VSL sklep I Cp 129/2004

Jedro

Sklep o začasni odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ).

Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se

izvršba v primeru, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino

dokaže, da je bil dolg prenešen ali je prešel na novega dolžnika,

nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju,

v katerem je, ko vstopi vanjo (1. in 4. odstavek 24. člena ZIZ). To

pomeni, da izdana začasna odredba (za zavarovanje se določilo 24.

člena ZIZ smiselno uporablja - 239. člen ZIZ) učinkuje tudi zoper

dediče dolžnika kot njegovega univerzalnega pravnega naslednika.

Zavarovanje denarne terjatve se dovoli in opravi (le) v obsegu, ki je

potreben za njeno zavarovanje (3. člen ZIZ). S tožbo tožeča stranka

zahteva plačilo 1.250.000,00 SIT, kar naj bi predstavljal njen

prispevek k povečanju vrednosti nepremičnine vl. št. X. Tožnica v

svojem predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in

obremenitve še drugih nepremičnin, ne pojasni, zakaj naj bi že izdana

začasna odredba na prepoved razpolaganja in obremenitve nepremičnin

vl. št. X ne zadoščala za zavarovanje vtoževane terjatve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne

odredbe, s katerim naj bi tožencu prepovedalo vsako

odtujitev in obremenitev nepremičnin, ki jih je na podlagi

pravnomočnega sklepa o dedovanju podedoval po svojem

pokojnem očetu in ki so pripisane v vložkih, naštetih v

izreku sklepa, z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi in

veljavnostjo začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnem

zaključku te pravdne zadeve.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz

vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o

izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je z

zadnjim predlogom samo razširila svoj prejšnji predlog za

izdajo začasne odredbe na novega toženca, to je dediča

prejšnjega toženca. Že v prejšnjem predlogu je zatrjevala,

da toženec z začasno odredbo ne bo utrpel nikakršne škode,

zato meni, da je treba to upoštevati tudi pri tej odločitvi.

Že prejšnji toženec je zatrjeval, da nepremičnin ne namerava

prodati. Očitno je torej, da mu zaradi začasne odredbe ne bi

nastala nikakršna škoda, kakor je sodišče že ugotovilo.

Zaključek sodišča, da tožnica ni navedla okoliščin, po

katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo toženec predlagano

začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, je torej

zgrešen. Zgrešeno je pravno stališče sodišča prve stopnje,

da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe

4. odstavka 270. člena ZIZ. Drži, da se nepremičnine nahajajo v

Sloveniji in da bi ob morebitni izvršbi na te nepremičnine odločalo

slovensko sodišče, vendar gre za posebno, izbirno krajevno

pristojnost, ne pa splošno krajevno pristojnost. Tudi po Zakonu o

mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZP) je namreč za izvršbo

zoper toženca prvenstveno splošno pristojno sodišče po kraju

njegovega prebivanja, to je sodišče v Nemčiji. Ta okoliščina pa je

ključna in je torej treba šteti, da bi morala tožnica svojo terjatev

uveljaviti v tujini, kar pomeni, da je podana nevarnost v smislu 2.

odstavka 270. člena ZIZ. Na to ne more vplivati dejstvo, da ima

toženec nepremičnine v Sloveniji. Tožnica bi lahko ne glede na to

svojo terjatev do toženca uveljavljala v tujini, čeprav bi bilo to

zanjo bolj neugodno. Izključno tožnici pa je prepuščena odločitev,

kje bo predlagala izvršbo zoper toženca. Poleg tega pa je tožnica

slišala, da namerava toženec svoje nepremičnine v Sloveniji prodati,

ker tu ne namerava živeti. Tako bi prišla v bistveno bolj neugoden

položaj, ko bi morala svojo terjatev do njega uveljavljati v tujini.

Takšni situciji pa se želi tožnica izogniti s predlagano začasno

odredbo. Sodišče je že enkrat izdalo začasno odredbo, v kateri je

ugotovilo verjeten obstoj terjatve tako, da šteje tožnica to dejstvo

za ugotovljeno. Prav tako se niso spremenile druge okoliščine, razen

stranke na pasivni strani, zato je nerazumno, da je sodišče prve

stopnje sedanji predlog za začasno odredbo zavrnilo, prvemu pa

ugodilo. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne

odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve

stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje enkrat že

odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe in mu ugodilo.

