VSL sklep I Cp 1861/99

Jedro

V situacijah, ko toženec ne privoli v spremembo tožbe, mora sodišče strankam vselej sporočiti svojo odločitev o tem, ali se sprememba tožbe dovoli, ali pa se ne dovoli. Če namreč to opusti, jima onemogoči obravnavanje, saj stranki tedaj sploh ne vesta, kaj je tema obravnavanja.

ZAP v 58. členu sicer govori o prihodku, vendar je treba ta pojem pojmovati kot dobiček.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora skleniti aneks k pogodbi, ki sta jo dne 21.12.1983 sklenila pravna prednika strank. Ta aneks se glasi: "Spremenita se 1. in 2. odst. 2. člena Pogodbe med pravdnima strankama z dne 21.12.1983 tako, da se namesto navedenih odstavkov vpiše v pogodbo naslednje besedilo: Naročnik se obvezuje, da bo avtorju besedil za njegova avtorska besedila pod naslovom "x" izplačal avtorski honorar v znesku, ki je enak 12% od prihodka, doseženega z uporabo tega avtorskega dela, v roku 15. dni od prejema prihodka". Toženo stranko je zavezalo, da mora tožnikoma plačati 78,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1985 dalje ter odškodnino v znesku 4.356.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnikoma povrniti 590.995,60 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe.

Zoper ugoditveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti. Tožnika sta namreč zahtevala obresti od pravnomočnosti sodbe dalje. Tožnik oziroma tožnika sta med postopkom večkrat spreminjala tožbo, čemur je tožena stranka nasprotovala, sodišče pa o tem, ali se dovoli sprememba tožbe, nikoli ni odločilo s sklepom. Pravni prednik tožnikov je šele v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1991 postavil zahtevek za spremembo pogodbe v smislu avtorskega honorarja v višini 12% prihodka. Sodišče taki spremembi tožbe ne bi smelo ugoditi. Zmotna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da naj bi bile spremembe tožbe le korekture zneskov glede na število izdanih slovenskih izvodov. Tožnik je namreč že v tožbi navajal, da naj bi tožena stranka izdala delo v 140.000 izvodih, v pripravljalnem spisu z dne 30.6.1986 pa je zatrjeval, da je bilo v Sloveniji izdanih 160.000 izvodov. To pomeni, da je tožnik pravzaprav od vsega začetka postavil zahtevek glede na število izvodov, ki je večje od tistega, ki je ugotovljeno v izvedenskem mnenju. Tako je napačna ugotovitev, da naj bi tožnik šele s tem mnenjem izvedel za tolikšno število izdanih izvodov revije. Zato so tudi s tega vidika vse spremembe tožbe nesprejemljive in jih sodišče ne bi smelo dovoliti. Dejstvo, da sodišče o dovoljenosti spremembe tožbe ni izdalo posebnega sklepa, je vplivalo na zakonitost sodbe, saj tožena stranka ves čas postopka pravzaprav niti ni vedela, o katerem tožbenem zahtevku teče pravda.

Ne glede na vse pa so terjatve tudi zastarale. Zakon o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ št. 19/78, 24/86 in 21/90 - v nadaljevanju ZAP) v 64. določa, da je honorar lahko dogovorjen v odstotku od nadrobne prodajne cene prodanih izvodov avtorskega dela. V avtorski pogodbi, ki je predmet tega postopka, pa cena nikoli ni bila dogovorjena v odstotku. Tako bi se tožbeni zahtevek lahko glasil le na spremembo pogodbe z zvišanjem avtorskega honorarja v absolutnem znesku.

