VSL sklep I Cp 2145/2003

Jedro

Da sodišče lahko omeji razpolaganje s premoženjem prve toženke, mora

tožeča stranka izkazati tudi verjetnost obstoja (nedenarne)

terjatve, ki je izražena v tožbenem zahtevku v tej pravdi, torej da

sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne pa v ločeno

premoženje prvotoženke, kot to izhaja iz podatkov zemljiške knjige.

Le navedeni izkaz verjetnosti lahko pogojuje (ob izpolnjenosti tudi

ene od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) poseg v premoženje prve toženke s

predlagano začasno odredbo.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana zamudna sodba in sklep se

razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je

nepremičnina - stanovanjska stavba, stoječa na parc. št. 2931/2, vl.

št. ... k.o. Domžale skupna lastnina tožencev in da znaša delež

vsakega od tožencev na skupnem premoženju 1/2. Hkrati je tožencema

naložilo, da tožnici plačata njene pravdne stroške v višini 21.200,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 dalje. Z začasno

odredbo pa je sodišče prve stopnje prepovedalo prvi toženki

obremenitev in odsvojitev omenjene nepremičnine z zaznambo prepovedi

v zemljiški knjigi.

Prva toženka je proti takšnima odločitvama vložila

pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbena

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter

zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe in sklepa o začasni odredbi tako, da se

tožbeni zahtevek oz. predlog zavrneta, podrejeno pa njuno

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Navaja, da tožba prvotoženki še do danes ni bila

vročena, prav tako pa tudi ni bila priložena sodbi tako, da

bi se prvotoženka lahko z njeno vsebino seznanila. Gre za

bistveno kršitev načela kontradiktornosti pravdnega postopka

pa tudi za neizpolnjevanje temeljnega pogoja po 318. členu

ZPP. Iz priložene kopije osebne izkaznice za toženko izhaja,

da ima stalno prebivališče na naslovu Domžale, Karantanska

cesta 1. V sodbi pa je naveden drug naslov in sicer

Bistriška ulica 12, Domžale. Izpodbijana sodba je tudi v

celoti neobrazložena, saj toženka ne ve, s katerimi dokazi

je sodišče razpolagalo ob njeni izdaji, katere dokaze je

tožeča stranka predložila in katera so splošno znana

dejstva. Vsekakor pa iz priloženega zemljiškoknjižnega

izpiska za nepremičnino izhaja, da je ta v lasti toženke, ki

je lastninsko pravico na njej pridobila na podlagi darilne

pogodbe. Tožba je tako nesklepčna. Nezakonita je tudi

začasna odredba, pri čemer je bistveno, da ni izkazan prvi

in temeljni pogoj za njeno izdajo, to je verjetno izkazen

obstoj terjatve. Omenjena nepremičnina je posebno premoženje

toženke in ne gre za skupno premoženje toženih strank.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni

posebni, z zakonom predpisani pogoji (318. člen Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče izda sodbo,

s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena

stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne

odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi

stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre zahtevek

s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v

tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek

niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča

stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izhodišče

zamudne sodbe je torej pasivnost toženca, ki po sistemu

afirmativne litiskontenstacije vzpostavlja domnevo, da

toženec priznava tožnikove dejanske navedbe. Domnevo o

priznanju dejstev je torej mogoče graditi le na

predpostavki, da je toženec seznanjen z tožbo. Toženka s

pritožbeno trditvijo, da od sodišča tožbe nikoli ni prejela

zatrjuje prav odsotnost predpostavke iz 1. alineje 1.

odstavka 318. člena ZPP. Ne glede na pritožbeno trditev

toženke, da sploh ne biva na naslovu, na katerega je bila

vročana tožba in kar izkazuje z fotokopijo svoje osebne

izkaznice pa iz listin v spisu izhaja tudi, da postopek

vročanja tožbe tudi ni potekal pravilno. Iz podatkov v spisu

oz. vročevalčevega zapisa na vročilnici namreč ne izhaja, da

je vročevalec postopal po 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP

in toženki pustil obvestilo naj bo določen dan v svojem

stanovanju, enemu od odraslih članov njenega gospodinjstva

ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP

oz. da je sporočilo pustil v hišnem ali izpostavljenem

predalčniku ali na vratih, ker vročitev na prej navedeni

način ni bila mogoča. Iz navedenih razlogov zato ni mogoče

šteti, da je bila izpolnjena predpostavka za izdajo zamudne

sodbe iz 1. alineje 1. odstavka 318. člena ZPP.

