VSL sodba II Cp 363/99

Jedro

Ker se tožena stranka ni izkazala z veljavnim pravnim naslovom, in ker ni imetnica stanovanjske pravice, ne more zahtevati od tožene stranke odkup vojaškega stanovanja. Obe odločbi, kateri je predložila sta v času po 25.6.1991.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe za dvoinpolsobno stanovanje za kupnino 920.000,00 SIT, ker bo sicer sodba nadomestila pogodbo. Tožečo stranko je oprostilo plačila sodnih taks in naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 48.296,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče priznava, da je prišlo do moratorija pri uporabi nove slovenske zakonodaje in se v sodbi sholastično zaplete s predpostavko, da je Brionska deklaracija le ustavila nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi. Sodba je na četrti strani kontradiktorna. V treh mesecih moratorija je JLA v soglasju s slovenskimi oblastmi in mednarodno skupnostjo razpolaga s svojim premoženjem vse do konca oktobra 1991. Po mnenju sodišča naj bi bili pri ugotavljanju razpolagalne pravice JLA merodajni sklepi in stališča Skupščine RS z dne 2.10.1998. S tem sodišče utemeljuje svojo sodbo na stališčih in sklepih izvršilne veje oblasti, kar je v nasprotju s samostojno sodno vejo oblasti. Sodišče je s takim sojenjem pristopilo na stran tožene stranke zoper pravice posameznika. Tožeča stranka vztraja, da so njene odločbe zakonite in da se Ministrstvo za obrambo skuša nezakonito polastiti njenega stanovanja. Poleg tega je bilo poleti 1997 štiričlanski delegaciji Helsinškega moratorija zagotovljeno, da je novi minister za obrambo pripravljen vsem, ki imajo "moratorijske odločbe" ponuditi možnost odkupa svojega stanovanja. Besede ministra imajo svojo težo. Sodišče ni pojasnilo, katera zakonodaja je veljala. Ministrstvo za obrambo ni imelo razpolagalne pravice s predmetnim stanovanjem, saj ni vpisano v zemljiško knjigo kot lastnik, in ker so vse nepremičnine iz fonda federalnega premoženja predmet sukcesijskih pogajanj. Tožeča stranka ni dolžna poravnati pravdnih stroškov, saj je v slabem finančnem stanju in pravda še ni končana.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (Ur.list RS št. 18/91 in naslednji). Kot dokaz, da izpolnjuje pogoje za odkup stanovanja, je priložila odločbo Komande garnizona, stanovanjskega organa Ljubljana z dne 9.8.1991 in pogodbo z dne 13.9.1991. Tudi v pritožbi vztraja z isto podlago in trdi, da je na podlagi odločbe pri delodajalcu, to je JLA pridobila stanovanjsko pravico po tedaj veljavni zakonodaji.

Gre torej za primer, ko tožeča stranka od tožene stranke zahteva odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona, ki urejajo privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so bile v družbeni lasti. Treba je tudi pojasniti, da na podlagi drugega zakona, tožeča stranka tudi ne bi mogla prisiliti tožene stranke, če ta tega ne želi, da sklene kupoprodajno pogodbo, saj je sicer sklepanje pogodb v dispoziciji strank in ni kogentne narave. Izjema je torej Stanovanjski zakon.

Po določbi 117. čl. Stanovanjskega zakona so lastniki dolžni prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice. To pa pomeni, da se mora tožeča stranka izkazati z imetništvom stanovanjske pravice.

