VSL sodba I Cp 1981/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1981.2003 |
Evidenčna številka: | VSL51517 |
Datum odločbe: | 25.02.2004 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | mednarodni prevoz - špediterske storitve - odgovornost - dokazno breme |
Jedro
Glede na določbo 1. odstavka 37. člena CIM bi moral tožnik, da bi
uspel s tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine za poškodbe blaga,
nastale med železniškim prevozom, potem ko se je tožena stranka
sklicevala na določbo 3. odstavka 36. člena CIM, ovreči domnevo iz 2.
odstavka 37. člena CIM, torej dokazati, da škoda, katere plačilo
zahteva, ni nastala zaradi nevarnosti, povezanih z vožnjo na odkritem
vozu.
Izrek
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni
zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 109.915,20 ATS
ali v tolarski protivrednosti s pripadki, 20.000,00 SIT in 120.000,00
SIT s pripadki ter pravdne stroške. Tožniku je sodišče naložilo, da
mora toženi stranki plačati 277.400,00 SIT pravdnih stroškov s
pripadki.
Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku
338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno
prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnik,
ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno
pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo
odločanje. Meni, da se sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje na
napačen pravni temelj, ko navaja Uradni list SFRJ iz leta 1994, saj
tedaj Uradnega lista SFRJ ni bilo več. Po Konvenciji o mednarodnih
železniških prevozih (v nadaljevanju COTIF, Ur. l. SFRJ, št. 8/1984
in Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe 3/1994) železnica ne odgovarja za
škodo, ki je nastala zaradi posebnih nevarnosti, ki so v konvenciji
točno navedene. V tej zadevi pa tožnik, naročnik prevoza, zahteva
plačilo odškodnine od špediterja, ki je prevzel blago - kamion in bi
ga moral izročiti v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Dokazano je, da
je špediter prevzel nepoškodovano vozilo, ob prihodu v Ljubljano pa
je bilo poškodovano. Podana je objektivna in ne krivdna odgovornost
špediterja, ki naj svoj zahtevek do železnice rešuje po lastnih
pravilih ali po dogovoru. Izvedenec S. Š. je ugotovil, da je do
poškodb prišlo zaradi indirektnega udara v vlakovno kompozicijo.
Pritožnik meni, da je očitno prišlo do indirektnega udara strele,
medtem ko je bilo vozilo na vagonu, zaradi lastnosti vlakov, to je,
da so izdelani iz jekla. 36. člen Enotnih pravil o pogodbi o
mednarodnem železniškem prevozu blaga (v nadaljevanju CIM) jasno
določa, da železnica odgovarja za škodo nastalo zaradi popolnega ali
delnega poškodovanja stvari za čas od prevzema na prevoz do izdaje
naročniku. Pritožnik zato ne razume, zakaj bi bila tožena stranka
razbremenjena odgovornosti iz razlogov po 36. členu.
Pritožba ni utemeljena.
Za odločitev v tej zadevi so bistvene naslednje pravilne in
neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:
- da je tožnik preko tožene stranke (kot špediterja) oddal na
mednarodni železniški prevoz tovornjak (tovorni list, priloga A4 v
spisu);
- da se je prevoz v času med 10. in 12. junijem 1996 opravil v
odkritem železniškem vagonu - na oprtnem vlaku;
- da je bil tovornjak ob prihodu na namembno postajo poškodovan;
- da do poškodb ni prišlo zaradi udarca trdega predmeta (kar je
zatrjeval tožnik) in
- da tožnik ni uspel dokazati, da bi bil tovornjak poškodovan iz
drugačnih razlogov, kot so navedeni v tretjem odstavku 36. člena CIM.
Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi so določbe XXII. poglavja
Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ,
št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami) o špediciji, določbe
Splošnih pogojev mednarodnega oprtnega prometa mednarodnega združenja
družb za kombinirani promet cesta - železnica (v nadaljevanju Splošni
pogoji UIRR) in določbe COTIF ter njenega dodatka - CIM.
