<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 249/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.249.99
Evidenčna številka:VSL41988
Datum odločbe:09.02.2000
Področje:obligacijsko pravo
Institut:družba z omejeno odgovornostjo - Odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - procesne obresti

Jedro

Od dneva vložitve tožbe dalje tečejo zakonite zamudne obresti od obresti, nateklih od zapadlosti terjatve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 2.731.636,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1996 dalje ter ji povrne pravdne stroške v znesku 59.957,00 SIT s prav takimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe (23.10.1998) do plačila.

Toženec se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi in zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da so vtoževani zneski obveznost družbe L. d.o.o., saj izhajajo iz pogodbe, s katero sta se tožeča stranka in družba L. leta 1994 dogovorili o njunih medsebojnih pravicah in obveznostih. Obveznost torej izhaja iz obdobja pred iztekom roka za uskladitev (31.12.1994).

Ker je torej obveznost po pogodbi, iz katere izhaja vtoževana terjatev, prevzela družba L. in je delno nastala pred 31.12.1994, toženec kot družbenik ni osebno odgovoren za vse obveznosti. Ker je obveznost nastala s pogodbo, ni pomembno, kdaj so posamezni računi zapadli v plačilo, pred ali po navedenem datumu. Obračun obresti bi mogel potekati najbrž od 6.3.1995 in ne 1996. Pritožnik še pripominja, da bo glede na hospitalizacijo po drugi kapi, potrebno dokumentacijo predložil naknadno.

Pritožba ni utemeljena.

Ob listinsko izkazanih odločilnih dejstvih, ki očitno tudi niso sporna, da se namreč družba L. d.o.o., katere edini ustanovitelj je bil toženec, do zakonsko določenega roka ni uskladila z določbami Zakona o gospodarskih družbah /ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 - št. 84/98), je izpodbijana odločitev po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da je za tak primer v 6. odstavku 580. člena ZGD, ki ga prvo sodišče pravilno navaja in razlaga, določena sankcija prav dodatna, osebna odgovornost družbenikov za obveznosti do upnikov. Na kakšni podlagi so take obveznosti družbe nastale in kdaj so terjatve zapadle, pred ali po zakonsko določenem roku za vskladitev, ni odločilno. Bistveno je, da gre za obveznosti družbe do upnikov - te pa toženec tudi v pritožbi priznava - zato toženec kot edini lastnik družbe L. d.o.o. v zasebni lastni zanje odgovarja kot podjetnik, to je po določilu 1. odstavka 5. člena ZGD, z vsem svojim premoženjem. V zvezi s pritožbeno pripombo glede teka obresti je treba še pojasniti, da iz priloženega obračuna obresti (A3) sledi, da te dejansko tečejo od 17.3.1995 dalje, so pa do vložitve tožbe 6.3.1996 kapitalizirane in torej zajete v iztoževani glavnici ter od tega dne dalje procesno obrestovane, kar je v skladu z določilom 2. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po povedanem in ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 279, 279/2, 279, 279/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzU1Ng==