Izpodbijana sodba enači prihodek z maloprodajno ceno izvoda publikacije. Ne glede na to, da je tako enačenje nevzdržno, je tožnik smiselno uveljavljal denarni zahtevek, ki ustreza povečanju honorarja na 10% od maloprodajne cene za izvod avtorskega dela pri prvem ponatisu in za 80% tega honorarja za ponatise. To pomeni, da je tudi s tega vidika terjatev v presežku zastarala. Izpodbijana sodba se zmotno sklicuje na definicijo prihodka iz Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD). Ta zakon namreč uporablja termin celotni prihodek, ZAP pa prihodek, ki lahko predstavlja le dohodek, t.j., celotni prihodek, zmanjšan za materialne stroške in druge poslovne stroške ter amortizacijske stroške. Upoštevati bi bilo treba, da so znašali maloprodajni stroški 21% maloprodajne cene publikacije. Tožena stranka je zato svojo publikacijo prodala distributerjem za 21% nižjo ceno od tiste, za katero so jo ti prodajali kupcem. To pomeni, da bi bilo treba celoten prihodek zmanjšati vsaj za ta odstotek. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo prodanih 159.655 izvodov in ne vseh 170.000 izvodov (kar je kot podlago za svojo odločbo vzelo sodišče prve stopnje). Avtor je dejansko prejel 218.280,00 takratnih din plačila in ne 204.000,00 din, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka mu je namreč povrnila tudi potne in druge materialne stroške, kar v pogodbi ni predvideno. Da je tožnik prejel tudi povrnjene stroške, dokazuje njegov dopis z dne 28.11.1983. Sodišče zmotno izhaja iz Samoupravnega sporazuma o pravicah, obveznostih in odgovornostih založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodbe, ni pa obrazložilo, zakaj je za izračun avtorskega honorarja vzelo najvišji procent (12%) in ne npr. 6%. Napačen je tudi izračun. Sodišče je ugotovilo, da je bilo prodanih 110.000 izvodov v slovenskem jeziku ter da je znašala cena posameznega izvoda 70,00 takratnih din. Celoten prihodek naj bi potem znašal 7.700,000,00 takratnih din, 12% od tega zneska pa znaša 924.000,00 din in ne 992.201,75 din, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa v konkretnem primeru sploh ne gre za posebej izvirno delo. To dokazuje tudi sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 124/92 z dne 11.2.1993, s katero je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede odškodnine za tiskanje 60.000 izvodov revije v srbohrvaškem jeziku. Med strankama je namreč obstajal dogovor tudi za tako distribuiranje avtorskega dela. V pogodbi je izrecno določilo, da avtor dovoljuje enkratno objavo v izredni številki revije "y" in vsak nadaljnji ponatis v edicijah tožene stranke. Avtorju je bilo takrat dobro znano, da revija "y" izhaja tako v slovenskem kot tudi v srbohrvaškem jeziku. Prav zaradi tega je v pogodbi klavzula, da tožnik teh istih avtorskih materialov ne bo prodal drugim naročnikom v SFRJ. Ta klavzula je pomenila založnikovo zaščito glede na to, da je bilo med strankama nesporno, da bo delo objavljeno tudi v srbohrvaškem jeziku. Nesprejemljiva je teza izpodbijane sodbe, da naj bi avtorjev dopis z dne 26.11.1983, ko je zahteval tudi izvode svojega dela v srbohrvaškem jeziku, pomenil "preizkušanje" tožene stranke. Ko je tožnik zahteval izročitev teh izvodov, prva naklada namreč sploh še ni bila natisnjena. Razen tega je tožnik v dopisu z dne 6.2.1984 omenjal prevod v hrvaščino, kar kaže na to, da je že takrat vedel, da je bila revija prevedena v hrvaški jezik ter da tega ni izvedel šele na knjižnem sejmu aprila 1984. V svojem dopisu z dne 6.2.1984 avtor ni omenjal prevoda dela v srbohrvaški jezik kot kršitev pogodbe, marveč je zahteval le spremembo honorarja. To nedvomno kaže, da sta bila prevod v srbohrvaški jezik in izdaja tega prevoda dogovorjena že v prvotni pogodbi. Sicer pa je bil avtor o srbohrvaških izdajah obveščen tudi s spremnim dopisom k osnutku pogodbe z dne 21.12.1983. V njem ga je takratni odgovorni urednik I.P. obvestil, da bo prejel ob izidu 20 izvodov v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. Tožnik je torej še pred podpisom pogodbe vedel, da bo publikacija izšla tudi v srbohrvaškem jeziku. Sicer pa je sodišče zmotno interpertiralo izpovedbo priče I.P. Glede višine odškodnine pa je napačno izhajalo iz predpostavke, da naj bi bilo na srbohrvaškem jezikovnem območju prodanih toliko izvodov, kot v Sloveniji, torej 110.000. Ugotovilo je namreč, da je bilo v srbohrvaškem jeziku natisnjenih le 60.000 izvodov. Zato je nelogično vzeti kot podlago za izračun višine odškodnine število 110.000 izvodov. Končno je kot izhodišče za določitev odškodnine izbralo tudi neprimerljivo revijo po prodajni ceni 330,00 SIT. Sedanja revija je namreč popolnoma drugače opremljena, saj je tiskana na neprimerno boljšem papirju in v barvah. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka ter meni, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da sta tožnika uspela le delno ter da je treba nemalo stroškov pripisati nestrokovnemu pravdanju in spreminjanju tožbenega zahtevka. Konec koncev odločba o stroških tudi ni obrazložena, saj sodišče ni navedlo, katere pravdne stroške je priznalo in v kolikšni višini.

