<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 422/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.422.2003
Evidenčna številka:VSL51515
Datum odločbe:07.01.2004
Področje:civilno procesno pravo
Institut:načelo kontradiktornosti - razpravno načelo - dokazno breme

Jedro

Sodišče poudarja, da je eno od temeljnjih načel pravdnega postopka

razpravno načelo (1. odst. 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke

tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje

zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Tako so stranke tiste, ki determinirajo predmet in obseg

razpravljanja oziroma dokazovanja v postopku pred sodiščem prve

stopnje. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem

smislu, v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve

strank, ki so pravnorelevantne; in negativnem smislu - sodišče

(praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank

ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom naložilo toženki, da

tožniku plača denarni znesek 5.171.566,00 SIT po računu št. 06/99.

Zoper plačilni nalog je toženec ugovarjal, zato je sodišče o spornem

pravnem razmerju odločilo v kontradiktornem postopku. Z izpodbijano

sodbo je omenjeni plačilni nalog razveljavilo in tožnikov tožbeni

zahtevek v celoti zavrnilo, hkrati pa mu naložilo, da tožencu povrne

pravdne stroške v znesku 170.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

in kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega

sklepa. Navedel je, da je sporni račun št. 06/99 res večji, kot je

predvidena pogodbena cena gradbeno obrtniških del na objektu

stanovanjske hiše v Ulici X v Piranu, to pa zato, ker je prišlo do

dodatnih gradbenih del. Ta so bila vpisana v gradbeni dnevnik in

gradbeno knjigo.

Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je navedel, da je

tožnik že prekludiran glede navajanja dejstev in predlagal zavrnitev

pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na toženčev odgovor navedel, da je bilo sodišče

dolžno iskati materialno resnico in da je imelo v postopku pred seboj

tudi gradbeni dnevnik, kjer so določeni podatki o izvršenih storitvah

tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče na podlagi mandatne tožbe tožeče

stranke izdalo plačilni nalog. Pri mandatni tožbi (431. člen Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) zadoščajo kot tožbena dejanska

podlaga trditve, da ima tožeča stranka do tožene stranke denarno

terjatev, ki je zapadla in kar dokazuje z verodostojno listino. V tem

smislu je verodostojna listina dokaz o višini terjatve ter dokaz o

obstoju temeljnega pravnega razmerja med strankama. V tem primeru je

verodostojno listino predstavljal račun št. 06/99. Toženec je

plačilnemu nalogu ugovarjal s trditvijo, da račun izvira iz pogodbe,

ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 26.10.1998, in da je vse svoje

obveznosti po tej pogodbi poravnal. Kot dokaz svojim trditvam je

ugovoru priložil listino "Potrditev salda", ki jo je podpisal tudi

tožnik in v kateri je navedeno, da je vse svoje obveznosti poravnal.

Ker iz navedene listine izhaja celo preplačilo pogodbenega zneska in

ker toženec ni niti trdil, še manj pa dokazoval nasprotnega, je

sodišče tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo. V zvezi s takšno

odločitvijo pritožbeno sodišče poudarja, da je eno od temeljnjih

načel pravdnega postopka razpravno načelo (1. odst. 7. člena ZPP),

kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na

katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta

dejstva dokazujejo. Tako so stranke tiste, ki determinirajo predmet

in obseg razpravljanja oziroma dokazovanja v postopku pred sodiščem

prve stopnje. Navedena obveznost pravdnih strank se izraža v dvojnem

smislu, v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve

strank, ki so pravnorelevantne; in negativnem smislu - sodišče

(praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank

ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu. Toženec je s

svojim ugovorom, da je vse svoje pogodbene obveznosti izpolnil, na

tožnika prevalil trditveno in dokazno breme nasprotnega. Tožnik bi

moral torej postaviti dejanske trditve, ki bi izkazovale nastanek in

obseg vtoževane toženčeve obveznosti. Vendar pa tega v postopku pred

sodiščem prve stopnje ni storil. Pri tem velja še dodatna obveznost

strank, po kateri morajo najkasneje na prvem naroku za glavno

obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev

predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih

navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne

stranke (1. odst. 286. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožnik

dejansko podlago svoji tožbi ponudil šele v pritožbenem postopku

oziroma glede na prej navedeno določilo ZPP prepozno. ZPP le kot

izjemo dopušča, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in

predlaga nove dokaze, in sicer le v primeru, da dokaže, da jih brez

lastne krivde ni mogel uveljavljati pravočasno (do prvega naroka za

glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave - 1. odst. 337.

člena ZPP). Navedene predpostavke za upoštevanje novih dejstev in

novih dokazov v pritožbenem postopku pa tožnik ne zatrjuje. Ne glede

na navedeno pa dejanske trditve v pritožbi, da gre za obračun

dodatnih del, ki jih je naročil toženec, gotovo ne predstavljajo

dejstev, ki jih tožnik ne bi mogel predlagati že v postopku pred

sodiščem prve stopnje. Končno je bil tožnik na prekluzijo iz 1. odst.

286. člena ZPP opozorjen tudi v vabilu na prvi narok za glavno

obravnavo. Ker torej tožnik ni dokazal svoje terjatve, je sodišče

prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegov tožbeni zahtevek

zavrnilo. Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku tudi ni

bila zagrešena nobena kršitev določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je

bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo

sodišča prve stopnje.

Toženčev strošek, ki je nastal z odgovorom na pritožbo, ni bil

potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ga krije toženec

sam (1. odst. 165. člena v zvezi z 1. odst. 155. člena ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 7, 286, 337, 7, 286, 337.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTA4Nw==