VSL sklep I Cp 1107/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1107.2004 |
Evidenčna številka: | VSL450308 |
Datum odločbe: | 13.10.2004 |
Področje: | kazensko procesno pravo |
Institut: | procesno vodstvo glavne obravnave - prekluzija |
Jedro
Vodstvo pravdnega postopka mora temeljiti tudi na potrebnih in
vsebinsko ustreznih pojasnilih sodnika. Tudi v tem okviru je potrebno
presojati ali je pravdna stranka po svoji krivdi, ali pa morda po
krivdi sodišča opustila pravočasno ponudbo določenega dokaza.
Izrek
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek
tožeče stranke, po katerem tožeča stranka zahteva, da ji toženi
stranki nerazdelno plačata 6.396.814,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dne 30.5.2001 do plačila, 17.632,00 DEM, ki se preračuna
v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan
30.5.2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.5.2001 do dne
plačila, 20.000 EVR in zakonske zamudne obresti od vsakokratne
tolarske protivrednosti od 2000 DEM oziroma po 1.1.2002 od 1000 EVR,
ki se na vsakega 15. dne v mesecu obračunajo po srednjem tečaju Banke
Slovenije in sicer vsakega 15. dne v mesecu, začenši z mesecem
decembrom 2001 in vključno do meseca julija 2003, pa do dne plačila".
Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki 436.852,00 SIT
pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje
sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.
Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče
pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in jo vrne sodišču
prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški
nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da je tožeča stranka tožbi
priložila številne dokaze, katerih pa prvostopno sodišče ni ocenilo.
Tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazne predloge, kar
pomeni kršitev 2. odstavka 287. člena ZPP. Posledično je kršen tudi
331. člen ZPP, saj bi moralo sodišče, v kolikor bi zavrnilo dokazni
predlog ob izdaji sklepa tudi obrazložiti svojo odločitev. Dokazni
predlog s postavitvijo izvedenca je uveljavila že tožena stranka, v
kolikor pa bi sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obeh pravdnih
strank pa bi tožeča stranka predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca
gradbene stroke. Ker pa sodišče ni zavrnilo dokaznih predlogov,
tožeča stranka tega ni storila. Na ta način je bila tožeča stranka
tudi zavedena s strani sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo
8. člen ZPP, saj ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej
in vseh skupaj. Sodišče tudi ni izvajalo bistvenih dokazov in ni
ocenilo izvedenih dokazov. Pavšalna je tudi ocena sodišča, da je v
tej pravdi edino dokazno sredstvo le izvedenec gradbene stroke. Glede
višine najemnine je tožnica predlagala ustrezen dokaz - poizvedbe pri
agenciji za posredovanje o prometu nepremičnin. Sodišče tudi ne
pojasni, katera so tista znanja, s katerimi ne razpolaga. Za
ugotovitve kot so: ali je notranja obloga vrat opraskana ali imajo
vrata spodaj špranjo za debelino prsta, ali so stropovi izrazito
neravni, ali se barva v shrambi lušči, ali predelna stena ni
dobavljena, ali je trezor mehansko poškodovan, ali okno zija, oziroma
ima 1 cm režo, ali plinski števec ni dobavljen, ali so rozete
balkonske ograje rjaste, ali so okna lesena namesto plastična, ali so
balkonska senčila drugačna, kot so opisana. Ta dejstva se dajo
ugotoviti iz predloženih dokazov, to je fotografij, izjav prič in
drugih predlaganih dokazov in ni potreben strokovnjak. Sodišče
napačno navaja, da dokaz s postavitvijo izvedenca, ki ga je
predlagala tožena stranka, zanima le toženo stranko. Noben dokaz se
namreč ne nanaša le na eno stranko. Nesmiselno je tudi, da bi tožeča
stranka predlagala enak dokaz, kot ga je že tožena stranka. Le če bi
tožena stranka umaknila do konca glavne obravnave ta dokazni predlog,
bi ga predlagala tožeča stranka. Če pa bi ga umaknila pozneje, tožeča
stranka pri navajanju tega dokaza ne bi bila prekludirana. Sodišče
tudi ni upoštevalo, da je vse stvarne napake tožeča stranka že
odpravila. Zato izvedenec gradbene stroke ne bo mogel ugotoviti ali
so stvarne napake dejansko bile. Zato je tožeča stranka predlagala
druge dokaze, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljale ali so
stvarne napake bile. Med drugim je zato tožeča stranka predložila
sodišču izvedensko poročilo sodnega izvedenca in cenilca gradbene