Prav tako pa je treba pritrditi tudi pritožbenemu očitku o

neobrazloženosti izpodbijane zamudne sodbe. Iz nje namreč ni

mogoče ugotoviti niti katere tožbene navedbe so tiste, za

katere je sodišče štelo, da predstavljajo dejansko podlago

za ugoditev tožbenemu zahtevku, niti katero pravno podlago

je sodišče uporabilo. Izpodbijana sodba zato tudi ne vsebuje

subsumpcijskega sklepa (prim. odločba Ustavnega sodišča opr.

št. UP-201/01 z dne 6.11.2003), oziroma, da utemeljenost

tožbenega zahtevka tožeče stranke izhaja iz dejstev, ki so

navedena v tožbi. Pri takšnem poskusu subsumiranja pa bi

sodišče prve stopnje tudi nujno naletelo na vprašanje

sklepčnosti tožbe, kot pravilno opozarja prva toženka v

svoji pritožbi. Tožeča stranka namreč v tožbi navaja, da je

v zemljiški knjigi kot lastnica sporne nepremičnine vpisana

le prvotoženka. Zaključek, da naj bi šlo za skupno

premoženje oz., da se je spremenila pravna pripadnost

nepremičnine, pa gradi le na trditvi, da je drugi toženec v

obravnavano nepremičnino vložil sredstva, pridobljena s

pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 5571791/8-281/34 z dne

26.9.1990 od LB, d.d., Podružnica Kamnik. Le takšna

okoliščina pa še ne pogojuje omenjene spremembe. Po

opravljenih vročitvah tožba obema tožencema, bo sodišče prve

stopnje moralo presoditi to vprašanje. Glede na navedeno

prvotožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev

določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki

je pogojevala razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in

vrnitev zadeve istemu sodišču v nov postopek (1. točka 354.

člena ZPP). Toženca sta v sporu, ki se tiče njunega skupnega

premoženja nujna sospornika. Zaradi narave pravnega razmerja

med njima se torej spor lahko reši samo na enak način za

oba. Ker sta enotna pravdna stranka se zato učinek pritožbe,

ki jo je vložila prvotoženka razteza tudi na drugega toženca

(196. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v celoti

razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo.

Utemeljena pa je tudi toženkina pritožba zoper začasno

odredbo. Tožeča stranka zahteva zavarovanje terjatve v

znesku 592.335,40 SIT, torej terjatve, za katero že ima

izvršilni naslov kot navaja v tožbi. Zavarovanje terjatve,

ki jo ima proti drugemu tožencu zahteva z omejitvijo

razpolaganja s premoženjem, ki je v lasti prve toženke, ki

pa ni dolžnica iz obveznosti na plačilo omenjenega denarnega

zneska. Legitimacijo druge toženke v postopku zavarovanja

tožeča stranka temelji na tožbenih trditvah v tej pravdi oz.

na ugotovitvenem zahtevku da omenjena nepremičnina, ki je v

lasti drugotoženke dejansko sodi v skupno premoženje obeh

tožencev in zahtevku za določitv deležev na njem (1.

odstavek 57. člena ZZZDR). Smoter predlagane začasne odredbe

je zavarovalen: v izvršilnem postopku za realizacijo denarne

terjatve v znesku 592.335,40 SIT zagotoviti predmet izvršbe

- delež na skupnem premoženju (2. odstavek 57. člena ZZZDR).

Da sodišče lahko omeji razpolaganje s premoženjem prve

toženke, mora tožeča stranka izkazati tudi verjetnost

obstoja (nedenarne) terjatve, ki je izražena v prej

navedenem tožbenem zahtevku v tej pravdi, torej da sporna

nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne pa v ločeno

premoženje prvotoženke, kot to izhaja iz podatkov zemljiške

knjige. Le navedeni izkaz verjetnosti lahko pogojuje (ob

izpolnjenosti tudi ene od predpostavk iz 2. odstavka 272.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ)

poseg v premoženje prve toženke s predlagano začasno

odredbo. Sodišče prve stopnje zato ni pravilno uporabilo

določb ZIZ, ki se nanašajo na začasno odredbo, ko je

ugotavljalo le verjetnost obstoja denarne terjatve v znesku

592.335,40 SIT. Izpodbijani sklep o začasni odredbi je bilo

zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov

postopek (3. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1729/98
• VSL sklep II Cp 2119/99
• VSL sklep I Cpg 636/2004