<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1107/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1107.2004
Evidenčna številka:VSL450308
Datum odločbe:13.10.2004
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:procesno vodstvo glavne obravnave - prekluzija

Jedro

Vodstvo pravdnega postopka mora temeljiti tudi na potrebnih in

vsebinsko ustreznih pojasnilih sodnika. Tudi v tem okviru je potrebno

presojati ali je pravdna stranka po svoji krivdi, ali pa morda po

krivdi sodišča opustila pravočasno ponudbo določenega dokaza.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, po katerem tožeča stranka zahteva, da ji toženi

stranki nerazdelno plačata 6.396.814,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 30.5.2001 do plačila, 17.632,00 DEM, ki se preračuna

v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan

30.5.2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.5.2001 do dne

plačila, 20.000 EVR in zakonske zamudne obresti od vsakokratne

tolarske protivrednosti od 2000 DEM oziroma po 1.1.2002 od 1000 EVR,

ki se na vsakega 15. dne v mesecu obračunajo po srednjem tečaju Banke

Slovenije in sicer vsakega 15. dne v mesecu, začenši z mesecem

decembrom 2001 in vključno do meseca julija 2003, pa do dne plačila".

Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki 436.852,00 SIT

pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in jo vrne sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški

nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da je tožeča stranka tožbi

priložila številne dokaze, katerih pa prvostopno sodišče ni ocenilo.

Tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazne predloge, kar

pomeni kršitev 2. odstavka 287. člena ZPP. Posledično je kršen tudi

331. člen ZPP, saj bi moralo sodišče, v kolikor bi zavrnilo dokazni

predlog ob izdaji sklepa tudi obrazložiti svojo odločitev. Dokazni

predlog s postavitvijo izvedenca je uveljavila že tožena stranka, v

kolikor pa bi sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obeh pravdnih

strank pa bi tožeča stranka predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca

