VSL sodba I Cp 591/2003

Jedro

Glede na stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na zakonito

subrogacijo oziroma določilo 939. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa je treba poudariti, da tu ne gre za

subrogacijo, saj tožeča stranka ne uveljavlja vtoževanega zneska

zato, ker je izplačala denarno odškodnino oškodovancu kot svojemu

zavarovancu iz zavarovalne pogodbe, sklenjene z njim in zaradi česar

je vstopila v njegove pravice, ampak zato, ker je odškodnino

izplačala kot zavarovateljica toženčeve odgovornosti za povzročeno

škodo iz zavarovalne pogodbe, ki jo je ta sklenil z njo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da

tožeči stranki plača glavnico v znesku 2.818.869,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 447.509,00 SIT od 23.11.1999

dalje, od zneska 1.085.680,00 SIT od 26.2.2001 dalje in od zneska

1.285.680,00 SIT od 13.6.2001 dalje. Hkrati je odločilo, da je

toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v skupnem znesku

236.876,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno

ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka in napačne uprabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je izhajalo le iz dejstva,

da je bil toženec v času prometne nezgode vinjen in da je v celoti

sprejelo podatke o poškodbah obeh oškodovancev, pa čeprav sta oba

zavrnila prevoz z rešilnim avtomobilom. Po nezgodi ni bilo zaznati,

da sta oškodovanca poškodovana. Če bi bila, bi morala nujno poiskati

zdravniško pomoč z rešilcem, vendar pa sta to zavrnila. Oškodovanec

je imel prižgan desni smerokaz, toženec pa je že na kraju nezgode

predlagal, da naj se odvzame žarnica smerokaza, da bi se ugotovilo,

ali je bila v času trka prižgana ali ne. Sodišče bi moralo tudi

upštevati veljavni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je

začel veljati 10.8.2002 in ki določa, da je najvišji znesek, ki ga

lahko kot regres izterja zavarovalnica 2.000.000,00 SIT. Sodišče bi

lahko tožbenemu zahtevku, če že meni, da je utemeljen, ugodilo le

delno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je

podana s tem, ker ugotovitev, da sta oškodovanca utrpela poškodbe, ki

izhajajo iz sodbe, ni utemeljena z ustreznimi dokazi in se zato ne da

preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga odločitve v tej zadevi je v določilih

zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in

splošnih pogojev, ki so njen sestavni del, s katero se je tožnica

zavezala tožencu, da bo povrnila škodo, ki jo bo kdo uveljavljal z

odškodninskim zahtevkom in ki je nastala pri uporabi in posesti

toženčevega (zavarovančevega vozila - 1. odst. 1. člena Splošnih

pogojev AO-97). Če torej zavarovanec tretjemu povzroči škodo, za

katero je odgovoren in če tretji zahteva zanjo odškodnino, jo je

zavarovalnica tretjemu dolžna plačati. S tem je zavarovanec prost

svojih obveznosti do tretjega in tudi do zavarovalnice. Ni pa prost

svojih obveznosti do zavarovalnice, če je kršil zavarovalno pogodbo

oziroma, če je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z obveznostmi, ki

jih je z zavarovalno pogodbo sprejel. Svoje pravice iz zavarovalne

pogodbe izgubi med drugim tudi, če je bil v času prometne nezgode kot

voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (3. točka 1. odst. 3.

člena Splošnih pogojev AO-97). Gre za pogodbeno določilo, ki

pogodbeniku nalaga vzdržanje od uživanja alkohola, ki povzroča

zmanjšanje voznikovih psihofizičnih sposobnosti in kar je praviloma v

vzročni zvezi z nastalo škodo. Če zavarovalnica tretjemu povrne

nastalo škodo, jo lahko v primeru omenjene zavarovančeve kršitve

pogodbe, od njega regresira. V obravnavanem primeru je tožnica

oškodovancema U. K. in N. M. izplačala denarno odškodnino za

premoženjsko in nepremoženjsko škodo, in jo s predmetno tožbo

regresira od toženca. Pri tem je dokazala toženčevo kršitev

zavarovalne pogodbe, saj je bil toženec v času prometne nezgode pod

vplivom alkohola, kar izhaja tako iz samega zapisnika o prometni

nezgodi, ko je bil toženec preizkušen z elektronskim alkotestom, kot

tudi iz same toženčeve izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka in ko

je priznal, "da je bil v času nezgode vinjen, vendar pa, da to ni

povezano z nezgodo". Z navedeno trditvijo se je toženec poskušal

razbremeniti svoje regresne obveznosti, vendar pri tem ni uspel.