stroke, ki je bilo izdelano zaradi zavarovanja dokazov, fotografije,
zaslišanje prič, ki so odpravljali napake, račune in gradbene
dnevnike. Tudi višina zahtevka je izkazana z računi, tako višina
zmanjšanja vrednosti kot tudi nastale škode. Sodišče teh dokazov ni
izvedlo oziroma ocenilo. Izvedenec je sodišču v konkretnem primeru le
v pomoč, ne more pa vsega dela prenesti nanj.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo nobenega od
dokaznih predlogov, ki so jih podale pravdne stranke, med njimi tudi
ne dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je za razjasnitev
nekaterih za toženo stranko spornih vprašanj, predlagala tožena
stranka ter že po izteku naroka tudi tožeča stranka za ugotovitev in
pojasnitev tožbenih trditev. O teh dokaznih predlogih pravdnih strank
sodišče ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Kot izhaja iz
zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.3.2004 pa je sprejelo dokazni
predlog z vpogledom v predloženo listinsko dokumentacijo, nato celo
še zaslišalo dve priči, po zaključku zaslišanja pa takoj zaključilo
narok za glavno obravnavo ter nato razglasilo izpodbijano sodbo. Ob
takšnem pripravljalnem, procesno tehničnem in materialnem procesnem
vodstvu pa tožeča stranka upravičeno ni pričakovala, da bo sodišče
prve stopnje takoj po zaslišanju prič narok kar zaključilo ter nato
izdalo zavrnilno sodbo. Opisana procesna aktivnost sodišča prve
stopnje je namreč kvečjemu nakazovala, da bo sodišče prve stopnje
upoštevalo predlagane dokaze, med njimi tudi obsežno dokazno
listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožeča stranka, predvsem
pa da bo v nadaljevanju sprejelo še dokazni sklep, s katerim bo
ugodilo tudi dokaznemu predlogu tožene stranke, ki je predlagala
postavitev izvedenca gradbene stroke glede pojasnitve spornih
vprašanj, ki jih je navedla v dokaznem predlogu in ki so zadevala
tako podlago oziroma temelj tožbenega zahtevka kot tudi njegovo
višino. Zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru
tožeča stranka ni uspela še v okviru prvega naroka za glavno
obravnavo predlagati izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki
bi ugotavljal obstoj zatrjevanih stvarnih napak na kupljeni
nepremičnini ter posledično ocenil njegovo manjvrednost ter škodo, ki
naj bi nastali tožeči stranki. Takšen dokazni predlog pa je tožeča
stranka podala takoj potem, ko je sodnik na zapisnik narekoval, da se
prvi narok za glavno obravnavo zaključi.
Ob povedanem tako ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni
pravočasno predlagala dokaza z izvedencem gradbene stroke oz. da je
tožeča stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo po
svoji krivdi opustila ta dokazni predlog, v smislu določbe 2.
odstavka 286. člena ZPP, na katerega se nepravilno sklicuje sodišče
prve stopnje. Res je, da določilo 1. odstavka 286. člena ZPP uzakonja
sistem prekluzije trditev in dokazov, ker jih načeloma veže na
časovni okvir prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar ta določba
vendarle predstavlja odmik oziroma izjemo od ustavno zagotovljene
pravice do izjave v smislu določbe 22. člena Ustave RS (ustavno
zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v sodnih postopkih),
iz katere izhaja tudi pravica do enakopravnosti pravdnih strank in
katere materializacijo v procesnem pravu predstavlja temeljno
procesno načelo kontradiktornosti določeno v 1. odstavku 5. člena
ZPP. Zato je potrebno določbo 286. člena ZPP vendarle razlagati
restriktivno oziroma tako, da sodišče uporabo prekluzije dejstev in
dokazov omeji na ustavno še dopustno mero (primerjaj dr. Aleš Galič:
Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku; ZZR LXIII letnik,
2003, str. 174). Res je sicer, da predstavlja navajanje trditev in
predlaganje dokazov breme za tožečo stranko, na kateri je dokazno
breme, kot pravilno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, vendar
pa ima pri zagotavljanju še ustavno dopustne uporabe navedene določbe
nujno svojo vlogo tudi sodišče, ki mora vselej dopustnost naknadnega
zatrjevanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov presojati tudi
na podlagi določbe že zgoraj citiranega 2. odstavka 286. člena ZPP,
ki trdoto omejitve iz 1. odstavka tega člena omehča z zahtevo, da je
takšna dodatna dokazna aktivnost pravdne stranke vendarle dopustna ob
pomanjkanju krivde za takšno zapoznelo ravnanje pravdne stranke.