Pritožba je utemeljena.

Glede bistvene kršitve postopka: Eno najpomembnejših načel postopka je zaslišanje strank in kontradiktornost (oz. adversarnost), ki se kaže zlasti v dolžnosti sodišča, da strankam omogoči obravnavo o celotnem procesnem gradivu.

Med to spadajo v prvi vrsti zahtevki in navedbe strank, s katerimi te zahtevke utemeljujejo. Sodišče bo strankam omogočilo obravnavanje tega gradiva praviloma že, če bo poskrbelo za možnost navzočnosti strank na narokih, na katerih lahko stranke postavljajo zahtevke in podajajo navedbe, oziroma, če bo stranki vročalo vloge druge stranke z zahtevki in navedbami. V večini primerov bo to vse.

Kadar pa stranka izkoristi pravico do spremembe tožbe (190. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je situacija nekoliko bolj zapletena. Če namreč ne gre za t.i. privilegirano spremembo (2. odst. 191. člena ZPP), je za spremembo potrebna toženčeva privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se toženec temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (2. odst. 190. člena ZPP).

Kadar torej toženec ne privoli v spremembo tožbe, je do odločitve sodišča o tem, ali se sprememba dovoli, nejasno, kaj je tema obravnavanja: prvotna tožba ali spremenjena tožba. In dokler traja ta nejasnost (torej do odločitve sodišča, ali se dovoli sprememba tožbe) tudi ni mogoče obravnavanje. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, da je logična predpostavka vsakega razpravljanja in obravnavanja, da se sploh ve, o čem naj se razpravlja in kaj naj se obravnava. To pa pomeni, da mora sodišče v situacijah, ko toženec ne privoli v spremembo tožbe, strankam vselej sporočiti svojo odločitev o tem, ali se sprememba tožbe dovoli, ali pa se ne dovoli. Če namreč to opusti, jima onemogoči obravnavanje. Kot je že rečeno, stranki tedaj sploh ne vesta, kaj je tema obravnavanja.

Ta kršitev postopka je podana tudi v tem primeru. Kot pravilno opozarja pritožba, sodišče prve stopnje o (ne)dovolitvi spremembe tožbe ni izdalo nobenega sklepa, marveč je stranke o tem, da je spremembo dovolilo, seznanilo šele z izpodbijano sodbo. Ker jim je (zlasti toženi stranki) s tem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

Glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločbo o zahtevku za zvišanje avtorskega honorarja: Neutemeljena je sicer pritožbena navedba, da ker cena honorarja ni bila dogovorjena v odstotku od maloprodajne cene prodanih izvodov, bi bil avtor (oz. njegova dediča) upravičen zahtevati zvišanje honorarja le v absolutnem znesku, ne pa v odstotku od prihodka, doseženega z uporabo tega avtorskega dela. Način zvišanja avtorskega honorarja po določbi o uspešnici (58. člen ZAP) namreč ni odvisen od tega, ali je bil avtorski honorar določen v absolutnem znesku, ali pa v odstotku od prodanih izvodov. V zadnjem primeru si je konec koncev tudi težko predstavljati, da bi sploh prišlo do spremenjenih okoliščin, ki terjajo zvišanje honorarja, saj so te že vgrajene v sam način določanja honorarja. In ker ZAP v 58. členu določa, da ima avtor pravico zahtevati določitev oz. zagotovitev pravičnejšega deleža pri prihodku, doseženem z uporabo njegovega dela, ni izključeno tudi tako zvišanje honorarja, da se ta določi v odstotku od dobička.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zastaranje. Zastaranje se namreč veže na obveznost, ne pa na posamične v postopku preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti oziroma se lahko v zastaralnem roku, določenem za posamezno obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage.

