<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 1629/98

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1999:II.CP.1629.98
Evidenčna številka:VSL41970
Datum odločbe:22.12.1999
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost za drugega - krivdna odgovornost - pravična denarna odškodnina

Jedro

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

 

Izrek

Pritožbi tretjega toženca se v celoti, pritožbi prve in drugega toženca pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka v celoti, v 1. točki izreka pa glede tretjega toženca razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede prve in drugega toženca pa se 1. točka izreka spremeni tako, da sta prvo in drugi toženec dolžna nerazdelno plačati prvemu tožniku A. Š. znesek 500.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.7.98 do plačila, višje prisojeni znesek (300.000,00 SIT) pa se kot neutemeljen zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da prvemu tožniku A. Š. nerazdelno plačajo znesek 800.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožencem je nadalje naložilo, da nerazdelno plačajo drugemu tožniku klubu T. znesek 4.775.248,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1993 dalje do plačila. Tožencem je še naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 642.254,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi sta se pritožila prva dva toženca in tretji toženec.

Uveljavljajo vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sodbe in zavrnitev ustreznega dela tožbenega zahtevka, prva in drugotoženec pa še razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V tem primeru naj pritožbeno sodišče odredi, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

Prvo in druga tožena stranka v obrazložitvi pritožbe navajata, da je sodišče prve stopnje, v nasprotju s temeljno ustavno pravico svobode izražanja in v nasprotju s tedaj veljavnim Zakonom o javnem obveščanju, sporni članek upoštevalo kot podlago odškodninske odgovornosti. Pri tem je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, upoštevalo le dokaze, ki naj bi potrjevali stališče tožeče stranke, zanemarilo pa tiste, ki podpirajo stališče toženih strank oziroma se do teh ni opredelilo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so posamezne navedbe v obrazložitvi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sporni članek v nobenem primeru ne more biti podlaga odškodninski odgovornosti prvotožene stranke in drugotoženca.

Objavljen je bil v okviru izvrševanja ustavne pravice svobode izražanja. Izvedeni dokazi, listine in izpovedi prič, dokazujejo, da je v športni zvezi obstajal spor, ki se je nanašal tudi na vlogo in ravnanje prvega tožnika. O tem je javnost obvestil tretjetoženec ter podal svoje mnenje in videnje dogodka, ki je v članku korektno povzet, prvotožnik pa je v odgovoru predstavil svojo stališče.

Posamezni izrazi v članku so nekoliko ostrejši, vendar ne dosegajo stopnje žaljivosti, ki bi opravičevala izplačilo denarne odškodnine prvemu tožniku za nepremoženjsko škodo. Napačna je tudi odločitev o materialni škodi. Zaključki sodišča o slednji so sami s seboj v nasprotju. Sporni članek ne more biti podlaga aktivne legitimacije drugega tožnika, ki v članku sploh ni omenjen. Sponzorji so sodelovanje z drugotožečo stranko odpovedali zaradi sporov v športni organizaciji, za kar pa niti prvo niti drugotožena stranka ne moreta odgovarjati. Pritožba opozarja še na izpoved prvega tožnika v kazenskem postopku, opr. št. I K 539/92, ko je povedal, da so izgubili le sponzorja E. Tudi pri odločitvi, s katero je bila odškodnina prisojena drugotožeči stranki, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj odločilna dejstva niso obrazložena, predvsem pa so razlogi sodbe v nasprotju z materialnimi dokazi in izpovedjo samega tožnika in priče M. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo materialne predpise, saj časopisni članek, ki je predstavil stališče tretjega toženca, ki je opozoril na problematiko, ki je v realnosti obstajala, ne more predstavljati nedopustnega škodnega ravnanja, ki bi bilo lahko podlaga odškodninski odgovornosti.