Imetništvo stanovanjske pravice se je po prejšnji zakonodaji pridobilo na podlagi veljavne odločbe oziroma pogodbe s stanodajalcem ali na podlagi zakona. V konkretni zadevi zatrjuje tožeča stranka, da je pridobila stanovanjsko pravico z odločbo Komande garnizona ter pogodbo (priloga A/2 in A/3). Obe listini so izdali organi JNA (prvo Stanovanjska komisija Komande garnizona, drugo pa Vojna ustanova za upravljanje s stambenim fondom JNA). Obe listini sta bili izdani po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija sprejela temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katero je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile prenesene na zvezne organe. To pomeni, da so s tem bile prenešene tudi pravice upravljanja, zato organi, ki so pred tem upravljali vojaški stanovanjski sklad, niso bili več upravičeni izdajati akt o razpolaganju s stanovanji iz tega sklada. Skupščina Republike Slovenije je res 10.7.1991 sprejela skupno deklaracijo ("Brionska") ki je ustavila nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi za čas treh mesecev. Vendar to ni pomenilo, da bi parlament Republike Slovenije anuliral temeljno ustavno listino in s tem dal možnost upravljanja premoženja prejšnjim zveznim organom.

Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje na četrti strani obrazložitve sodbe prišlo v nasprotje, ko naj bi zapisalo, da so vse nepremičnine bivše države predmet sukcesijskih pogajanj. V zadnjem odstavku na četrti strani obrazložitve je sodišče prve stopnje le odgovorilo tožeči stranki na njene navedbe, da ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik, saj je s tem sama tožeča stranka smiselno zatrjevala, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi.

Pritožbeno sodišče še dodaja: če bi tožeča stranka izkazala, da je pridobila imetniške stanovanjske pravice na zakonit način (in ne z nično odločbo), bi lahko zahtevala odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona. Ker torej organ, ki je sporni odločbi izdal v času po 25.6.1991, ni imel te pravice, sta sporni listini oziroma odločbi nični. V pravdi, ki je tekla pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani, pod opr.št. I P 177/92, ko je šlo za izpraznitev spornega stanovanja, je sodišče kot predhodno vprašanje enako opredelilo obe sporni odločbi kot nični.

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi pred vselitvijo v sporno stanovanje zapustila kakšno stanovanje, na katerem bi imela stanovanjsko zaščito oziroma stanovanjsko pravico. Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila imetnik stanovanjske pravice, tudi ne more biti aktivno legitimirana v tej pravdi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevke zavrnilo.

Ker tudi ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in ker je dejansko stanje zadosti razčiščeno, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. (368. člen ZPP).

Zaradi jasnosti je treba tožeči stranki odgovoriti še na nekaj pritožbenih navedb. V pritožbi tožeča stranka smiselno zatrjuje, da ni imel enakih možnosti pri odkupu stanovanj kot drugi državljani.

Določbe Stanovanjskega zakona so uredile privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lasti tako, da so pridobili pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji le tisti, ki so bili imetniki stanovanjske pravice. To pomeni, da ugodnosti privatizacije stanovanj niso bili deležni drugi državljani, ki zahtevanih pogojev niso izpolnjevali. V konkretni zadevi gre za problem odkupa stanovanja in ne za izselitev iz stanovanja. Tožeča stranka se je namreč v pritožbi sklicuje na izjave ministra za obrambo iz časa 1997 leta. Vsi ti pogovori ne morajo biti pravna podlaga pri odločanju o tožbenem zahtevku. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (primerjaj 3. člen Zakona o sodiščih, Ur. list RS št. 19/94).

Iz tega sledi, da se sodišče ne more pri odločanju opreti na zatrjevane izjave ministra, ki ne morejo biti pravna podlaga za odločanje. Če bi se tožena stranka zavezala s pogodbo v razmerju do tožeče stranke, bi sodišče v tem primeru lahko kot pravno podlago svojega odločanja upoštevalo tudi eventuelno pogodbo.

Tožeča stranka še izpodbija izrek o pravdnih stroških in meni, da ni dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ker naj bi jih tožena stranka sama zakrivila. Tudi če je stranka oproščena plačila svojih stroškov ali taks, to ne pomeni, da ji ni treba plačati pravnih stroškov nasprotnika, če v pravdi ni uspela. V konkretnem primeru je sodišče upoštevalo, da tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odst.

154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 340/99
• VSL sodba II Cp 891/99
• VSL sodba II Cp 36/94