gradbene stroke. Ker pa sodišče ni zavrnilo dokaznih predlogov,

tožeča stranka tega ni storila. Na ta način je bila tožeča stranka

tudi zavedena s strani sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo

8. člen ZPP, saj ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej

in vseh skupaj. Sodišče tudi ni izvajalo bistvenih dokazov in ni

ocenilo izvedenih dokazov. Pavšalna je tudi ocena sodišča, da je v

tej pravdi edino dokazno sredstvo le izvedenec gradbene stroke. Glede

višine najemnine je tožnica predlagala ustrezen dokaz - poizvedbe pri

agenciji za posredovanje o prometu nepremičnin. Sodišče tudi ne

pojasni, katera so tista znanja, s katerimi ne razpolaga. Za

ugotovitve kot so: ali je notranja obloga vrat opraskana ali imajo

vrata spodaj špranjo za debelino prsta, ali so stropovi izrazito

neravni, ali se barva v shrambi lušči, ali predelna stena ni

dobavljena, ali je trezor mehansko poškodovan, ali okno zija, oziroma

ima 1 cm režo, ali plinski števec ni dobavljen, ali so rozete

balkonske ograje rjaste, ali so okna lesena namesto plastična, ali so

balkonska senčila drugačna, kot so opisana. Ta dejstva se dajo

ugotoviti iz predloženih dokazov, to je fotografij, izjav prič in

drugih predlaganih dokazov in ni potreben strokovnjak. Sodišče

napačno navaja, da dokaz s postavitvijo izvedenca, ki ga je

predlagala tožena stranka, zanima le toženo stranko. Noben dokaz se

namreč ne nanaša le na eno stranko. Nesmiselno je tudi, da bi tožeča

stranka predlagala enak dokaz, kot ga je že tožena stranka. Le če bi

tožena stranka umaknila do konca glavne obravnave ta dokazni predlog,

bi ga predlagala tožeča stranka. Če pa bi ga umaknila pozneje, tožeča

stranka pri navajanju tega dokaza ne bi bila prekludirana. Sodišče

tudi ni upoštevalo, da je vse stvarne napake tožeča stranka že

odpravila. Zato izvedenec gradbene stroke ne bo mogel ugotoviti ali

so stvarne napake dejansko bile. Zato je tožeča stranka predlagala

druge dokaze, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljale ali so

stvarne napake bile. Med drugim je zato tožeča stranka predložila

sodišču izvedensko poročilo sodnega izvedenca in cenilca gradbene

stroke, ki je bilo izdelano zaradi zavarovanja dokazov, fotografije,

zaslišanje prič, ki so odpravljali napake, račune in gradbene

dnevnike. Tudi višina zahtevka je izkazana z računi, tako višina

zmanjšanja vrednosti kot tudi nastale škode. Sodišče teh dokazov ni

izvedlo oziroma ocenilo. Izvedenec je sodišču v konkretnem primeru le

v pomoč, ne more pa vsega dela prenesti nanj.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo nobenega od

dokaznih predlogov, ki so jih podale pravdne stranke, med njimi tudi

ne dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je za razjasnitev

nekaterih za toženo stranko spornih vprašanj, predlagala tožena

stranka ter že po izteku naroka tudi tožeča stranka za ugotovitev in

pojasnitev tožbenih trditev. O teh dokaznih predlogih pravdnih strank

sodišče ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Kot izhaja iz

zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.3.2004 pa je sprejelo dokazni

predlog z vpogledom v predloženo listinsko dokumentacijo, nato celo

še zaslišalo dve priči, po zaključku zaslišanja pa takoj zaključilo

narok za glavno obravnavo ter nato razglasilo izpodbijano sodbo. Ob

takšnem pripravljalnem, procesno tehničnem in materialnem procesnem

vodstvu pa tožeča stranka upravičeno ni pričakovala, da bo sodišče

prve stopnje takoj po zaslišanju prič narok kar zaključilo ter nato

izdalo zavrnilno sodbo. Opisana procesna aktivnost sodišča prve

stopnje je namreč kvečjemu nakazovala, da bo sodišče prve stopnje

upoštevalo predlagane dokaze, med njimi tudi obsežno dokazno

listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožeča stranka, predvsem

pa da bo v nadaljevanju sprejelo še dokazni sklep, s katerim bo

ugodilo tudi dokaznemu predlogu tožene stranke, ki je predlagala

postavitev izvedenca gradbene stroke glede pojasnitve spornih

vprašanj, ki jih je navedla v dokaznem predlogu in ki so zadevala

tako podlago oziroma temelj tožbenega zahtevka kot tudi njegovo

višino. Zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru

tožeča stranka ni uspela še v okviru prvega naroka za glavno

obravnavo predlagati izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki

bi ugotavljal obstoj zatrjevanih stvarnih napak na kupljeni

nepremičnini ter posledično ocenil njegovo manjvrednost ter škodo, ki

naj bi nastali tožeči stranki. Takšen dokazni predlog pa je tožeča

stranka podala takoj potem, ko je sodnik na zapisnik narekoval, da se

prvi narok za glavno obravnavo zaključi.

Ob povedanem tako ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni

pravočasno predlagala dokaza z izvedencem gradbene stroke oz. da je

tožeča stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo po

svoji krivdi opustila ta dokazni predlog, v smislu določbe 2.

odstavka 286. člena ZPP, na katerega se nepravilno sklicuje sodišče

prve stopnje. Res je, da določilo 1. odstavka 286. člena ZPP uzakonja

sistem prekluzije trditev in dokazov, ker jih načeloma veže na

časovni okvir prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar ta določba

vendarle predstavlja odmik oziroma izjemo od ustavno zagotovljene

pravice do izjave v smislu določbe 22. člena Ustave RS (ustavno

zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v sodnih postopkih),

iz katere izhaja tudi pravica do enakopravnosti pravdnih strank in

katere materializacijo v procesnem pravu predstavlja temeljno

procesno načelo kontradiktornosti določeno v 1. odstavku 5. člena

ZPP. Zato je potrebno določbo 286. člena ZPP vendarle razlagati

restriktivno oziroma tako, da sodišče uporabo prekluzije dejstev in

dokazov omeji na ustavno še dopustno mero (primerjaj dr. Aleš Galič:

Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku; ZZR LXIII letnik,

2003, str. 174). Res je sicer, da predstavlja navajanje trditev in

predlaganje dokazov breme za tožečo stranko, na kateri je dokazno

breme, kot pravilno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, vendar

pa ima pri zagotavljanju še ustavno dopustne uporabe navedene določbe

nujno svojo vlogo tudi sodišče, ki mora vselej dopustnost naknadnega

zatrjevanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov presojati tudi

na podlagi določbe že zgoraj citiranega 2. odstavka 286. člena ZPP,

ki trdoto omejitve iz 1. odstavka tega člena omehča z zahtevo, da je

takšna dodatna dokazna aktivnost pravdne stranke vendarle dopustna ob

pomanjkanju krivde za takšno zapoznelo ravnanje pravdne stranke.

Poiskati je tako potrebno tudi razloge za takšno premajhno začetno

procesno aktivnost ene od strank, pri čemer je do nje prišlo lahko

tudi zaradi neustrezne procesne aktivnosti samega sodišča. Če ne

drugače lahko tudi na podlagi nezadostnega ali nepravilnega

materialnega procesnega vodstva kot ga opredeljuje določba 285. člena

ZPP, ki sodišče pooblašča tudi za pojasnila strankam s ciljem, da se

med obravnavo ponudijo ali dopolnijo dokazila za katera sodnik oceni,

da so potrebna za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega

pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Tudi aktivnost

sodišča, predvsem vodstvo postopka mora torej temeljiti tudi na

potrebnih in vsebinsko ustreznih pojasnilih sodnika in torej nikakor

ne sme predstavljati presenečenja za stranke, predvsem pa ne sme biti

takšno, kot v konkretnem primeru, da eno od pravdnih strank najprej

utrjuje v določenem prepričanju oziroma pri njej pusti upravičen

vtis, da bo sodišče ravnalo na določen način, ki ne terja kakšne

njene dodatne dokazne aktivnosti, nato pa preseneti s povsem drugačno

- nepričakovano odločitvijo. Tudi v teh okvirih je potrebno torej

presojati ali je pravdna stranka po svoji krivdi ali pa morda po

krivdi sodišča tudi opustila ponudbo določenega dokaza. V konkretnem

primeru bi ob že zgoraj obrazloženem torej sodišče prve stopnje

moralo upoštevati dokazni predlog tožeče stranke podan na zapisnik

potem, ko je sodišče v zapisnik zapisalo, da se prvi narok konča (ne

pa sicer tudi, da se v celoti konča postopek pred sodiščem prve

stopnje). Nejasen nagovor sodnika pravdnim strankam na začetku naroka

- naj navedeta še kakšen dokazni predlog, glede na opisani kasnejši

potek naroka, namreč tudi ni zadostil standardu ustreznega procesnega

vodstva sodišča iz cit. zakonske določbe.

