VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2000/2003

Jedro

Z vožnjo brez čelade so nastale določene škodne posledice, ki jih ne

bi bilo, če bi tožnik ravnal tako, kot je treba (ne bi bilo poškodb

na glavi ali pa bi bile te manjše). To dejstvo pa ne more vplivati na

soodgovornost oškodovanca, ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje

ovrednotiti v okviru presoje, ali je podana vzročna zveza med

nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode (drugega toženca) in

določenimi škodnimi posledicami (poškodbami na glavi).

 

Izrek

Pritožbi se v delu, ki se nanašata na odločitev o temelju

odškodninske odgovornosti (odgovornost tožene stranke za 90%

tožnikove škode) zavrneta in se v tem delu z vmesno sodbo

potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbama v delu, ki se nanašata na odločitev o znesku

tožbenega zahtevka, se ugodi, izpodbijana sodba se

razveljavi v ugodilnem delu glede višine odškodnine in v

stroškovni odločitvi (1. in 3. točka izreka) ter zadeva v

tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da

morata toženca tožniku nerazdelno plačati 1.917.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do plačila. Višji

tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da morata

toženi stranki tožniku povrniti 785.364,00 SIT, prvi toženi

stranki 793.288,00 SIT, drugi toženi stranki pa 186.586,00

SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2003 do

plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Pritožbeno

sodišče dopolnitve pritožbe druge tožene stranke D.

P., ki je bila vložena po poteku pritožbenega roka

(24.10.2003), ni smelo upoštevati.

Prva tožena stranka S. d.d. izpodbija ugodilni del sodbe in

uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in

zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,

da je stališče, da drugemu tožencu ni uspelo dokazati, da bi nevarno

situacijo povzročil tožnik s spremembo smeri svoje vožnje, napačno.

Dokazno breme glede nedopustnega ravnanja je na tožeči stranki, ki

takšno ravnanje zatrjuje. Ugotovitev izvedenca, da bi drugi toženec

trčenje lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo 77 km/h, ni dovolj

velik argument in razlog za odločitev prvostopenjskega sodišča.

Pomembno je, da je drugi toženec pred zaviranjem vozil najverjetneje

bližje sredinski črti in da v desno usmerjena zavorna sled osebnega

avtomobila nakazuje pravilnost variante drugega toženca. Podatek o

omejitvi hitrosti na 40 km/h oziroma 60 km/h je v nasprotju z

ugotovitvijo policista, prisotnega na kraju prometne nezgode o

omejitvi hitrosti na 80 km/h. Soprispevek tožeče stranke znaša

najmanj 25%. Odškodnina za vse postavke nepremoženjske škode je

previsoko odmerjena. Ugotovitev o višini premoženjske škode 30.000,00

SIT, pri kateri se je sodišče prve stopnje oprlo le na oceno

policistov, ki so opravili ogled, ni sprejemljiva. Tožeča stranka je

tista, ki bi morala izkazati obseg in višino premoženjske škode.

Tudi druga tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem

delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrobnejše

obrazložitve pritožnik ni podal.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

1. O temelju tožbenega zahtevka:

Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja

vsebujeta 1. in 2. odstavek 178. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določata, da se pri

nesreči premičajoči se motornih vozil, ki je bila povzročena

po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o

krivdni odgovornosti (1. odstavek), če pa je krivda

obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta

jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (2.

odstavek). Prva tožena stranka ima v načelu prav, da dokazno

breme za dokazovanje nedopustnega ravnanja nosi tista

stranka, ki to zatrjuje. To pa, prevedeno na konkretni

primer, pomeni, da mora tožeča stranka dokazati, da je drugi

toženec kršil pravilo o dovoljeni hitrosti, tožena stranka

pa, da je tožnik izvedel nedovoljen premik z vozilom, s

čimer naj bi kršil 38. člen Zakona o temeljih varnosti

cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 - 29/90,

ZTVCP). Medtem ko je sodišče prve stopnje presodilo, da

drugi toženec ni spoštoval omejitve hitrosti, pa tožena

stranka pri dokazovanju nedopustnega tožnikovega manevra v

prometu ni bila uspešna in ga sodišče prve stopnje ni

sprejelo kot del dejanske podlage svoje odločbe. Očitek o

zmotni uporabi materialnega prava zaradi nepravilne

interpretacije pravil o dokaznem bremenu torej ni utemeljen.

