VSL sklep II Cp 1762/99

Jedro

Soposestnik ima pravico do samopomoči, če ga drug soposestnik izključi iz posesti, če so izpolnjeni pogoji iz 76. čl. ZTLR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri se toženi stranki naloži, da mora v 24-ih urah po prejemu začasne odredbe izprazniti stanovanje v kraju L., ul. B. in tožniku izročiti v posest in uporabo to stanovanje prosto vseh oseb in mu izročiti v posest pripadajočo garažo v ul. B. ter se tožencem prepove, da bi do izročitve stanovanja tožniku navedeno stanovanje na novo vselili katerokoli osebo ali ji dali dovoljenja za vselitev. Če toženci v navedenem roku stanovanja, izpraznjenega vseh oseb in garaže ne bodo izročili tožniku, izroči stanovanje in garažo v posest tožniku izvršitelj, ko se pred tem odstrani iz tega stanovanja vse tožence in druge osebe, ki se nahajajo v njem ter se jim izroči njihove predmete (točka I.

izreka). Sodišče prve stopnje pa je z istim izpodbijanim sklepom zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da so vsi toženci motili tožnika v njegovi zadnji dejanski in mirni posesti stanovanja v pritličju stavbe v L., ul.

B. s tem, da so dne 5.3.1997 skupaj s tremi neznanimi moškimi nasilno prevrtali ključavnico vhodnih vrat in vdrli v stanovanje tožnika, sneli in odnesli krila vrat in vrata ter telefonski aparat, nakar so se toženci A. V., M. F. in A. F. v stanovanje nasilno in samovoljno vselili, dne 9.3.1997 pa so vsi štirje toženci tožniku, ko je želel priti domov, s fizičnim nasiljem in grožnjami prepovedali in onemogočili vstop ter prebivanje v navedenem stanovanju, v katerega se je vselil še četrti toženec V. V. Tožena stranka je dne 9.3.1997 motila tožnika v posesti dvorišča stavbe s tem, da je nasilno odprla vrata garaže in zrinila njegov osebni avtomobil iz garaže čez dvorišče na cesto in ga tam pustila ter s tem, da je na premičnih vratih na ograji, ki vodijo na dvorišče, namestila železno verigo s ključavnico in tožniku onemogočila dostop na dvorišče do hiše in garaže. Zavrnjen je bil nadaljnji tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja, kakršno je bilo pred prej navedenimi motitvenimi dejanji s tem, da naj bi bila tožena stranka dolžna namestiti vhodna vrata, na vrata stanovanja in garaže tožnika vgraditi novo ključavnico, tožniku pa izročiti ključe ter mu vrniti telefonski aparat. Tožena stranka je dolžna stanovanje zapustiti in se izseliti, tožniku pa dopustiti bivanje v stanovanju in uporabo garaže, kot je to užival pred motenjem. Tožena stranka je dolžna s premičnih vrat na ograji, ki vodijo na dvorišče navedene hiše, odstraniti železno verigo s ključavnico in tožniku dopustiti dostop na dvorišče.

Zavrnjen je bil tudi nadaljnji zahtevek, da so se toženci v bodoče dolžni vzdrževati vsakega podobnega motitvenega dejanja kot tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov (točka II. 1, 2 in 3 izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom končno tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 115.240,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka in vseh možnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov in zakonit postopek. V obrazložitvi svoje pritožbe tožeča stranka med drugim navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in pristranski tako glede zavrnitve začasne odredbe, kot tudi tožbenega zahtevka. Nepravilen je zaključek sodišča, da je bila prva toženka upravičena do samopomoči in nasilnega vstopa v stanovanje.