Pač pa pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri oceni, ali je podano očitno nesorazmerje med založnikovim prihodkom in dogovorjenim avtorskim honorarjem, izhajalo iz zmotnega pojmovanja prihodka. Res je, da je bil ZAP sprejet po ZZD, ki je prihodek definiral kot celoten proizvod, ki ga je ustvarila organizacija s svojim poslovanjem, in ki je obsegal tudi materialne in amortizacijske stroške. Vendar je tudi res, da je ZZD govoril o celotnem prihodku, ZAP pa le o prihodku. Za razumevanje določbe 58. člena ZAP je treba zato izhajati predvsem iz teleološke in sistematične razlage. Prva išče zakonodajalčev namen, druga pa izhaja iz koherentnosti in konsistentnosti pravnega sistema. V konkretnem primeru se obe metodi pravzaprav združujeta. Kajti namen določbe 58. člena (imenovane tudi določba o uspešnici - "best - seller clause") je v tem, da se zaradi spremenjenih razmer zavaruje avtorjev premoženjskopravni položaj, da se torej prilagodi spremenjeni kavzi pogodbe. Ta določba je aktualna predvsem v primerih, kadar so bili dogovorjeni pavšalni zneski, naročnik pa je nato z izkoriščanjem avtorskega dela dosegel nepričakovano visoke dobičke (zlasti npr. ko gre za mlade umetnike, ki postanejo kasneje slavni in iskani), kar pomeni, da je avtorskopravni derivat obligacijskopravnega instituta spremenjenih okoliščin (133. - 136. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), ta pa derivat obligacijskopravnega načela ekvivalentnosti dajatev (15. člen ZOR). To dovolj tehtno govori za to, da je treba z izrazom "prihodek" razumeti to, kar se v današnjih razmerah pojmuje kot "dobiček". To potrjuje tudi primerjava z določbo 2. odst. 81. člena veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS št. 21/95), ki gotovo ni imela ambicij na novo urediti določbe o uspešnici oziroma celo zožiti avtorjeve pravice, in ki uporablja nesporen termin "dobiček". Taka razlaga izraza "prihodek" je tudi v mejah jezikovne razlage. Slovar slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana 1985) namreč definira prihodek kot vsoto, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo ali od premoženja ter tudi kot dohodek.

Predpostavka očitnega nesorazmerja zahteva torej primerjavo med dogovorjenim honorarjem in med doseženim dobičkom (ne pa bruto dohodkom, tako da je treba upoštevati tudi stroške in druge utemeljene izdatke - primerjaj Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem - Miha Trampuš, Branko Oman, Andrej Zupančič, Gospodarski vestnik Ljubljana 1997, stran 203), kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ne prihodek od izkoriščanja avtorskega dela, kot ga je urejal ZZD, marveč dobiček. Zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z odločbo o odškodninskem zahtevku: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, "da tožnik niti z ustnim dogovorom ni prenesel na toženo stranko pravice prevajanja njegovega besedila v srbohrvaški jezik". Dokazno oceno je utemeljilo z avtorjevo korespondenco z drugimi založniki, z nepodpisano pogodbo z dne 11.11.1983, s pogodbo z dne 21.12.1983 in z izpovedbo priče I.P.

Menilo je, da avtorjeva zaveza po pogodbi z dne 21.12.1983, da v obdobju enega leta od sklenitve pogodbe ne bo odprodal avtorskih materialov drugim naročnikom v SFRJ in tudi da ne bo dovolil natiska prevodov istih materialov v SFRJ, "potrjuje trditev tožnika, da je bil zaradi pričakovanega zaslužka zainteresiran isto besedilo odprodati še drugim založnikom v SFRJ za tiskanje v srbohrvaščini".

