VSL sodba III Cp 1870/98

Jedro

Ob dejstvu, da ima tožena stranka glede stanovanja, ki ga zaseda, sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas, sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi zahtevku tožeče stranke na izročitev spornega prostora, ki predstavlja del stanovanja, ki ga zaseda tožena na podlagi najemne pogodbe, dokler ta ni ustrezno spremenjena ali razveljavljena.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan pregraditi večjo sobo v kateri se nahaja sedaj kuhinja v stanovanju št. 3 v mansardi stanovanjske stavbe P.5 z montažno steno - leseno steno in sicer v širini 1,8 m in dolžini 3,9 m v delu, ki je v naravi kuhinja, ter na vhod v ta prostor namestiti vhodna vrata s ključavnico. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan navedeni prostor izprazniti in izročiti tožeči stranki S. d.o.o. praznega vseh oseb in stvari in ji povrniti vse pravdne stroške. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 72.716,00 SIT ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje. Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi v celoti tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ali pa naj podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožena stranka sama izpovedala in priznala, da je odstranila leseno predelno steno, ki jo je postavila tožeča stranka, ob ogledu pa je bilo razvidno, da je tožena stranka odstranila tudi vhodna vrata v sporni prostor in gradbeno posegla v ta prostor tako, da je napeljala v prostor vso potrebno inštalacijo za kuhinjo in vanj namestila kuhinjo. Zapisnik o ogledu stanovanja in skica pa se ne ujemata v merah dnevnega prostora ter sta si v nasprotju. Nedvomno veljajo mere iz skice ter je tožeča stranka postavila modificiran tožbeni zahtevek 4.9.1998 upoštevajoč mere spornega prostora 3,9 m x 1,8 m. Stanovanje tožene stranke dejansko meri 39,84 m2, skupaj s kletjo pa 45,84 m2. Sodišče prve stopnje pa ni hotelo izmeriti tudi pomožnih prostorov, češ, da niso predmet tožbenega zahtevka. Sporni prostor je po oceni tožeče stranke meril 8 m2, po skici pa meri 7,02 m2 (1,8 m x 3,9 m). Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo najemne pogodbe sanirano stanje ter toženi stranki ni potrebno namestiti podrte stene, namestiti vrat s ključavnico v sporni prostor in ga izprazniti ter izročiti tožniku praznega oseb in stvari. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da stanovanje, ki ga zaseda toženec, ne presega kvadrature 32 m2. Tožeča stranka poudarja, da pripadajo tožencu po izvršilnem sklepu samo najpotrebnejši prostori na isti lokaciji, v izmeri 30 m2, kot najpotrebnejši prostori. Tožena stranka je dala pooblaščencu tožeče stranke lažne podatke, ki so za sklenitev pogodbe bistveni in zahteva, da se najemna pogodba na podlagi 22. člena navedene najemne pogodbe razveljavi. Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa nasprotuje sam sebi in razlogom v sodbi, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, deloma pa so ti nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih pa je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami. V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača pritožbena izvajanja in poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Bistveno je namreč dejstvo, da je lastnik stanovanja, torej tožnik, dne 15.11.1995, to je po vložitvi predmetne tožbe, sklenil s tožencem najemno pogodbo za stanovanje, ki je predmet postopka in mu tako omogočil in dovolil uporabo tega stanovanja. Toženec ima tako pravno podlago za uporabo celotne površine stanovanja, to je 32,50 m2, od česar predstavlja 20,25 m2 soba, v katero spada tudi spornih 8 m2, oziroma nekaj dm2 manj. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek pa je predmet obravnave 8 m2 oziroma 7,02 m2, ki predstavlja v naravi del sobe, zato je odločitev sodišča pravilna, pritožbene navedbe pa presegajo tožbeni zahtevek. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, razlogi sodbe pa tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi o odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 219. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevaje ugotovitve ob ogledu na kraju samem, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek, kot ga je tožeča stranka oblikovala na glavni obravnavi in ogledu dne 4.9.1998 (list. št. 31-36). Iz zapisnika o ogledu na kraju samem med drugim izhaja, da znaša kvadratura celotne sporne sobe 19,44 m2 (5,40 x 3,6 m), sporni del, ki je predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke, pa je v tem prostoru v širini 1,8 m ter dolžini 3,9 m, kot je sodišče označilo tudi v skici (list. št. 37). Glede na to, da je tožeča stranka na kraju samem pokazala sporni prostor, ki je predmet tožbenega zahtevka, in upoštevaje vsebino najemne pogodbe št. 254-D0/95 (B2) tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe za meritev pomožnih prostorov, ki po navedeni najemni pogodbi pripadejo najemniku stanovanja po 4. členu najemne pogodbe, po katerem stanovanje meri skupaj 32,50 m2, od tega pa soba 20,25 m2 ter kuhinja 12,25 m2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi utemeljeno poudarilo, da ob dejstvu, da ima tožena stranka glede stanovanja, ki ga zaseda, sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas, sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi zahtevku tožeče stranke in na izpraznitev spornega prostora, ki predstavlja del stanovanja, ki ga zaseda toženec na podlagi sklenjene najemne pogodbe, dokler ta ni ustrezno spremenjena ali razveljavljena. Sodišče druge stopnje tudi ni moglo upoštevati zahteve tožeče stranke v pritožbi na razveljavitev navedene najemne pogodbe, ki predstavlja spremembo tožbe. To pa bi lahko tožeča stranka lahko storila le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Glede na sklenjeno najemno pogodbo se tožeča stranka tudi neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da pripadejo tožencu samo najpotrebnejši prostori na isti lokaciji, v izmeri 30 m2. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa stroškov v odgovoru na pritožbo ni zaznamovala.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 222/2003
• VSL sklep I Cp 2052/99
• VSL sodba I Cp 1680/99