VSL sodba I Cp 1981/2003

Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 37. člena CIM bi moral tožnik, da bi

uspel s tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine za poškodbe blaga,

nastale med železniškim prevozom, potem ko se je tožena stranka

sklicevala na določbo 3. odstavka 36. člena CIM, ovreči domnevo iz 2.

odstavka 37. člena CIM, torej dokazati, da škoda, katere plačilo

zahteva, ni nastala zaradi nevarnosti, povezanih z vožnjo na odkritem

vozu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 109.915,20 ATS

ali v tolarski protivrednosti s pripadki, 20.000,00 SIT in 120.000,00

SIT s pripadki ter pravdne stroške. Tožniku je sodišče naložilo, da

mora toženi stranki plačati 277.400,00 SIT pravdnih stroškov s

pripadki.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno

prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnik,

ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno

pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

odločanje. Meni, da se sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje na

napačen pravni temelj, ko navaja Uradni list SFRJ iz leta 1994, saj

tedaj Uradnega lista SFRJ ni bilo več. Po Konvenciji o mednarodnih

železniških prevozih (v nadaljevanju COTIF, Ur. l. SFRJ, št. 8/1984

in Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe 3/1994) železnica ne odgovarja za

škodo, ki je nastala zaradi posebnih nevarnosti, ki so v konvenciji

točno navedene. V tej zadevi pa tožnik, naročnik prevoza, zahteva

plačilo odškodnine od špediterja, ki je prevzel blago - kamion in bi

ga moral izročiti v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Dokazano je, da

je špediter prevzel nepoškodovano vozilo, ob prihodu v Ljubljano pa

je bilo poškodovano. Podana je objektivna in ne krivdna odgovornost

špediterja, ki naj svoj zahtevek do železnice rešuje po lastnih

pravilih ali po dogovoru. Izvedenec S. Š. je ugotovil, da je do

poškodb prišlo zaradi indirektnega udara v vlakovno kompozicijo.

Pritožnik meni, da je očitno prišlo do indirektnega udara strele,

medtem ko je bilo vozilo na vagonu, zaradi lastnosti vlakov, to je,

da so izdelani iz jekla. 36. člen Enotnih pravil o pogodbi o

mednarodnem železniškem prevozu blaga (v nadaljevanju CIM) jasno

določa, da železnica odgovarja za škodo nastalo zaradi popolnega ali

delnega poškodovanja stvari za čas od prevzema na prevoz do izdaje

naročniku. Pritožnik zato ne razume, zakaj bi bila tožena stranka

razbremenjena odgovornosti iz razlogov po 36. členu.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi so bistvene naslednje pravilne in

neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da je tožnik preko tožene stranke (kot špediterja) oddal na

mednarodni železniški prevoz tovornjak (tovorni list, priloga A4 v

spisu);

- da se je prevoz v času med 10. in 12. junijem 1996 opravil v

odkritem železniškem vagonu - na oprtnem vlaku;

- da je bil tovornjak ob prihodu na namembno postajo poškodovan;

- da do poškodb ni prišlo zaradi udarca trdega predmeta (kar je

zatrjeval tožnik) in

- da tožnik ni uspel dokazati, da bi bil tovornjak poškodovan iz

drugačnih razlogov, kot so navedeni v tretjem odstavku 36. člena CIM.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi so določbe XXII. poglavja

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ,

št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami) o špediciji, določbe

Splošnih pogojev mednarodnega oprtnega prometa mednarodnega združenja

družb za kombinirani promet cesta - železnica (v nadaljevanju Splošni

pogoji UIRR) in določbe COTIF ter njenega dodatka - CIM.