Tako je s sklepom z dne 13.4.1999 tedanjemu tožencu

S. G. prepovedalo vsakršno odtujitev ali obremenitev nepremičnin,

vpisanih v vl. št. ... k.o. Krška vas z vpisom zaznambe začasne

odredbe v zemljiški knjigi. Odločitev o tem je po zavrnitvi

toženčevega ugovora in nato še pritožbe postala pravnomočna. Z novim

predlogom za izdajo začasne odredbe tožnica predlaga enako začasno

odredbo zoper dediča dosedanjega toženca, poleg tega pa enako

prepoved še za vse druge nepremičnine, ki jih je podedoval po svojem

očetu - prvotnem tožencu in ki jih našteva v predlogu (in so vpisane

v zemljiški knjigi v druge tri vložke).

Na podlagi navedenega, kar povzema v obrazložitvi tudi

sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v zvezi z

nepremičninami vl. št. ... k.o. Krška vas ugotavlja: Sklep o začasni

odredbi ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Če pride do

spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se izvršba v

primeru, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da

je bil dolg prenešen ali je prešel na novega dolžnika, nadaljuje

zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem

je, ko vstopi vanjo (1. in 4. odstavek 24. člena ZIZ). To pomeni, da

izdana začasna odredba (za zavarovanje se določilo 24. člena ZIZ

smiselno uporablja - 239. člen ZIZ) učinkuje tudi zoper dediče

dolžnika kot njegovega univerzalnega pravnega naslednika. Da je dolg

prešel na dediča S. G., to je na njegovega sina B. W. G., upnik v

konkretnem primeru dokazuje s sklepom o dedovanju opr. št. D

174/2002. Upnik si torej napačno razlaga, da izdana začasna odredba

zoper sedanjega toženca ne učinkuje. Ker gre za stvar, o kateri je

bilo že odločeno oziroma o kateri teče postopek, bi bilo torej na

mestu celo zavrženje predloga v delu, ki se nanaša na nepremičnine

vl. št. ... k.o. Krška vas.

V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe prepovedi

razpolaganja in obremenitve preostalih nepremičnin, ki jih

je podedoval sedanji toženec s sklepom opr. št. D 174/2002,

pa pritožbeno sodišče poudarja, da je vsak postopek za

izdajo začasne odredbe poseben postopek, čeprav je tožeča

stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več

predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora v vsakem

postopku (predlogu) navajati in dokazovati dejstva, s

katerimi dokazuje obstoj predpostavk za izdajo začasne

odredbe in navedb strank, danih v enem postopku (predlogu)

zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku (o

drugem predlogu). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje

pravilno zaključuje, da tožeča stranka v predlogu ni navedla

konkretnih okoliščin o t.i. subjektivni nevarnosti

(2. odstavek 270. člena ZIZ) in tudi ne o tem, da bi toženec s

predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena

ZPP). Pritožbene navedbe, da je tožnica slišala, da namerava toženec

prodati nepremičnine, pa pomenijo zatrjevanje novih dejstev in ker

tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti

že v postopku pred sodiščem prve stopnje, takšno navajanje ni

dopustno (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa se tudi

strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvršba v tujini ni

potrebna tedaj, kadar ima dolžnik (ne glede na to, kje ima stalno

prebivališče) v Republiki Sloveniji premoženje, zlasti ko gre za

nepremično premoženje, saj je za izvršbo nanj izključno (in ne

izbirno, kot meni pritožba) pristojno sodišče Republike Slovenije

glede na to, da se v takem primeru izvršba opravlja na območju

Republike Slovenije (63. člen ZMZP). Drugačno stališče pritožbe ni

pravilno.

Končno pa je treba pritožnika opozoriti na to, da se

zavarovanje denarne terjatve dovoli in opravi (le) v obsegu,

ki je potreben za njeno zavarovanje (3. člen ZIZ). S tožbo

tožeča stranka zahteva plačilo 1.250.000,00 SIT, kar naj bi

predstavljal njen prispevek k povečanju vrednosti

nepremičnine vl. št. ... k.o. Krška vas. Tožnica v svojem predlogu za

izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve še

drugih nepremičnin, ki so bile last S. G. in jih je po njem podedoval

toženec, ne pojasni, zakaj naj bi že izdana začasna odredba na

prepoved razpolaganja in obremenitve nepremičnin vl. št. ... k.o.

Krška vas ne zadoščala za zavarovanje vtoževane terjatve. Tudi to je

razlog, ki kaže na materialnopravno neutemeljenost njenega predloga

in s tem sedaj vložene pritožbe.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker tožnica s

pritožbo tudi v delu, s katerim je sodišče prve stopnje

zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se tiče nepremičnin

vl. št. ... k.o. Krška vas, ne more doseči ugodne odločitve o

predlogu za začasno odredbo, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve

stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja

pritožba, in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti

(2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 906/2004
• VSC sklep Cpg 131/2007
• VDS sklep Pdp 1532/96