VSL sodba I Cp 422/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.422.2003 |
Evidenčna številka: | VSL51515 |
Datum odločbe: | 07.01.2004 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | načelo kontradiktornosti - razpravno načelo - dokazno breme |
Jedro
Sodišče poudarja, da je eno od temeljnjih načel pravdnega postopka
razpravno načelo (1. odst. 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke
tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje
zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.
Tako so stranke tiste, ki determinirajo predmet in obseg
razpravljanja oziroma dokazovanja v postopku pred sodiščem prve
stopnje. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem
smislu, v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve
strank, ki so pravnorelevantne; in negativnem smislu - sodišče
(praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank
ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu.
Izrek
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom naložilo toženki, da
tožniku plača denarni znesek 5.171.566,00 SIT po računu št. 06/99.
Zoper plačilni nalog je toženec ugovarjal, zato je sodišče o spornem
pravnem razmerju odločilo v kontradiktornem postopku. Z izpodbijano
sodbo je omenjeni plačilni nalog razveljavilo in tožnikov tožbeni
zahtevek v celoti zavrnilo, hkrati pa mu naložilo, da tožencu povrne
pravdne stroške v znesku 170.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.
Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero
uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja
in kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega
sklepa. Navedel je, da je sporni račun št. 06/99 res večji, kot je
predvidena pogodbena cena gradbeno obrtniških del na objektu
stanovanjske hiše v Ulici X v Piranu, to pa zato, ker je prišlo do
dodatnih gradbenih del. Ta so bila vpisana v gradbeni dnevnik in
gradbeno knjigo.
Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je navedel, da je
tožnik že prekludiran glede navajanja dejstev in predlagal zavrnitev
pritožbe.
Tožnik je v odgovoru na toženčev odgovor navedel, da je bilo sodišče
dolžno iskati materialno resnico in da je imelo v postopku pred seboj
tudi gradbeni dnevnik, kjer so določeni podatki o izvršenih storitvah
tožnika.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi mandatne tožbe tožeče
stranke izdalo plačilni nalog. Pri mandatni tožbi (431. člen Zakona o
pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) zadoščajo kot tožbena dejanska
podlaga trditve, da ima tožeča stranka do tožene stranke denarno
terjatev, ki je zapadla in kar dokazuje z verodostojno listino. V tem
smislu je verodostojna listina dokaz o višini terjatve ter dokaz o
obstoju temeljnega pravnega razmerja med strankama. V tem primeru je
verodostojno listino predstavljal račun št. 06/99. Toženec je
plačilnemu nalogu ugovarjal s trditvijo, da račun izvira iz pogodbe,
ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 26.10.1998, in da je vse svoje
obveznosti po tej pogodbi poravnal. Kot dokaz svojim trditvam je
ugovoru priložil listino "Potrditev salda", ki jo je podpisal tudi
tožnik in v kateri je navedeno, da je vse svoje obveznosti poravnal.
Ker iz navedene listine izhaja celo preplačilo pogodbenega zneska in
ker toženec ni niti trdil, še manj pa dokazoval nasprotnega, je
sodišče tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo. V zvezi s takšno
odločitvijo pritožbeno sodišče poudarja, da je eno od temeljnjih
načel pravdnega postopka razpravno načelo (1. odst. 7. člena ZPP),
kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na
katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta
dejstva dokazujejo. Tako so stranke tiste, ki determinirajo predmet
in obseg razpravljanja oziroma dokazovanja v postopku pred sodiščem
prve stopnje. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem
smislu, v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve
strank, ki so pravnorelevantne; in negativnem smislu - sodišče
(praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank
ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu. Toženec je s
svojim ugovorom, da je vse svoje pogodbene obveznosti izpolnil, na
tožnika prevalil trditveno in dokazno breme nasprotnega. Tožnik bi
moral torej postaviti dejanske trditve, ki bi izkazovale nastanek in
obseg vtoževane toženčeve obveznosti. Vendar pa tega v postopku pred
sodiščem prve stopnje ni storil. Pri tem velja še dodatna obveznost
strank, po kateri morajo najkasneje na prvem naroku za glavno
obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev
predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih
navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne
stranke (1. odst. 286. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožnik
dejansko podlago svoji tožbi ponudil šele v pritožbenem postopku
oziroma glede na prej navedeno določilo ZPP prepozno. ZPP le kot
izjemo dopušča, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in
predlaga nove dokaze, in sicer le v primeru, da dokaže, da jih brez
lastne krivde ni mogel uveljavljati pravočasno (do prvega naroka za
glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave - 1. odst. 337.
člena ZPP). Navedene predpostavke za upoštevanje novih dejstev in
novih dokazov v pritožbenem postopku pa tožnik ne zatrjuje. Ne glede
na navedeno pa dejanske trditve v pritožbi, da gre za obračun
dodatnih del, ki jih je naročil toženec, gotovo ne predstavljajo
dejstev, ki jih tožnik ne bi mogel predlagati že v postopku pred
sodiščem prve stopnje. Končno je bil tožnik na prekluzijo iz 1. odst.
286. člena ZPP opozorjen tudi v vabilu na prvi narok za glavno
obravnavo. Ker torej tožnik ni dokazal svoje terjatve, je sodišče
prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov tožbeni zahtevek
zavrnilo. Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku tudi ni
bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi
pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je
bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo
sodišča prve stopnje.
Toženčev strošek, ki je nastal z odgovorom na pritožbo, ni bil
potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ga krije toženec
sam (1. odst. 165. člena v zvezi z 1. odst. 155. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009