Tožnik v pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita, da citira "napačen

pravni temelj", smiselno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe

materialnega prava, ki je podan, če sodišče ni uporabilo določb

materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni

uporabilo pravilno (341. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je uporabilo

določbe, v prejšnjem odstavku navedenih predpisov, ki jih je moralo

uporabiti. Dejstvo, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo,

da je bila Uredba o ratifikaciji protokola 1990, z dne 20.12.1990,

objavljena v Uradnem listu RS, Medarodne pogodbe št. 3/94, nato pa se

je v oklepaju pomotoma sklicevalo na Uradni list SFRJ, ne predstavlja

zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnikovo pritožbeno stališče, da je odgovornost špediterja

objektivna, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje pravilno

ugotavlja, da po določbi 1. odstavka 834. člena ZOR špediter

odgovarja le za izbiro prevoznika, ne pa tudi za njegovo delo, razen,

če je tako odgovornost prevzel s pogodbo. Prav tako je pravilna

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki je članica

UIRR, enostransko prevzela strožje breme, kot ji ga nalaga 834. člen

ZOR, saj je v 6.1.4. členu Splošni pogojev UIRR določeno, da se

oprtne družbe obvezujejo, da bodo od železnice izposlovale odškodnino

za škodo, ki gre v njihovo breme, nato pa jo bodo nakazale svojim

strankam. Odgovornost oprtne družbe, ki organizira nakladanje na

vagone, pošiljanje z železnico in razkladanje cestnih vozil (1.2.1.

člen Splošnih pogojev UIRR) pa se po 6.1.1. členu Splošnih pogojev

UIRR ureja skladno s pravili CIM. Za odgovornost špediterja, člana

UIRR, torej veljajo enaka pravila, kot za odgovornost železnice, zato

je brezpredmetno pritožnikovo poudarjanje, da tožena stranka ni

železnica.

Pritožnik sicer pravilno povzema 1. odstavek 36. člena CIM, po

katerem je železnica odgovorna za škodo, nastalo zaradi poškodbe

stvari od prevzema na prevoz do izročitve, vendar spregleda določbi

2. in 3. odstavka istega člena, na kateri se je sklicevala tožena

stranka in ju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V skladu z

določbo 3. odstavka 36. člena CIM železnica med drugim ni odgovorna

tudi, če je bila poškodba stvari posledica posebnih nevarnosti,

povezanih s prevozom, opravljenim v odkritem vozu. V skladu z določbo

2. odstavka 37. člena CIM v primeru, ko železnica ugotovi, da je do

poškodbe utegnilo priti zaradi zgoraj navedene nevarnosti, velja

domneva, da je škoda nastala zaradi tega. Upravičenec pa lahko

dokazuje, da škoda ni nastala iz tega razloga.

Glede na citirano določbo bi torej tožnik, da bi uspel z obravnavanim

tožbenim zahtevkom, potem ko se je tožena stranka sklicevala na

določbo 3. odstavka 36. člena CIM, moral ovreči domnevo iz 2.

odstavka 37. člena CIM, torej dokazati, da škoda, katere plačilo

zahteva, ni nastala zaradi nevarnosti, povezanih z vožnjo na odkritem

vozu. Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je

prišlo do poškodb njegovega vozila zaradi udarca trdega predmeta, a

je izvedenec takšno možnost izključil. Tožnik pa izvedenskemu mnenju

ni nasprotoval in ga tudi v pritožbi izrecno sprejema, ko pojasnjuje,

da je škoda posledica indirektnega udara strele. Zaključek sodišča

prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da vtoževana škoda ni

posledica razloga, navedenega v točki a) 3. odstavka 36. člena CIM -

to je nevarnosti, povezane z vožnjo na odkritem vozu, je torej

pravilen. Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da udar strele

predstavlja eno od posebnih nevarnosti prevoza, opravljenega v

odkritem vozu.

Pritožba torej ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo

kakšne od kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350.

člena ZPP pazi po uradni dolžnosti in ker je sodišče prve stopnje

pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo v skladu

z določbo 353. člena ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje

potrditi.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi

o zavrnitvi pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 962/2004
• VSL sklep I Cpg 238/99
• VSL sodba I Cpg 362/99