Kar zadeva kršitev pravila o dovoljeni hitrosti, ki jo je

zagrešil drugi toženec, pritožbeno sodišče ne dvomi ne v

ugotovitev sodišča prve stopnje o omejitvi hitrosti na

spornem odseku javne ceste na 60 km/h ne o hitrosti vožnje

prvega toženca pred zaviranjem 91,5 km/h. Pri tehtanju

dokazne vrednosti podatka o omejitvi hitrosti (80 km/h), ki

izhaja iz predloga za uvedbo postopka o prekršku z dne

20.5.1995 (priloga B3) in podatka o dovoljeni hitrosti 60

km/h, razvidnega iz potrdila Občine Izola, Urada za

komunalni razvoj z dne 19.8.2002 (list. št. 133) s skico

(C9), je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost

potrdilu. To ima značaj javne listine, glede katere Zakon o

pravdnem postopku (ZPP) uveljavlja domnevo o resničnosti

njene vsebine (1. odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je

dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično

ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar to toženi

stranki ni uspelo. Izpoved policista A.K. (list. št. 51) ne more

omajati dokazne ocene sodišča, saj priča zaradi oddaljenosti dogodka

sodišču ni mogla posredovati konkretnih okoliščin, v katerih sta s

kolegom ugotavljala, koliko je znašala omejitev hitrosti na kraju

nezgode, ampak je lahko le načelno odgovoril na vprašanje o

veljavnosti prometne signalizacije, ki udeležencem v prometu

naznanja omejitev hitrosti. Z opozarjanjem na dve možni

varianti poteka škodnega dogodka, ki ju izpostavlja

izvedenec cestnoprometne stroke, prva tožena stranka ne more

izpodbiti pravilnosti njegovega izračuna o hitrosti vožnje

drugega toženca pred zaviranjem. Ne glede na to, kdo je

povzročil nevarno situacijo v prometu, velja, da je dolžina

zavorne sledi avtomobilista merila 37,9 m, na podlagi česar

je izvedenec lahko izračunal hitrost drugega toženca.

Njegove metode dela, ki temelji na pravilih znanosti in

stroke, tožena stranka v pritožbi ne prereka.

Ko tožeča stranka navaja, da je bila zavorna sled drugega

toženca usmerjena rahlo v desno, kar naj bi nakazovalo

pravilnost variante tožene stranke, nekorektno povzema

izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Ta je v

izvedenskem mnenju poudaril (1. odstavek na 5. strani

izvedenskega mnenja, list. št. 65), da v prid ene in druge

variante sicer govorijo določeni indici, ki pa so med seboj

v ravnovesju, zato časovno-potna analiza ne more dati

zadovoljivega odgovora na vprašanje o nedopustnosti vožnje

drugega toženca. Ker poteka dogodka, kot ga ponuja tožena

stranka, tudi ne podpirajo drugi izvedeni dokazi, je sodišče

prve stopnje, upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu,

utemeljeno štelo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da

bi tožeča stranka kršila 1. odstavek 38. člena ZTVCP.

Z vožnjo brez čelade so nastale določene škodne posledice,

ki jih ne bi bilo, če bi tožnik ravnal, tako kot je treba

(ne bi bilo poškodb na glavi ali pa bi bile te manjše). To

dejstvo pa ne more vplivati na soodgovornost oškodovanca,

ampak bi ga moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti v okviru

presoje, ali je podana vzročna zveza med nedopustnim

ravnanjem povzročitelja škode (drugega toženca) in

določenimi škodnimi posledicami (poškodbami na glavi). Ker

pa se tožeča stranka proti sodbi ni pritožila, je bilo

pritožbeno sodišče vezano na načelo prepovedi spremembe

sodbe v škodo pritožitelja.

2. O višini odškodnine:

Odločitev o višini odškodnine za nastalo nepremoženjsko in

premoženjsko škodo ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne

da preizkusiti. V izreku sodbe je sodišče odločilo, da

morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati

1.917.000,00 SIT (1.890.000,00 SIT za nepremoženjsko in

27.000,00 SIT za premoženjsko škodo), v obrazložitvi pa je

tožniku za posamezne oblike nepremoženjske škode prisodilo

1.500.000,00 SIT (za telesne bolečine), 300.000,00 SIT (za

strah) in 800.000,00 SIT (za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti), kar bi, upoštevajoč 10%

prispevek samega tožnika, znašalo 2.340.000,00 SIT. Omenjeno

nasprotje (2.340.000,00 SIT oziroma 1.890.000,00 SIT)

predstavlja napako v sestavi odločbe (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP), ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

3. O premoženjski škodi:

Pomislek prve tožene stranke o primernosti predloga za

uvedbo postopka o prekršku z dne 20.5.1995 kot dokaznega

sredstva za ugotavljanje višine premoženjske škode na kolesu

z motorjem je tehten. Subjekt, ki mora dokazati višino škode

kot element odškodninskega delikta, je tožeča stranka.

Navesti mora dejstva in predlagati dokaze, na katere opira

svoj zahtevek (primerjaj 212. člen ZPP). Glede premoženjske

škode na svojem kolesu z motorjem je v tožbi predlagala

dokaz z zaslišanjem stranke (I. točka tožbe). Sodišče prve

stopnje tega dokaza ni izvedlo, ampak je sledilo oceni

policistov v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, ki ima

lahko le orientacijski značaj. Ker tako ni izvedlo vseh

predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo

tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju

njene odškodninske odgovornosti in v tem delu z vmesno sodbo

potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožbi tožene

stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega

zahtevka, pa je ugodilo, sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu

razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. in 355. člen ZPP).

Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne

razvljevitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

odpraviti kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe

(glede nepremoženjske škode) oziroma z izvedbo s strani

tožeče stranke predlaganega dokaza zaslišanja stranke

razčistiti dosedaj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

(glede premoženjske škode). Šele ko bo izpeljalo dokazni

postopek v nakazani smeri, bo lahko uporabilo prosti

preudarek (216. člen ZPP), pri čemer pa odločitev ne sme

biti arbitrarna, ampak jo bo moralo ustrezno obrazložiti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 183/2003
• VSL sklep II Cp 1573/99
• VSC sodba in sklep Cp 636/2000