Tožnik vztraja pri tem, da prva toženka od leta 1993 v sporni hiši ni več živela. Iz podatkov spisa oziroma izvedenih dokazov izhaja, da je prva toženka dejansko že v januarju 1997 vedela, da v hišo ne more več, zato je pravico do samopomoči do meseca marca tega leta že izgubila, če tudi bi jo v resnici imela. Nelogični in neprepričljivi so zaključki sodišča v delu, v katerem priznava toženki soposest spornega stanovanja. sodišče ima nedvomno pravico oceniti izjave zaslišanih prič na podlagi svobodne in lastne ocene, vendar pa mora svojo odločitev prepričljivo obrazložiti. V danem primeru pa so razlogi sklepa povsem pomanjkljivi, saj sodišče ne utemelji, zakaj verjame samo tožencem in njihovim pričam, in zakaj ne tistim, ki povedo, da je tožnik v zadnjih letih v hiši živel sam, ker je toženka prebivala na Bučah. Sodišče v razlogih sodbe (verjetno mišljeno: sklepa) njihove izpovedbe zgolj povzema in ne oceni njihove dokazne vrednosti glede na odnose, ki jih imajo priče z eno ali drugo stranko v tem postopku. Sodišče je odločilo kljub napotilom višjega sodišča, da ne bo sprejelo dokaza - potrdila Krajevne skupnosti B., ki potrjuje, da je prva toženka že v letu 1995 stalno živela na B. Ta dokument, ki v celoti ovrže zatrjevanja tožencev in prič, ki izpovedujejo, da je toženka ves čas stalno prebivala v L., sodišče odklanja. Toženci so namreč predložili novo potrdilo občine K., ki prilagaja stanje potrebam tega postopka. Med pravdnimi strankami so človeški odnosi do konca skaljeni. Med seboj se obrekujejo in obmetavajo z žaljivkami. Toženci tožnika opisujejo z grdim tonom kot tako težkega človeka, da je skupno življenje z njim nemogoče in nevarno. Že samo na podlagi tega je zanesljivo moč sklepati, da realno ne bi bilo mogoče, da bi tožnik in toženka po letu 1992 živela v skupnem stanovanju. Edina logična razlaga je, da se je tožnica izselila iz stanovanja, ker je ostal tožnik sam, kar potrjujejo številne priče. Toženka je formalno v resnici še vedno izključna lastnica spornih prostorov in je v teku postopek zaradi ugotovitve in razdružitve skupnega premoženja, ustvarjenega v času izvenzakonske skupnosti. Posest spornega stanovanja pa je izgubila in zato ne more imeti pravice do samopomoči. Nasproti tožniku ima kot lastnica posredno posest, kar pa je ne opravičuje, da tožnika samovoljno izključi iz posesti stanovanja. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno zaključuje, da tožnik z dejanji tožencev v posesti hiše, dvorišča in garaže ni bil moten, ker je to v celoti v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tudi če bi toženka bila v resnici upravičena do samopomoči (pa te pravice ni imela), tako da bi smela nasilno vstopiti v stanovanje, pa ji takšna samopomoč ne daje pravice do izgona tožnika iz stanovanja, kjer je že približno 20 let nemoteno bival. Sodišče je ne glede na to zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na vstop in dopustitev bivanja tožnika v spornem stanovanju. Povsem nesmiselne so trditve, da se je tožnik iz stanovanja izselil sam, saj ga toženci v stanovanje niso več spustili in so mu z grožnjami to tudi preprečili, izrinili njegov avto na cesto in z verigo zaklenili dvorišče. Takšno dejansko stanje je tožnik izkazal s posnetimi fotografijami. In nazadnje, če bi se pritožnik res umaknil in iz stanovanja izselil sam, bi ne imel nobenega interesa, da bi se pravdal pred sodiščem. Sodišče bo moralo neizogibno odločitev spremeniti, tako da bo tožniku dopuščen vstop in bivanje v stanovanju ter jo spremeniti v delu, ki se nanaša na posest garaže in dvorišča.

Predvsem pa bo moralo sodišče najprej z gotovostjo, korektnostjo in kritičnostjo ugotoviti, ali je prva toženka bila posestnica spornega stanovanja. Pri tem pa se ne bo smelo opirati samo na izpovedbe prijateljev tožencev. Navedeni pritožbeni razlogi se nanašajo tudi na odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Na pritožbo tožeče stranke sta odgovorila prva toženka in drugi toženec, ki predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je glede na pritožbene navedbe najprej preizkusilo zatrjevani pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeni preizkus v tej smeri je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene takšne kršitve in tudi ne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Izpodbijani sklep ima namreč zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za pravilno uporabo materialnega prava v tej motenjski pravdi in za pravilno odločitev. Razlogi, navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju in tudi ni nasprotja med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki o izpovedbah.

Nadaljnji preizkus izpodbijanega sklepa je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je v zadostni meri raziskalo vsa odločilna dejstva, vse izvedene dokaze pa ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Na tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je ustrezne določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tako se je pokazalo, da nobena od kršitev, zatrjevanih v pritožbi, dejansko ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi sedaj že drugič odločalo. Prvič je namreč odločilo s sklepoma z dne 12.11.1997 in 3.12.1997 in sicer enako kot sedaj, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. II Cp 828/98 z dne 3.6.1998, oba sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. V tem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče dalo sodišču prve stopnje določene napotke, ki jih je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka tudi v celoti upoštevalo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih. Ta dejstva pa so, da je prva toženka imela v hiši, ki je nesporno njena last in v kateri je nekaj časa skupaj živela s tožnikom v izvenzakonski skupnosti, še vedno svoje stvari.

Prva toženka je v hiši bivala od leta 1969 naprej, v letu 1979 se je k njej priselil tožnik, s katerim se je razšla na Veliko noč leta 1993, ko je razpadla njuna izvenzakonska skupnost. Nato pa sta gospodinjila ločeno in je prva toženka leta 1997 v januarju odšla v bolnišnico, po odpustu iz nje pa k teti v nego, nato pa je prišla domov, in ker ni mogla vstopiti v stanovanje, je zato vstopila s silo in si najela ključavničarja. Za pritožbeno sodišče so sprejemljivi tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, da je tožnik sam dovolil, da se njegov avto odstrani iz garaže. Sodišče prve stopnje nadalje zaključuje, da se je prva toženka utemeljeno poslužila samopomoči, da je prišla v stanovanje v svoji lastni hiši, iz katerega jo je s svojim ravnanjem izrinil prav tožnik, ko je zamenjal ključavnico in da s tem ni storila motenja posesti. S tožnikom je bila prva toženka soposestnica stanovanja in ker ji je le-ta onemogočil vstop v stanovanje, je na ta način lahko ponovno pridobila posest stanovanja.

