

vsebine sklicuje na zahtevo z dne 23.10.2003 in je tako

zahteva z dne 23.10.2003 v celoti tudi predmet zahteve

z dne 12.11.2003. Primerjava zahteve in tožbenega zahtevka

pokaže, da je vsebina tožbenega zahtevka v celoti vsebovana

že v zahtevi. Namen tožeče stranke namreč vseskozi ostaja

enak: zagotoviti objavo popravka, iz katerega bo razvidno,

da tožeča stranka ni v nikakršni povezavi s propagandno

brošuro. Res tožeča stranka v tožbenem zahtevku ne vztraja

več pri objavi nekaterih navedb iz prvotne zahteve, vendar

pa je pravica tožeče stranke zahtevati v pravdi manj, kot je

bilo zahtevano pred pravdo. Tudi med strankama ni sporno, da je

vsebina tožbenega zahtevka v celoti vsebovana že v prvotni zahtevi.

Tako prvotna zahteva kot tožbeni zahtevek ustrezata oblikovnim

zahtevam ZMed. Edini kriterij, ki ga glede oblike zahteve za objavo

popravka določa ZMed, je v 28. členu, da popravek ne sme biti

nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se nanaša. Hkrati je to

edini oblikovni kriterij, ki odgovornemu uredniku omogoča, da objavo

popravka zavrne. Drži, da je tožeča stranka v

tožbi spremenila, natančneje, prilagodila obliko svoje zahteve.

Razlika pa ni takšna, da bi bilo mogoče trditi, da prvotna zahteva ni

več predmet tožbenega zahtevka oziroma da je bila zahteva podana mimo

odgovornega urednika. Tožeča stranka v tožbi ni postavila novih

oblikovnih in še manj vsebinskih zahtev, glede katerih odgovornemu

uredniku ni bila dana možnost, da se nanje odzove. Zahteva je le

oblikovana bolj koncizno in je tožeča stranka v tožbi vsebino zahteve

strnila le na najpomembnejše trditve. Tožena stranka ni nikoli

zatrjevala, da je glede prvotne zahteve podan katerikoli primer iz

31. člena ZMed. Iz tega izhaja, da bi morala tožena stranka objaviti

celotno zahtevo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je

podana, ker je sodišče prve stopnje kršilo določilo 2. odstavka 7.

člena ZPP, saj je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale,

in 2. odstavek 284. člena ZPP, saj je obravnavalo navedbe, ki jih

tožena stranka sploh ni podala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da

med tožbenim zahtevkom in zahtevo za objavo popravka obstaja

vsebinska povezava le v najširšem smislu in da tožeča stranka s tožbo

zahteva nekaj, česar ni zahtevala v zahtevi. Tožena stranka tega ni

nikoli trdila, pa tudi ne, da zaradi oblikovne spremembe zahteva ni

predmet tožbenega zahtevka in da je bil v tožbi zahtevani popravek

podan mimo odgovornega urednika. Na podlagi teh (lastnih) ugotovitev

je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve

stopnje je tudi mimo navedb strank ugotovilo, da zahteve za objavo

popravka z dne 12.11.2003 ni podpisala pooblaščena oseba ter da

pooblaščenec tožeče stranke ni izkazal pooblastila, kar po 31. členu

ZMed predstavlja razlog za zavrnitev objave popravka. Tožena stranka

ni nikoli oporekala, da bi pooblaščenec tožeče stranke ne bil

pooblaščen za podajo zahteve. Pri ugotovitvi, da pooblaščenec tožeče

stranke ni bil pooblaščen za podpis zahteve za objavo popravka, pa ne

gre samo za kršitev 2. odstavka 7. člena ZPP, temveč tudi za povsem

napačen zaključek. Pooblaščenec tožeče stranke je izkazal pooblastil

o za opravljanje pravdnih dejanj, kar ugotavlja tudi sodišče prve

stopnje, pooblaščen pa je bil tudi za podajo zahteve za objavo

popravka. Obligacijski zakonik v 75. členu določa, da oblika, ki je z

zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel,

velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta

posel. ZMed ne predpisuje posebne oblike, v kateri mora biti podana

zahteva za objavo popravka, kar pomeni, da je lahko tudi ustna. Iz

zahteve z dne 12.11.2003 jasno izhaja, da je pooblaščenec toženo

stranko obvestil o zastopanju tožeče stranke, zato učinki zastopanja

niso sporni. Tudi ostale okoliščine primera potrjujejo, da je

pooblaščenec tožeče stranke imel pooblastilo za zastopanje, saj sicer

ne bi mogel razpolagati z ustreznim gradivom. Predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob uveljavljanju kršitve 2. odstavka 7. člena in 2. odstavka

284. člena ZPP, ker naj bi tožena stranka ne trdila, da

zahteva za objavo popravka, naslovljena na odgovornega

urednika časopisa, in popravek, kot ga vsebuje tožbeni

zahtevek, nista identična ter da tudi ni trdila, da naj bi

bil v tožbi zahtevani popravek podan mimo odgovornega

urednika, tožeča stranka prezre navedbe odgovora na tožbo,

da je v tožbenem zahtevku oblikovan povsem drugačen tekst,

ki naj bi ga tožena stranka objavila, kot pa tekst iz dopisa

23.10.2003, ki ga je poslala tudi druga pravna oseba, in da zahtevo,

oblikovano v skladu z določbami ZMed, vsebuje šele tožba (navedbe na

3. strani odgovora na tožbo pod točko 3). Tožena stranka je torej

trdila ravno to, kar je ugotavljalo sodišče, le zapisalo je morda

nekoliko z drugačnimi besedami: če je namreč tožena stranka navedla,

da je šele popravek, vsebovan v tožbenem zahtevku, skladen z

določbami ZMed, prejšnji zahtevek z dne 23.10.2003 pa to po njenem ni

bil, to pomeni seveda, da popravek, kot ga vsebuje tožba, predhodno

ni bil naslovljen na odgovornega urednika oziroma je bil naslovljen

mimo njega direktno na sodišče.

