VSL sodba I Cp 329/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.329.2003 |
Evidenčna številka: | VSL51514 |
Datum odločbe: | 07.01.2004 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | najvišja pogodbena obrestna mera |
Jedro
Glede na to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da
se zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto. Tudi višina
pogodbenih in pogodbenih zamudnih obresti, ki je vtoževana glede na
sklenjeno posojilno pogodbo, glede na veljavno avstrijsko pravo, ki
pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti ne omejuje, brez
relevantnih ugovorov dolžnika (pritožnika) vzdrži preizkus sodbe.
Izrek
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem
delu (glede odločitve proti drugotoženi stranki T. K.) potrdi.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je glede prvega toženca izdalo zamudno sodbo,
zoper drugega toženca pa sodbo; z enotnim izrekom je ugodilo
tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da morata tožeči stranki
plačati 6.838,51 EUR z 12% obrestmi in 5% nadaljnjimi zamudnimi
obrestmi od 30.6.1995 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške v
višini 149.117,44 SIT v 15. dneh.
Zoper sodbo, ki se nanaša nanj, se je drugi toženec pravočasno
pritožil. Navaja, da sta se prvi toženec in direktor tožeče stranke
sama dogovorila za kredit, ki je bil na podlagi takega osebnega
poznanstva prvemu tožencu tudi dan, sam pritožnik pa s kreditom nima
nič in je tožeča stranka sama odgovorna za neodplačilo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnikova obveznost temelji na (neizpodbijani) pogodbi o poroštvu,
sklenjeni med tožečo stranko in pritožnikom v Šentjakobu v Avstriji
dne 18.12.1991. S to pogodbo se je pritožnik zavezal kot porok in
dolžnik v smislu določila 1357 ABGB (Allgemeines Beurgerliches
Gesetzbuch) za zavarovanje posojila po pogodbi med tožečo stranko in
prvotožencem po posojilni pogodbi z dne 18.12.1991. Glede na določilo
19. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Ur. l. RS
56/1999) se kot pravo, ki ga je potrebno uporabiti v razmerju z
mednarodnim elementom (ena od strank je tuja pravna oseba),
prvenstveno uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, kar je razbrati
iz izrecne izjave volje ali pa iz pogodbenih določil ali dugih
okoliščin. Po določbi 27. čl. ZMZPP se za akcesorni posel -
poroštveno pogodbo - uporabi pravo, ki velja za glavni posel, če
drugače ni določeno. Pogodbeni stranki, sedaj stranki pravdnega
postopka, nista podali izrecne izjave volje, katero pravo naj se za
njuno razmerje uporabi, vendar pa iz pogodbenih določil, ki se
izrecno sklicujejo na avstrijsko pravo (ABGB), sledi, da je za
presojo spornega razmerja potrebno uporabiti tuje - avstrijsko pravo.
Ureditev po njem pa je glede poroštvene obveznosti enaka ureditvi
poroštva po slovenskih predpisih, ki so veljali v času nastanka
obveznosti (Zakon o obligacijskih razmerjih), zato je odločitev
sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določila 1. odst. 997. čl.
ZOR, vseeno pravilna. Poroštvo je oblika (osebnega) zavarovanja, s
katero porok prevzame zavezo, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če
ta tega ne stori. Če je porok zavezan tudi kot dolžnik, ima upnik
izbiro, od koga (glavnega dolžnika ali poroka kot dolžnika) terja
izpolnitev obveznosti. Veljavnosti s strani tožeče stranke
predloženih posojilnih in poroštvenih pogodb toženec ni izpodbijal
niti ni navajal kakšnih drugih pravnorelevantnih ugovorov (nenastale,
ugasle, nasprotne ali odložne pravice), zato s pritožbeno navedbo, da
posojila ni prejel on, pač pa prvi toženec, ne more uspeti. Zavezal
se je kot porok za tujo obveznost, pa tudi kot dolžnik, s čimer je
tuja obveznost postala njegova lastna. Pritožbeno sodišče je
izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v okviru preikusa po uradni
dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku). Glede na
to, da je kraj izpolnitve obveznosti tujina, ni razloga, da se
zahtevek ne bi smel glasiti na tujo denarno enoto (ni razloga za
zaščito domače valute), tudi višina pogodbenih in pogodbenih zamudnih
obresti, ki je vtoževana, pa glede na to, da v času izdaje
izpodbijane sodbe že veljavni Zinsenrechts-Aenderugsgesetz (ZinsRAEG,
BGB1 I Nr 118/2002) pogodbene svobode pri dogovarjanju obresti po
ABGB ne omejuje, brez kakršnihkoli relevantnih ugovorov pritožnika
vzdrži preizkus sodbe.
Ker pritožba ni utemeljena, razlogi, na katere pazi pritožbeno
sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi niso podani, je bilo potrebno
pritožbo zavrniti in izpodbjano sodbo sodišča prve stopnje (glede
pritožnika) potrditi (353. čl. ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009