Tretji toženec pa v obrazložitvi pritožbe navaja, da tožnikoma škoda ni nastala po krivdi tretjega toženca. Ni podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in morebitno škodo. Tretji toženec je imel pravico podati svoje mnenje in prikazati dogajanje. Tudi članek v Dnevniku posreduje stališča tretjega toženca, pa ta članek za tožeči stranki ni sporen, za sodišče pa je. V Slovenskih novicah pismo tretjega toženca ni bilo objavljeno. Iz navedbe prvega tožnika samega izhaja, da naj bi zatrjevane posledice nastale z naslovom, podnaslovom, stilom pisanja in novinarjevim izražanjem v članku. Kako je sodišče lahko prišlo do zaključka, da je ravnanje tretjega toženca v vzročni zvezi z morebitno nastalo škodo, ni pojasnjeno. Navedbe v pismu so resnične. Pismo ni napisano žaljivo. Tretji toženec ni presegel meje spodobnosti. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedb vseh prič in niti poskušalo obrazložiti zakaj posameznim ni poklonilo verodostojnosti.

Pritožba tretjega toženca je utemeljena v celoti, le delno pa je utemeljena pritožba prve in drugega toženca.

O pritožbi prve in drugega toženca.

Neutemeljen je pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP). Dejstva, ki so, glede na upoštevano materialno pravno podlago, odločilnega pomena je sodišče prve stopnje utemeljilo s pravilnimi razlogi, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov. Storjena tudi ni nobena od drugih takšnih kršitev, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, na podlagi določila 2. odst. 365. čl. ZPP.

Za presojo podlage odgovornosti prve in drugega toženca je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 1. oziroma 2. odst. 170. čl. v povezavi z določbo 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da v obrazložitvi sodbe povzeti del spornega članka predstavlja nedopusten poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Brez utemeljene podlage je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni jasno opredelilo do članka in da pri uporabi izrazov glede žaljivosti navedb in neresničnosti dejstev, ni bilo dosledno. Sodišče prve stopnje je nedopustnost dejanja obeh navedenih toženk presojalo izključno ob upoštevanju besedila spornega članka. Po prepričanju pritožbenega sodišča razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sprejete odločitve navedlo, ne dopuščajo prav nobenega dvoma v pravilnost zaključka, da je avtor članka drugi toženec. Vsebino članka je nedvomno sestavil drugi toženec. Za presojo nedopustnosti njegovega ravnanja ni pomembno, od koga in na kakšen način je dobil informacije, na podlagi katerih je članek sestavil. Dejstvo, da so navedbe v članku objektivno žaljive in da drugi toženec resničnosti zapisanega ni preveril, zadoščajo za zaključek o tem, da se drugotoženec nedopustnosti svojega ravnanja zavedal in tudi pristal na morebiti nastale škodljive posledice.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da pritožnikoma ni uspelo dokazati resničnosti večine navedb v članku. Pri tem je sodišče prve stopnje povedalo, da v spornem članku ni bilo le povzeto pismo, ampak ga je drugotoženec preoblikoval. Samo dejstvo, da je sestavku kot podlaga služilo pismo tretjega toženca, katerega resničnosti prvo in drugotoženec nista preverjala, kot že povedano, ni odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče soglaša z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da je dejanje prvo in drugotoženca nedopustno. Pritožbeno sodišče se strinja z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da pritožnici nista korektno povzeli informacije tretjega toženca. K sestavku, kakršen je bil objavljen, pa teh dveh tožencev tudi ne opravičujejo različna stališča in spori v triatlonskem športu. Pritožbeno sodišče ne more soglašati s stališčem pritožbe, da v spornem članku uporabljeni izrazi niso žaljivi. Za oceno o obstoju nedopustnega ravnanja zadošča ugotovitev o tem, da je drugotoženec pristal tudi na škodljivo posledico, skratka pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovornost prvotožene stranke podana glede na določbo 170. čl. ZOR, izkazane pa so tudi predpostavke za neposredno odgovornost drugega toženca, na podlagi 2. odst. 170. čl. ZOR.