Enako procesno kršitev pritožba očita ugotovitvi sodišča, da

popravka, katerega objava je bila zahtevana, ni podpisala

pooblaščena oseba. Določilo 31. člena ZMed določa, v katerih

primerih odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka. To

določilo je materialnopravne narave in v primeru, ko sodišče

odloča, ali je odgovorni urednik upravičeno odklonil objavo

popravka, mora upoštevati razloge, ki jih zakon predvideva

za to. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo

dejstev, ki jih stranke niso navajale, glede na to da je bila že v

samem postopku vprašljiva pravilnost pooblastila, pa se je lahko pri

materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo tudi

na predložena pooblastila. S tem torej ni kršilo procesnih določil o

dokazovanju, ki jih navaja pritožba. Ali je vprašanje pravilnega

zastopanja sodišče prve stopnje pravilno rešilo, pa je vprašanje

deloma dejanske in deloma materialnopravne narave.

Tožeča stranka v pritožbi uvodoma poudarja, da se zahteva za

objavo popravka z dne 12.11.2003 glede vsebine sklicuje na

zahtevo z dne 23.10.2003 in je tako zahteva z dne 23.10.2003

v celoti tudi predmet zahteve z dne 12.11.2003. Vendar pa

sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zaključuje, da

je bilo kot popravek (brez pripomb in dopolnitev, kot to

zahteva 27. člen ZMed) mogoče objaviti le zahtevo z dne

23.10.2003, ki jo je podala družba M. d.o.o. Dopis z dne 12.11.2003

se sicer res v celoti sklicuje na predhodno zahtevo, vendar pa tega

dopisa ni mogoče šteti kot samostojne zahteve tožeče stranke na

objavo popravka, temveč kvečjemu tako, kot je obrazložilo sodišče

prve stopnje, to je kot zahtevo tožeče stranke, da objavi popravek,

ki ga je predhodno vložila družba M. d.o.o., torej kot zahtevo po

objavi popravka, ki ga je podala druga oseba. Pooblaščenec je namreč

s tem dopisom obvestil toženo stranko, da je prevzel zastopanje

tožeče stranke in družbe M. d.o.o. ter pozval na objavo že vloženega

popravka družbe M. d.o.o. Nadalje pa je treba pritrditi pravilnosti

izčrpnih in natančnih razlogov sodbe prve stopnje, da zahteva tožeča

stranka s tožbo objavo povsem drugega besedila, kot pa ga je

vsebovala zahteva za popravek objavljenega besedila.

Odgovorni urednik mora objaviti popravek brez sprememb in

dopolnil (27. člen ZMed). Če tega ne stori, ima tisti, ki

zahteva objavo popravka, pravico to uveljaviti s tožbo (33.

člen ZMed), obravnava o taki tožbi pa se omeji na

obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva

dolžnost objave popravka (1. odstavek 35. člena ZMed) in sicer

konkretnega popravka, to je tistega, ki ga odgovorni urednik ni

objavil, pa je bila njegova objava pravilno zahtevana. Zahteva za

objavo drugačnega popravka zato lahko pomeni le novo zahtevo za

objavo popravka. Ni mogoče slediti pritožbi, da tožeča stranka s

tožbenim zahtevkom zahteva manj, kot je zahtevala pred pravdo, kar je

za toženo stranko celo ugodneje in kar je sicer pravica tožeče

stranke - na ta način bi namreč stranka v postopku lahko dosegla

objavo popravka, ki naslovljen na odgovornega urednika ni izpolnjeval

pogojev po ZMed, v tožbenem zahtevku pa jih izpolnjuje. Zato je treba

določilo o omejitvi obravnavanja in dokazovanja dejstev na tista, od

katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka, razumeti tako,

da se obravnavajo in dokazujejo dejstva, od katerih je odvisna

toženčeva dolžnost objave tistega popravka, ki je bil predhodno nanj

naslovljen (1. odstavek 26. člena in 27. člen ZMed). Glede na to niso

upoštevne trditve pritožbe, da s tem tožeča stranka zahteva manj, kot

pa bi lahko, da je vsebina tožbenega zahtevka vsebovana v prvotni

zahtevi in da je namen tožeče stranke, ki ga zasleduje z objavo

popravka, ves čas nespremenjen. Ni pa pravilna tudi trditev pritožbe,

da bi morala tožena stranka objaviti popravek, ker niso podani

razlogi iz 31. člena ZMed. Ker na odgovornega urednika ni bila

naslovljena zahteva za objavo popravka, katerega objavo tožeča

stranka zahteva s tožbenim zahtevkom, o njegovi objavi niti ni mogel

odločati, medtem ko popravek družbe M. d.o.o. z dne 23.10.2003 ni

predmet tožbenega zahtevka.

Vse navedeno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve

stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vprašanje, ali je

pooblaščenec tožeče stranke imel ustrezno pooblastilo za

vložitev zahteve za objavo popravka, pa se glede na povedano

izkaže za nepomembno. Četudi ga je imel, namreč v pravdi ne

bi mogel uspeti.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani

razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča

prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena

ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1253/2004
• VSL sodba I Cp 4485/05
• VSL sklep I Cpg 1480/99