Poiskati je tako potrebno tudi razloge za takšno premajhno začetno
procesno aktivnost ene od strank, pri čemer je do nje prišlo lahko
tudi zaradi neustrezne procesne aktivnosti samega sodišča. Če ne
drugače lahko tudi na podlagi nezadostnega ali nepravilnega
materialnega procesnega vodstva kot ga opredeljuje določba 285. člena
ZPP, ki sodišče pooblašča tudi za pojasnila strankam s ciljem, da se
med obravnavo ponudijo ali dopolnijo dokazila za katera sodnik oceni,
da so potrebna za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega
pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Tudi aktivnost
sodišča, predvsem vodstvo postopka mora torej temeljiti tudi na
potrebnih in vsebinsko ustreznih pojasnilih sodnika in torej nikakor
ne sme predstavljati presenečenja za stranke, predvsem pa ne sme biti
takšno, kot v konkretnem primeru, da eno od pravdnih strank najprej
utrjuje v določenem prepričanju oziroma pri njej pusti upravičen
vtis, da bo sodišče ravnalo na določen način, ki ne terja kakšne
njene dodatne dokazne aktivnosti, nato pa preseneti s povsem drugačno
- nepričakovano odločitvijo. Tudi v teh okvirih je potrebno torej
presojati ali je pravdna stranka po svoji krivdi ali pa morda po
krivdi sodišča tudi opustila ponudbo določenega dokaza. V konkretnem
primeru bi ob že zgoraj obrazloženem torej sodišče prve stopnje
moralo upoštevati dokazni predlog tožeče stranke podan na zapisnik
potem, ko je sodišče v zapisnik zapisalo, da se prvi narok konča (ne
pa sicer tudi, da se v celoti konča postopek pred sodiščem prve
stopnje). Nejasen nagovor sodnika pravdnim strankam na začetku naroka
- naj navedeta še kakšen dokazni predlog, glede na opisani kasnejši
potek naroka, namreč tudi ni zadostil standardu ustreznega procesnega
vodstva sodišča iz cit. zakonske določbe.
In kar je morda v konkretnem primeru še pomembnejše - dokazni predlog
s postavitvijo izvedenca gradbene stroke je predlagala že tožena
stranka sicer res z nekoliko omejenim obsegom oziroma dometom, namreč
s predlogom, da izvedenec pregleda tako projekt naročenih sprememb,
kot tudi PID dokumentacijo, pri čemer pa je takšen dokaz tožena
stranka vendarle predlagala v podkrepitev svojih trditev, da tožbeni
zahtevki tožeče stranke niso utemeljeni niti po temelju niti po
višini (primerjaj 6. točko odgovora na tožbo tožene stranke). Iz
dokaznega predloga tožene stranke tako izhaja, da tožena stranka želi
z njim dokazati utemeljenost svojih trditev glede okoliščin, ki so
zanjo sporna. Le glede spornih dejstev, ki jih nasprotna stranka
substancirano prereka pa je sodišče upravičeno izvajati ter
ocenjevati dokaze (člena 212 in 287 ZPP; primerjaj tudi dr. Aleš
Galič: isti prispevek kot zgoraj, stran 171). Iz opisane procesne
situacije, v kateri se je torej znašlo sodišče prve stopnje, tako
izhaja, da je v tej fazi postopka celo zadostoval omenjeni dokazni
predlog tožene stranke za ugotavljanje tistih spornih dejstev, ki so
strokovne narave. V tem smislu se tako lahko nakazuje, da istovrsten
dokazni predlog tožeče stranke v tej fazi prvostopnega postopka niti
ni bil potreben. Glede na razloge sodišča prve stopnje pa je potrebno
še pojasniti, da tudi če bi tožena stranka ne založila stroškov
predujma za izvedenca in se ta dokaz zato ne bi izvedel ali če bi
tožena stranka kasneje ta dokazni predlog umaknila, takšno ravnanje
ne bi moglo tožeči stranki škodovati. Takšno ravnanje bi nasprotovalo
prepovedi zlorabe procesnih pravic oziroma načelu poštenega ravnanja