Okoliščina, da je prvi tožnik odgovoril na objavljeni članek, mu ne jemlje pravice, da zahteva odškodninsko sankcijo. Za zaključek o obstoju odgovornosti obeh pritožnikov tudi ni pomembno na kakšen način so priče, ki jih je sodišče zaslišalo, članek ocenile.

Je pa sodišče ugodilo pritožbi v kolikor se ta nanaša na pravilnost uporabe materialnega prava pri odmerah odškodnine prvemu tožniku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stopnja duševnih bolečin, ki jih je zaradi objavljenega članka trpel prvi tožnik in njihovo trajanje opravičujejo denarno odškodnino le v znesku 500.000,00 SIT. Po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja znesek 500.000,00 SIT pravično denarno odškodnino, ob upoštevanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine pa tudi ob upoštevanju odškodnin, ki se prisojajo v naši državi iz tovrstnega naslova. Po pravilni uporabi določbe 200. čl. ZOR je pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve spremenilo in prvemu tožniku prisodilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, s prvostopenjsko sodbo dosojeni višji znesek 300.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Utemeljena je tudi pritožba prve in drugega toženca zoper odločitev o premoženjski škodi. Obseg povrnitve te škode ureja določba 189. čl.

ZOR, ki v 1. odst. oškodovancu daje pravico do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti pri ugotovitvi pravno odločilnih dejstev, ki so podlaga za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava. Ob tem prva in drugotoženec utemeljeno opozarjata na izpoved priče T. M., ki je na glavni obravnavi dne 22.4.1997 izpovedal (listovna št. 78), da je druga tožeča stranka dobila nove sponzorje.

Navedbe tožeče stranke kažejo, da druga tožeča stranka od tožencev zahteva povračilo navadne škode (1. odst. 189. čl. ZOR) zato je izjava M. za presojo njenega obstoja odločilnega pomena. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja tudi na izpoved prvega tožnika v kazenski zadevi I K 539/92, ko je omenil, da so izgubili le enega sponzorja. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi prve in drugega toženca ugodilo, saj je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno opraviti novo glavno obravnavo (1. odst. 370. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje bo moralo jasno povedati pravno podlago, na osnovi katere je presojalo utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka, nato pa ponovno ugotoviti dejstva, ki so glede na upoštevano pravno podlago odločilnega pomena. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti tudi na vsa ostala vprašanja, na katere opozarja pritožba v delu, v katerem je le-ta utemeljena. Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo predlogu pravkar obravnavane pritožbe, da odredi sojenje pred drugim sodnikom, saj za tak predlog ni podane nikakršne utemeljene podlage.

O pritožbi tretjega toženca.

Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ugotovilo ne omogočajo zaključka o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da obstaja vzročna zveza med pismom tretjega toženca in nastankom škodnih posledic obema tožnikoma. Mogoče je sicer pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je pismo sprožilo dejanje, ki je tožniku povzročilo škodo (objavo članka), vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča vendarle potrebno upoštevati, da pismo ni bilo objavljeno. Pri presoji morebitne nedopustnosti ravnanja tretjega toženca je potrebno upoštevati izključno vsebino pisma in kakšne posledice bi njegova vsebina mogla povzročiti, če bi bilo pismo objavljeno v besedilu, kot je bilo napisano ter podpisano z imenom in priimkom tretjega toženca. Vprašanje obstoja vzročne zveze, kot enega od štirih elementov civilnega delikta, v dosedanjem postopku ni bilo pojasnjeno. V tem delu bo potrebno dokazni postopek dopolniti, pred tem pa tožečo stranko pozvati, da poda navedbe, s katerimi bo utemeljila tako obstoj odškodninskega delikta kot tudi podlago za solidarno zavezo tega toženca.

Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločitve o stroških. Pritožbene stroške sta priglasila le prva in drugi toženec, vendar pa je pritožbeno sodišče odločitev o teh, na podlagi določbe 3. odst. 166. čl. ZPP pridržalo za končno odločbo.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzU0Ng==