Nikakršnega dvoma namreč ni v dokazno oceno sodišča, da je nesrečo

povzročil toženec sam s kršitvijo pravila iz 102. člena Zakona o

varnosti cestnega prometa, ko je v nasprotju s prometnim znakom o

neprednostni cesti zapeljal pred oškodovanca. Njegovo nedopustno

ravnanje oziroma vožnja v nasprotju s predpisi, pa je bila tudi v

vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, saj je zaradi vpliva alkohola

napačno ocenil prometno situacijo. Tudi nastanek škode je bil torej v

zvezi z njegovim protipogodbenim ravnanjem oziroma njegovo

alkoholiziranostjo, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovalne

pogodbe. Glede na stališče sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na

zakonito subrogacijo oziroma določilo 939. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa je treba poudariti,

da tu ne gre za subrogacijo, saj tožeča stranka ne uveljavlja

vtoževanega zneska zato, ker je izplačala denarno odškodnino

oškodovancu kot svojemu zavarovancu iz zavarovalne pogodbe, sklenjene

z njim in zaradi česar je vstopila v njegove pravice, ampak zato, ker

je odškodnino izplačala kot zavarovateljica toženčeve odgovornosti za

povzročeno škodo iz zavarovalne pogodbe, ki jo je ta sklenil z njo.

Napačna je tudi pritožbenea trditev, da tožnica ni dokazala višine

škode oziroma, da dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe nimajo

ustrezne dokazne podpore. Sodišče prve stopnje je o tem toženčevem

ugovoru, ki je bil povsem pavšalen, navedlo pravilne in izčrpne

razloge na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je

vpogledalo ne samo v izvensodne poravnave, ampak tudi v vso

medicinsko dokumentacijo o zdravljenju poškodb oškodovancev, kot tudi

izvedensko mnenje, ki ju je za oba oškodovanca izdelal dr. S..

Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo le okoliščin individualnega

škodnega primera, ampak ugotovilo, da je odškodnina, ki jo je tožnica

priznala oškodovancema primerna tudi glede na primerjavo sodne prakse

glede prisojenih odškodnin za podobne poškodbe. Takšni razlogi so

povsem pravilni in zadostni in glede na nekonkretiziranost

toženčevega ugovora tudi ne bi mogli biti obširnejši. Glede

pritožbenega očitka, da bi morala toženca takoj poiskati zdravniško

pomoč z rešilcem, če bi zares utrpela takšne poškodbe, kot jih navaja

sodišče, pa je treba navesti, da sta oba oškodovanca zadobila zvin

vratne hrbtenice, da sta tudi istega dne poiskala zdravniško pomoč na

Travmatološki kliniki Kliničnega centra, kot to izhaja iz zdravstvene

dokumentacije.

Končano pa toženec tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica

zavarovalnice, da zahteva od svojega zavarovanca povračilo škode, ki

jo je na podlagi zavarovalne pogodbe izplačala oškodovancema, po

višini omejena. Pri tem se sklicuje na Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS,

št. 67/2002), ki pa je začel veljati šele 27.7.2002 in ki je določil,

da je najvišji znesek, ki ga lahko kot regres izterja zavarovalnica

2.000.000,00 SIT (4. odst. 9. člena ZOZP-A). V času izplačil

odškodnine (23.11.1999 za premoženjsko škodo in dne 26.2.2001 in

13.6.2001 za nepremoženjsko škodo), navedeno zakonsko določilo torej

še ni veljalo. Ker je treba pri presoji tega vprašanja uporabiti

tisti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnici nastala njena

regresna pravica in ker v navedenem obdobju pravica zavarovalnice, da

zahteva od svojega zavarovanca regres škode, ni bila omejena, je bilo

treba tudi ta toženčev ugovor zavrniti. Glede na navedeno je bilo

treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 376/2002
• VSL sodba II Cp 1367/2004
• VSL sodba I Cpg 513/2003