Tožnik v pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita, da citira "napačen
pravni temelj", smiselno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe
materialnega prava, ki je podan, če sodišče ni uporabilo določb
materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni
uporabilo pravilno (341. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je uporabilo
določbe, v prejšnjem odstavku navedenih predpisov, ki jih je moralo
uporabiti. Dejstvo, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo,
da je bila Uredba o ratifikaciji protokola 1990, z dne 20.12.1990,
objavljena v Uradnem listu RS, Medarodne pogodbe št. 3/94, nato pa se
je v oklepaju pomotoma sklicevalo na Uradni list SFRJ, ne predstavlja
zmotne uporabe materialnega prava.
Tožnikovo pritožbeno stališče, da je odgovornost špediterja
objektivna, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje pravilno
ugotavlja, da po določbi 1. odstavka 834. člena ZOR špediter
odgovarja le za izbiro prevoznika, ne pa tudi za njegovo delo, razen,
če je tako odgovornost prevzel s pogodbo. Prav tako je pravilna
ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki je članica
UIRR, enostransko prevzela strožje breme, kot ji ga nalaga 834. člen
ZOR, saj je v 6.1.4. členu Splošni pogojev UIRR določeno, da se
oprtne družbe obvezujejo, da bodo od železnice izposlovale odškodnino
za škodo, ki gre v njihovo breme, nato pa jo bodo nakazale svojim
strankam. Odgovornost oprtne družbe, ki organizira nakladanje na
vagone, pošiljanje z železnico in razkladanje cestnih vozil (1.2.1.
člen Splošnih pogojev UIRR) pa se po 6.1.1. členu Splošnih pogojev
UIRR ureja skladno s pravili CIM. Za odgovornost špediterja, člana
UIRR, torej veljajo enaka pravila, kot za odgovornost železnice, zato
je brezpredmetno pritožnikovo poudarjanje, da tožena stranka ni
železnica.
Pritožnik sicer pravilno povzema 1. odstavek 36. člena CIM, po
katerem je železnica odgovorna za škodo, nastalo zaradi poškodbe
stvari od prevzema na prevoz do izročitve, vendar spregleda določbi
2. in 3. odstavka istega člena, na kateri se je sklicevala tožena
stranka in ju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V skladu z
določbo 3. odstavka 36. člena CIM železnica med drugim ni odgovorna
tudi, če je bila poškodba stvari posledica posebnih nevarnosti,
povezanih s prevozom, opravljenim v odkritem vozu. V skladu z določbo
2. odstavka 37. člena CIM v primeru, ko železnica ugotovi, da je do
poškodbe utegnilo priti zaradi zgoraj navedene nevarnosti, velja
domneva, da je škoda nastala zaradi tega. Upravičenec pa lahko
dokazuje, da škoda ni nastala iz tega razloga.
Glede na citirano določbo bi torej tožnik, da bi uspel z obravnavanim
tožbenim zahtevkom, potem ko se je tožena stranka sklicevala na
določbo 3. odstavka 36. člena CIM, moral ovreči domnevo iz 2.
odstavka 37. člena CIM, torej dokazati, da škoda, katere plačilo
zahteva, ni nastala zaradi nevarnosti, povezanih z vožnjo na odkritem
vozu. Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je
prišlo do poškodb njegovega vozila zaradi udarca trdega predmeta, a
je izvedenec takšno možnost izključil. Tožnik pa izvedenskemu mnenju
ni nasprotoval in ga tudi v pritožbi izrecno sprejema, ko pojasnjuje,
da je škoda posledica indirektnega udara strele. Zaključek sodišča
prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da vtoževana škoda ni
posledica razloga, navedenega v točki a) 3. odstavka 36. člena CIM -
to je nevarnosti, povezane z vožnjo na odkritem vozu, je torej
pravilen. Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da udar strele
predstavlja eno od posebnih nevarnosti prevoza, opravljenega v
odkritem vozu.
Pritožba torej ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo
kakšne od kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350.
člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in ker je sodišče prve stopnje
pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo v skladu
z določbo 353. člena ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje
potrditi.
Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi
o zavrnitvi pritožbe.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009