In kar je morda v konkretnem primeru še pomembnejše - dokazni predlog

s postavitvijo izvedenca gradbene stroke je predlagala že tožena

stranka sicer res z nekoliko omejenim obsegom oziroma dometom, namreč

s predlogom, da izvedenec pregleda tako projekt naročenih sprememb,

kot tudi PID dokumentacijo, pri čemer pa je takšen dokaz tožena

stranka vendarle predlagala v podkrepitev svojih trditev, da tožbeni

zahtevki tožeče stranke niso utemeljeni niti po temelju niti po

višini (primerjaj 6. točko odgovora na tožbo tožene stranke). Iz

dokaznega predloga tožene stranke tako izhaja, da tožena stranka želi

z njim dokazati utemeljenost svojih trditev glede okoliščin, ki so

zanjo sporna. Le glede spornih dejstev, ki jih nasprotna stranka

substancirano prereka pa je sodišče upravičeno izvajati ter

ocenjevati dokaze (člena 212 in 287 ZPP; primerjaj tudi dr. Aleš

Galič: isti prispevek kot zgoraj, stran 171). Iz opisane procesne

situacije, v kateri se je torej znašlo sodišče prve stopnje, tako

izhaja, da je v tej fazi postopka celo zadostoval omenjeni dokazni

predlog tožene stranke za ugotavljanje tistih spornih dejstev, ki so

strokovne narave. V tem smislu se tako lahko nakazuje, da istovrsten

dokazni predlog tožeče stranke v tej fazi prvostopnega postopka niti

ni bil potreben. Glede na razloge sodišča prve stopnje pa je potrebno

še pojasniti, da tudi če bi tožena stranka ne založila stroškov

predujma za izvedenca in se ta dokaz zato ne bi izvedel ali če bi

tožena stranka kasneje ta dokazni predlog umaknila, takšno ravnanje

ne bi moglo tožeči stranki škodovati. Takšno ravnanje bi nasprotovalo

prepovedi zlorabe procesnih pravic oziroma načelu poštenega ravnanja

strank v pravdnem postopku ter poštene uporabe procesnih pravic v

smislu 9. člena ZPP; takšno eventuelno nezakonito ravnanje tožene

stranke pa bi sodišče prve stopnje ob postavljenem enakovrednem

dokaznem predlogu tožeče stranke moralo "kaznovati" z ustrezno

razlago navedene določbe 2. odstavka 286. člena ZPP in krivdo za

kasnejše predlaganje tega dokaza s strani tožeče stranke (po prvem

naroku za glavno obravnavo) naprtiti zgolj toženi stranki.

Iz povedanega jasno izhaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni

upoštevalo dokaznega predloga obeh pravdnih strank za postavitev

izvedenca gradbene stroke, da o teh dveh dokaznih predlogih sploh ni

sprejelo novega dokaznega predloga (bodisi ugodilnega bodisi

zavrnilnega), iz izpodbijane sodbe pa nadalje, da sodišče prve

stopnje listinske dokaze, katere je sprejelo, v razlogih sploh ni

ocenilo, po drugi strani pa ni navedlo, zakaj je ocenilo kar vsa v

tožbi zatrjevana dejstva o nepravilnosti pri gradnji ter posledično

nastali škodi kot dejstva strokovne narave, za ugotovitev oziroma

pojasnitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne

razpolaga. Zato so v tej smeri razlogi izpodbijane sodbe tudi

nejasni, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti v zadostni meri.

Ob povedanem je prvostopno sodišče kršilo zgoraj navedeno ustavno

določilo ter več procesnih določb. Prvenstveno je storjena po uradni

dolžnosti upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP (procesno nepravilna odtegnitev

možnosti obravnavanja tožbenega zahtevka tožeči stranki pred

sodiščem, kot posledica kršitve cit. določb 5. in 285. člena ZPP ter

nepravilne uporabe cit, določbe 286. člena ZPP) ter nadalje prav tako

uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP (že omenjena nejasnost razlogov).

Kršeni sta tudi v pritožbi navedeni: določba 2. odstavka 287. člena

ZPP, ki narekuje, da sodišče o vseh predlaganih dokazih odloči s

sklepom, ki mora biti obrazložen in določba 8. člena ZPP, po katerem

sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne

presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ter na podlagi uspeha

celotnega postopka. Tudi zaradi teh kršitev je izpodbijana sodba

nepravilna oziroma nezakonita. Storjeni sta torej tudi v pritožbi

vsebinsko zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1.

odstavka 339. člena ZPP.

Zato je moralo sodišče druge stopnje moralo ugoditi pritožbi tožeče

stranke, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno

sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355.člen ZPP).

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo izvesti-

upoštevaje spornost trditvene in dokazne podlage tožbe - tudi

predlagana dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi pojasnitve

spornih vprašanj glede obstoja zatrjevanih stvarnih napak ter

eventuelne posledične manjvrednosti kupljene nepremičnine oziroma

škode, ki naj bi tudi nastala tožeči stranki. Če bo sodišče ocenilo,

da je odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zatrjevane

izgube dobička po temelju utemeljen, pa bo eventuelno lahko sporno

višino tega tožbenega zahtevka celo ugotavljalo na podlagi

predlaganih poizvedb pri agencijah za promet z nepremičninami, na kar

tudi utemeljeno opozarja pritožnica.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo

temelji na določbi člena 165/3 ZPP.

 


Zveza:

ZPP člen 286, 286.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNDc2Mg==