Vendar lahko to pogodbeno določbo razumemo tudi drugače: To, da avtor leto dni od sklenitve pogodbe ne bo dovolil izkoriščati avtorskega dela drugim naročnikom v SFRJ (in ne le v Sloveniji) je lahko logična posledica dejstva, da je tožnik toženi stranki dovolil reproduciranje in distribuiranje avtorskega dela v srbohrvaškem jeziku. Drugače bi se namreč klavzula o ekskluzivnosti (sicer značilna za založniško pogodbo - prim. 1. odst. 65. člena ZAP) nanašala le na slovensko jezikovno območje (torej ne na celotno SFRJ). Tožena stranka utemeljeno opozarja, da to kaže tudi na avtorjevo vednost, da je revija "y" (sporna publikacija je bila izredna številka te revije) izhajala tako v slovenskem kot v srbohrvaškem jeziku (kar je bilo takrat konec koncev tudi notorno). In če imamo pred očmi še izpovedbo priče I.P. (ki je bil ob sklepanju pogodbe odgovorni urednik), da je avtor vedel, da so vse posebne publikacije tiskane tudi v srbohrvaškem jeziku, da sta se o tem pogovarjala ter da se je avtor v njegovi (pričini) pisarni strinjal s tem, da se naredi tudi prevod v srbohrvaški jezik in da se natisne edicija v tem jeziku, ki pa je sodišče prve stopnje v tem delu ni ocenilo, se pokaže, da je zaključek, da med avtorjem in založnikom ni bilo nikakršnega dogovora, s katerim bi avtor prenesel na založnika tudi pravico prevajanja svojih besedil, vsaj dvomljiv. K nezanesljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje prispeva seveda še dejstvo, da je avtor 26.12.1983 (torej po sklenitvi pogodbe in pred prvo izdajo v slovenskem in v srbohrvaškem jeziku) od tožene stranke zahteval, naj mu pošlje poleg 15 izvodov revije v slovenskem tudi 5 izvodov revije v srbohrvaškem jeziku. Ob vsem tem je nadvse vprašljivo, ali bi avtorjeva sicer obsežna korespondenca z drugimi založniki s srbohrvaškega jezikovnega območja (ki pa datira tudi iz časa pred sklenitvijo založniške pogodbe) izključevala omenjene dokaze.

Glede na navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena in 1. odst.

370. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo: V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tem, ali se dovoli sprememba tožbe, in v okviru pooblastila iz 285. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. Republike Slovenije št. 26/99 (materialno procesno vodstvo) razčistiti, od kdaj dalje zahtevata tožnika zamudne obresti. Kar zadeva vsebinsko plat sojenja, pa bo treba ugotoviti (zlasti s pomočjo izvedenca) kolikšen je bil dobiček tožene stranke od izkoriščanja avtorskega dela. Pri ovsebinjenju pravnega standarda "očitno nesorazmerje med avtorskim honorarjem in prihodkom od izkoriščanja avtorskega dela" naj sodišče prve stopnje upošteva celotno pogodbo ter tedaj pričakovane objektivne tržne razmere za taka avtorska dela. Ob tem ne bo nezanemarljiva pogodbena določba, ki dovoljuje (torej predvideva) ponatise in za njih določa tudi honorar. Kot že rečeno, je smisel določbe o uspešnici v tem, da se prilagodi spremenjeni kavzi pogodbe; če so veliki dobički in očitno nesorazmerje vgrajeni že v kavzo pogodbe, ali pa če pogodba celo sama določa način določitve honorarja za nadaljnja nepričakovana izkoriščanja avtorskega dela (npr. za ponatise), omenjena določba 58. člena ZAP ni uporabljiva.

Pri oceni, ali sta se pogodbeni stranki ustno dogovorili za pravico do prevajanja avtorskega dela v srbohrvaški jezik in za njegovo distribucijo na tem jezikovnem območju, bo treba oceniti celotno izpovedbo priče I.P., pri morebitnem ugotavljanju višine škode pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za naklado 60.000 in ne za 110.000 izvodov, kar pomeni, da škoda bržkone ne bi mogla biti večja od škode, ki jo je povzročilo tolikšno število izvodov (60.000). Tudi za morebitno ugotavljanje te škode velja vse, kar je že povedano v zvezi s prihodkom oz. dobičkom tožene stranke.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1341/03
• VSK sklep I Cp 102/2004
• VSL sklep II Cp 924/2005