strank v pravdnem postopku ter poštene uporabe procesnih pravic v
smislu 9. člena ZPP; takšno eventuelno nezakonito ravnanje tožene
stranke pa bi sodišče prve stopnje ob postavljenem enakovrednem
dokaznem predlogu tožeče stranke moralo "kaznovati" z ustrezno
razlago navedene določbe 2. odstavka 286. člena ZPP in krivdo za
kasnejše predlaganje tega dokaza s strani tožeče stranke (po prvem
naroku za glavno obravnavo) naprtiti zgolj toženi stranki.
Iz povedanega jasno izhaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni
upoštevalo dokaznega predloga obeh pravdnih strank za postavitev
izvedenca gradbene stroke, da o teh dveh dokaznih predlogih sploh ni
sprejelo novega dokaznega predloga (bodisi ugodilnega bodisi
zavrnilnega), iz izpodbijane sodbe pa nadalje, da sodišče prve
stopnje listinske dokaze, katere je sprejelo, v razlogih sploh ni
ocenilo, po drugi strani pa ni navedlo, zakaj je ocenilo kar vsa v
tožbi zatrjevana dejstva o nepravilnosti pri gradnji ter posledično
nastali škodi kot dejstva strokovne narave, za ugotovitev oziroma
pojasnitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne
razpolaga. Zato so v tej smeri razlogi izpodbijane sodbe tudi
nejasni, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti v zadostni meri.
Ob povedanem je prvostopno sodišče kršilo zgoraj navedeno ustavno
določilo ter več procesnih določb. Prvenstveno je storjena po uradni
dolžnosti upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8.
točke 2. odstavka 339. člena ZPP (procesno nepravilna odtegnitev
možnosti obravnavanja tožbenega zahtevka tožeči stranki pred
sodiščem, kot posledica kršitve cit. določb 5. in 285. člena ZPP ter
nepravilne uporabe cit, določbe 286. člena ZPP) ter nadalje prav tako
uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.
točke 2. odstavka 339. člena ZPP (že omenjena nejasnost razlogov).
Kršeni sta tudi v pritožbi navedeni: določba 2. odstavka 287. člena
ZPP, ki narekuje, da sodišče o vseh predlaganih dokazih odloči s
sklepom, ki mora biti obrazložen in določba 8. člena ZPP, po katerem
sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne
presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ter na podlagi uspeha
celotnega postopka. Tudi zaradi teh kršitev je izpodbijana sodba
nepravilna oziroma nezakonita. Storjeni sta torej tudi v pritožbi
vsebinsko zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1.
odstavka 339. člena ZPP.
Zato je moralo sodišče druge stopnje moralo ugoditi pritožbi tožeče
stranke, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno
sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355.člen ZPP).
V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo izvesti-
upoštevaje spornost trditvene in dokazne podlage tožbe - tudi
predlagana dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi pojasnitve
spornih vprašanj glede obstoja zatrjevanih stvarnih napak ter
eventuelne posledične manjvrednosti kupljene nepremičnine oziroma
škode, ki naj bi tudi nastala tožeči stranki. Če bo sodišče ocenilo,
da je odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zatrjevane
izgube dobička po temelju utemeljen, pa bo eventuelno lahko sporno
višino tega tožbenega zahtevka celo ugotavljalo na podlagi
predlaganih poizvedb pri agencijah za promet z nepremičninami, na kar
tudi utemeljeno opozarja pritožnica.
Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo
temelji na določbi člena 165/3 ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009