VSL sodba II Cp 1777/98

Jedro

Zaradi kumulativne narave objektivnega in subjektivnih elementov oderuške pogodbe ni potrebno, da se v primeru, ko se ugotovi, da ni podan eden izmed njih, ugotavlja še (ne)obstoj drugih.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je menjalna pogodba, ki sta jo dne 22.12.1993 sklenila tožnica in toženec za menjavo stanovanj na P. cesti 1 in cesti P. 40/b kot oderuška (pogodba) nična in da mora tožena stranka tožeči povrniti nesorazmerje med medsebojnimi dajatvami v višini 3.748.520,30 SIT ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 106.579,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do dneva plačila.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sta kumulativno podana oba elementa oderuške pogodbe in sicer očitno nesorazmerna izpolnitev na strani tožene stranke, ki se je okoristila in subjektivni element, saj je tožena stranka s svojim ravnanjem zlorabila neugoden položaj - stisko druge stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnjevalo, da na tožnico niso bili vršeni nobeni pritiski, kar pa niti ni element oderuške pogodbe po 1. odst. 141. čl. ZOR. Toženec je izkoristil stisko tožnice, ter je to tudi sam priznal. Iz njegove izpovedbe je razvidno, da mu je bilo znano, da je tožnica v stiski zaradi nevzdržnega ravnanja bivšega moža, vendar pa sodišče tej izjavi iz nerazumljivih razlogov ni sledilo. Tako ni raziskalo stiske tožnice zaradi dolgotrajne agresivnosti bivšega moža in ni upoštevalo dejstva, da je tožnica bila v stiski zaradi njegovih pogostih groženj ter da se je bala njegovih obiskov. Sodišče bi moralo upoštevati težko psihično stanje tožnice, ki je bila zaradi neizselitve bivšega moža vse do podpisa pogodbe povsem psihično uničena. Iz nerazumljivih razlogov je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši ga. O. G., ki je pomagala tožeči stranki pri iskanju stanovanja za bivšega moža in je poznala psihično ter gmotno stisko tožnice.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno sledilo navedbam tožene stranke, da je toženec pravzaprav delal uslugo tožnici, ker je le ta želela zamenjati stanovanje zaradi agresivnosti bivšega moža, poleg tega pa se je bližala zima. Širokogrudnost ponudbe je razvidna iz razlike vrednosti obeh stanovanj, s katero je bil toženi za svojo "dobroto" izdatno obogaten. Tožencu ni mogoče verjeti glede višine kupnine, ki jo je dobil za stanovanje na P. cesti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožnica prijateljica toženčeve žene, ki ji je povsem zaupala. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo navedbam tožene stranke, da je enosobno stanovanje z atrijem enakovredno enoinpolsobnemu, pri čemer sploh ni ugotovilo, da atrij ni bil predmet menjalne pogodbe ter da sploh ne spada k menjalni pogodbi, ampak ga je potrebno dodatno dokupiti. Napačno je sodišče ugotovilo, da ne obstaja očitno nesorazmerje dajatev, kljub temu, da je iz cenitve stanovanja jasno razvidno, da je razlika v vrednosti 98,76% v prid vrednosti tožničinega stanovanja.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, nasprotni stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša, glede na pritožbena izvajanja pa k njeni obrazložitvi še dodaja: Glede na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, je sodišče prve stopnje utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka presojalo ob pravilnem upoštevanju določbe 1. odst. 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki predpisuje pogoje za opredelitev določene pogodbe kot oderuške. Zakon predpisuje, da morajo biti za to, da ima neka pogodba lastnost oderuške pogodbe, podani kumulativno trije elementi: očitno nesorazmerje dajatev kot objektivni element in dva subjektiva elementa - ena stranka mora biti v posebnem stanju (stiska, težko gmotno stanje, neizkušenost itd.), druga stranka pa mora tako stanje izkoristiti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je toženec s svojim ravnanjem zlorabil neugoden položaj tožnice. Za presojo obstoja predpostavk za opredelitev pogodbe kot oderuške so odločilne okoliščine ob sklenitvi pogodbe, torej v obravnavani zadevi 22.12.1993. Tožeča stranka je v tožbi (listovna št. 2) sama navedla, da se je njen bivši mož iz stanovanja odselil že oktobra 1993. Poleg tega pa navedla, da se je tožnica bala njegovih ponovnih obiskov in agresivnosti. Ko je bila tožnica zaslišana kot stranka, pa je med drugim povedala, da se je prostovoljno odločila za menjalno pogodbo, ker se je hotela rešiti bivšega moža. V njeni izjavi torej ni nobene opore za možen zaključek o tem, da je toženec s svojim ravnanjem zlorabil njen "neugoden položaj". Ne drži pritožbena trditev, "da sodišče ni raziskovalo stiske tožnice zaradi dolgotrajne agresivnosti bivšega moža in zaradi pogostih groženj, ker se je bala njegovih obiskov". Tožnica je bila o tem zaslišana, vendar ničesar konkretnega ni navedla. Dejstvo, da je tožnica mislila, da je stanovanje, ki ga je z menjalno pogodbo pridobila večje in bolj urejeno za opredelitev pogodbe kot oderuške tudi ne zadošča. V zamenjano stanovanje se je tožnica preselila že pred podpisom pogodbe, torej je tedaj bila v celoti seznanjena tako z velikostjo kot tudi stanjem stanovanja.

Sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu tožeče stranke za zaslišanje priče O. G., ki naj bi pomagala tožeči stranki pri iskanju stanovanja za bivšega moža. Ko je tožnica sklepala menjalno pogodbo njen bivši mož že ni več prebival v stanovanju, poleg tega pa o grožnjah in bojazni pred bivšim možem ni izpovedala niti tožnica sama zato ni mogoče, da bi takšno tožbeno trditev potrdila priča, ki je tožnici le pomagala pri iskanju stanovanja za bivšega moža. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na prijateljske odnose in neizkušenost, ker je na njeni strani ves čas od sklenitve predpogodbe dalje nastopala pooblaščena odvetnica. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nesorazmerje med vrednostjo posameznih zamenjanih stanovanj, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 375. čl. ZPP). Zaradi kumulativne narave objektivnega in subjektivnih elementov oderuške pogodbe ni potrebno, da se v primeru, ko se ugotovi, da ni podan eden izmed njih, ugotavlja še (ne) obstoj drugih.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka namreč razlogov zoper ta del odločitve v pritožbi ni navedla. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ta zahtevek, zaradi zavrnitve zahtevka na ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe, nima pravne podlage( 1. odst. 104. čl.

ZOR).

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede morebitnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti. Ker tudi teh kršitev ni ugotovilo, je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov tožeče stranke. Temelji pa na določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP. Tudi tožena stranka bo morala sama nositi stroške pritožbenega postopka, ker v odgovoru na pritožbo ni navajala pravnorelevantnih razlogov (155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 165/95
• Sodba II Ips 578/99
• VSL sklep II Cp 2122/93