Zato v danem primeru po mnenju sodišča prve stopnje, s katerim soglaša pritožbeno sodišče, ne more iti za motilno dejanje s strani prve toženke oziroma tožene stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča se je prva toženka v skladu z določbo 76. člena ZTLR poslužila svoje pravice do samopomoči zoper tožnika, ki jo je kot soposestnik izključil iz posesti do stanovanja s tem, da je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja. 76. člen ZTLR namreč določa, da ima posestnik pravico do samopomoči zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzema, pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč nujna in da način samopomoči ustreza okoliščinam, v kateri obstaja nevarnost. Ob dejstvu, da je prva toženka v svoji lastni hiši oziroma stanovanju stanovala, tam imela svoja oblačila, vsekakor ni sprejemljivo zatrjevanje tožeče stranke, da se je posesti nad tem stanovanjem odpovedala in se dokončno preselila v vikend na B. Splošno je znano, da je mnogo ljudi, ki imajo počitniške hiše, še zlasti, če so te združene z vinogradom, tam v določenem letnem obdobju preživijo veliko časa, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da so opustili posest nad svojim stanovanjem v kraju, kjer sicer žive. Prav neživljenjsko in nelogično ter nesmiselno bi bilo, da bi se lastnik hiše odpovedal le-tej oziroma posesti v njej zato, da bi to posest prepustil svojemu bivšemu izvenzakonskemu partnerju, kar tožnik nedvomno v razmerju do prve toženke je. Zato je tudi logično in življenjsko sprejemljivo, da se je tožnik, ko je uvidel, da s svojim ravnanjem ne bo mogel trajno obdržati posesti tožničine hiše, le-temu prostovoljno odrekel in pristal tudi na to, da se njegov avto iz tožničine garaže odstrani in premakne na parkirišče pred hišo. Prav nič čudnega in nelogičnega na takem ravnanju tožnika ni, kot skuša prikazati pritožba.

Prepričljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, da ostali trije toženci sploh niso stanovali v stanovanjski hiši v ul. B. v L., saj imajo vsi svoja stanovanja v L.

Samo dejstvo, da so občasno k prvi toženki prihajali na obisk v njeno hišo in da so ji pomagali pri samopomoči, ki je bila opravljena v skladu z določbo 76. člena ZTLR, da je lahko po motilnem dejanju tožnika prišla nazaj v svojo lastno hišo, v kateri je prej tudi stanovala, torej imela na njej soposest skupaj s tožnikom, seveda ne utemeljuje tožbenega zahtevka tožeče stranke, da se morajo tudi ostali trije toženci poleg prve toženke iz te hiše izseliti. Sodišče prve stopnje je zato tak tožbeni zahtevek utemeljeno in v skladu z določbami ZTLR zavrnilo.

Pravdni stranki sta predložili sodišču vsaka svoje potrdilo in sicer prva toženka potrdilo krajevne skupnosti B. z dne 22.3.1995, tožnik pa potrdilo občine K., ki sta si vsebinsko nasprotni. Vsekakor ne gre za nikakršni javni listini oziroma potrdili uradnih oziroma upravnih organov o dejstvih, o katerih vodita po uradni dolžnosti kakršnekoli evidence. Obe potrdili sta bili izdani na željo strank tega postopka.

Očitno s takšno vsebino, kot sta jo stranki želeli. Ker ne gre za kakšni javni listini, je dokazna ocena sodišča prve stopnje teh dveh potrdil, da nanju ne more opreti svoje odločitve o tem, kje je dejansko bivala prva toženka oziroma ali je res za stalno bivala v krajevni skupnosti B., v skladu z določbo 8. člena ZPP in nikakor ne predstavlja absolutne procesne kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, češ da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenim dokazom oziroma, da sodišče prve stopnje odločilnega dokaza sploh ne bi ocenilo. Sodišče prve stopnje je namreč svoj zaključek, da prva toženka ni opustila posesti v svojem stanovanju v L., oprlo na druge številne dokaze.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da je povsem pravilen in zakonit ter da sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene takšne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Obe pravdni stranki sta v pritožbenem postopku zahtevali povrnitev stroškov za pritožbo oziroma za odgovor na pritožbo od nasprotne stranke. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora po načelu uspeha v postopku, ki velja tudi v pritožbenem postopku (1. odstavek 154. člena ZPP) sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Isto pa velja tudi za stroške prve toženke in drugega toženca za odgovor na pritožbo, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1997/99
• VSL sklep I Cp 1690/2013
• VSM sklep Cp 834/98